mami-on-line

frustracije sproščam v medmrežje…

torek zjutraj

zunaj dežuje, na telefonu se prižge ura 06:00 in prične se bujenje.

Mukoma se dvignem iz tople postelje, sploh ker punci še trdno spita in je v hiši taaaaak mir…

v stroju najdem flaši, iz hladilnika privlečem mleko, med nalivanjem malo polijem (ker še vedno spim), porinem polni flaši v mikrovalovko in na slepo tipam za kafetjero. Pristavim kavo, v ogreto mleko stresem malo kakava in grem po prvi paketek. Mucka bi seveda še spala. Zacvili in se privije k meni, ko jo nosim po stopnicah. Polulana ni, na kahlico noče. Zakotalim jo na kavč, ji v roke naštimam njeno flašo in jo pustim, da se med pitjem jutranje doze kakava počasi zbudi. Medtem letim gor po drugi paketek. Miška se je že zbudila in kliče muco. Oh, ona pa je lulala, veliiiiko, pižama, žakelj in posteljica so pošteno mokri. Spodaj jo med premetavanjem in trmastim vztrajanjem pri tem, da bo imela neko igračko iz police nad televizorjem le uspem previti in preobleči, potem dobi še ona svojo flašo.

Imam cca 3 minute časa, da iz sebe stresem pižamo, skočim v ‘office outfit’, spijem tisto kavo (ki je že mrzla) in natresem mačkama brikete, preden mi strgata kavbojke od silnega prosjačenja.

V tem začne Mucka cviliti – pojokavati – cmendrati. Noče lulat. Počasi se pocrkljave, odnesem jo v kopalnico – ker sama ne more hodit in jo posadim na kahlo. Še vedno cvili in javka. Medtem je Miška že raznesla kocke po celi hiši. Dudo je posodila mucam in jo odložila v njuno posodo za vodo. Tik zatem si je posodo z vodo zlila po hlačah (pa ravno preoblekla sem jo). Jaz sem crkljala Mucko na kahlici, ker se danes težko prebuja. Zobkov noče umiti. Tudi punčki jih ne bo umila. In tudi obraza NE BO umila.

Medtem se poskusim počesati in urediti, Miško pustim naj se igra z mačjo posodo, saj jo moram v vsakem primeru preobleči. Mucka še kar cvili. Miška je sredi kuhinje stresla jušne kroglice, ki jih je našla v omari.

Mucka je končno opravila svoje, jaz pa že 10 minut zamujam. Prosim jo, naj se obleče, pa seveda noče sama (joj, sem presenečena….).Miška bi se igrala, zato je spet borba, da jo previjem – ker se je medtem pošteno pokakala – in ji preoblečem polite hlače. Sedaj moram preobleči še Mucko, ki RES NE MORE sama, jaz pa zamujam že 15 minut. Ampak noče tistih hlač, in hoče majico na Winx. Majica na Winx ima kratke rokave. Noče take z dolgimi spodaj. Neredive kompromis in vzameva pulover s Telebajski. zamujam 20 minut. Nogavice bo obula sama. Medtem, ko ona prepeva in obuva levo nogavico sva medve z Miško že v čevljih, bundah in kapah v nizkem štartu pri vratih. Lahko pomagam?

NE! Bom sama. Postane mi vroče. Pri čevljih smem pomagati.

Zunaj močno dežuje. Še smeti moram stlačiti v avto. Medtem, ko privezujem Miško v stolček skoči Mucka iz avta in čofne v lužo. Treba je preobuti čevlje in nogavice. Miška vpije in se krvenči, ker noče biti privezana v mrzlem avtu – sama. pa jo pustim vpiti. Zarjovem kot levinja, ko hoče Mucka SAMA izbirati nove nogavice. Zamujam več kot pol ure. Nič kaj nežno (potpljenje me je počasi minilo) jo preobujem – ona seveda tuli, ker NOČE tistih nogavic – strpam v avto in odpeljem do vrtca. Tam se ponovi zgodba z ‘ Bom sama preobula’.

No, pa daj.

Zamujam 45 minut.

Lupčka. Bodita pridni.

Zamudila sem celo uro.

In zunaj še vedno dežuje.

Dobro jutro.

  • Share/Bookmark

šoping terapija

Slaba volja se vleče. Slabo vreme prekipeva v svoji bohoti. Vplivi tistih slabih novic, prejetih v preteklih tednih so vidni na moji neprespanosti, veliko preveč razmišljam o negativnih stvareh, bojujem se z mlini na veter in izgubljam razum ko punci pokata po šivih od energije, trme in otroške radovednosti (vse troje skupaj, obe naenkrat), jaz pa nervozno letam za njima in brišem nutelo s smrkljem iz kuhinjskih omaric, polit sok na tepihu v dnevni sobi in vsebino mačje konzerve iz svojega čevlja. Pa Mucka eno noč pobruha posteljo, dve blazini in plišastega delfina, drugo noč polula svojo in najino posteljo, tretjo se pa Miška tako podela, da omamno diši cela posteljica, spalna vreča je pa skoraj za odpis. In skušam prati popoldan, ko sem končno doma, podstreha je polna vsaj teden dni sušečih se cunj, sušilo na sobi počasi pridobiva žlahtno plesen.

In ker je na tem svetu tako, da po vsakem dežju posije sonce (menda bo jutri čisto zares sijal sonček!) in se mora tisti bioritem alikakozabogaže enkrat tudi dvigniti, se je pri nas doma v petek 13ega končno začelo obračati na bolje.

Moja mama je posebne sorte ženska. Ženska s slabo karmo (zaradi svoje nesamozavesti in suženjske duše) ampak z velikim srcem. Ženska, ki rada pocrklja, ne zna pa vzgajati. Ženska, ki ljubi, ne zmore pa biti ljubljena. Ampak ona je naš decemberski dobrotnik. Skoraj vsako leto nam nekaj korisnega podari. Ker se meni prištevajo leta v decembru, Tatiju pa v januarju, in ker naj bi v tem času okrog hodili razni dobri možje, nam ona namesto vseh teh ceremonijalov raje kupi pošteno darilo. In tokrat nam je nona kupila sušilni stroj! Kaj boljšega si res ne bi mogla želeti! V treh dneh so izginile gore usmrajenih cunj iz moje krasne plesnive kopalnice, končno so se videla tla in uspela sem jih celo malo pobrisati… Cunje pa so mehke in SUHE, večinoma brez likanja romale v omere. Sprašujem se, kako sem doslej preživela brez tega tehnološkega čudesa.

Verjeli ali ne, s tem, ko so se začeli manjšati kupi cunj po hiši se je začela dvigovati moja krivulja (spet govorim o bioritmu, ja) Počasi so se mi zmanjšali tudi kupi neobelanih dokumentov in šare v pisarni, umirili so se hormonski problemi in lase sem si prebarvala za odtenek temneje.

Vendar pa lahko z mirno vestjo zatrdim, da sem izplavala iz obdobja vsesplošno histeričnega nelagodja šele po koncu včerajšnjega dne. Med službo sem čisto mimogrede vprašala moža, če bo po kakem čudežnem naključju ob času doma in bo lahko on pobral punci v vrtcu… ker bi šla jaz rada malo v šoping. In odgovor je zvenel nekako takole :’Pa kaj lepega si kupi’

Če to ni praznik! Saj ne, da sem verjela, da mi bo dejansko uspelo po trgovinah pred soboto, ko se dobimo na tisti večerji s sošolci iz gimnazije (njah mah, no ja), upala sem pa vseeno, da si bom nekje ukradla kake pol ure in skočila po nekaj udobno/lušnega številke 42, ker je moja omara polna neudobno/lušnih in ponošenih zadevic številke 38…

Kot podhranjen otrok v kilo kruha sem se zapodila med police in obešalnike. V miru, brez otroškega vreščanja in občutka, da se nekam ZELO mudi sem vlačila v kabine gore raznobarvnih srajčk, hlač, oblekic, puloverjev… In celo ugotovila, da v oblačilih številke, ki mi je dejansko prav, niti ne izgledam tako slabo! Ja, to je vsa umetnost! Tiste super sexy kavbojke izpred desetih let mi nekako ne pašejo zato, ker so vsaj dve številki premajhne. Te klasične, črne hlače z kulturno visokim pasom mi pa prav lepo pristajajo! Od silnega navdušenja sem krepko presegla limit 50ih evrov, ki sem si ga določila in domov privlekla dvoje hlače, dve srajci, dve majčki in čevlje s peto (HA! Yes, čevlje s peto. Nisem sicer prepričana, da bom še znala v temle noge prestavljat, ampak jaz imam NOVE čevlje s peto), vse skupaj za 120 €. Če vprašate mene, sem naredila nakup stoletja in dobila OGROOOOMNO za malo denarja. Če vprašate mojega soproga, bo rekel da v tistih starih kavbojkah čisto dobro izgledam in RES nisem potrebovala TOLIKO cunj. Ko pa nimava in mu jaz vedno morim, da si novih tehnoloških igračk trenutno ne moreva privoščiti.

Ampak on je moški, in enostavno NE RAZUME.

Ne da se vendar primerjati česarkoli na 5 priključkov z gumbi il led lučkami z hlačami, ki ti pristajajo in novimi čevlji, NOOOOOO.

In ker je bilo moje zadovoljstvo očitno, in ker mi je dobra volja lezla skozi ušesa, se je končno vdal v usodo in pridno pregledal vse moje nakupe. In seveda pohvalil, kot se za dobrega moža spodobi :)

***

Tako. Upam, da sem iz najhujšega obdobja (letos) dokončno ven. Začenja se veseli december, pekli bomo cimetove piškote, nutelline torte in kruh z ocvirki. Okrasili bomo hišo, balkon in vrtec. Izrezovali bomo snežinke in upali na pravi sneg. Pili bomo kuhano vino in čaj z medom, pripravljali otroško igrico za prihod Dedka Mraza, zavijali čokolade, gate in nogavice v pisan papir. In upam da v družbi prijateljev dočakali novo leto. Zdaj se pa ne pustim več poklapati!

Dobra volja jeeeeee najboljaaaa…

;)

slikica

Mami

  • Share/Bookmark

Al so žleht al pa sem jst budala

Zdaj pa res ničesar več ne razumem.

Kdo je večji naivec, jaz, ki še vedno verjamem v dobroto in sodelovanje, ali tisti, ki v vsaki malenkosti vidijo grožnjo?

Kaj neki roji po glavi ‘kronanim’ glavam, ki izza svojih mahagonijevih miz zrejo na ‘podložnike’ ?

Kdo daje nekaterim ljudem pravico, da širijo negativno energijo okrog sebe in tako prej ali slej okužijo slehernika, ki vsaj 10 minut tedensko preživi v njihovi bližini?

Komu le (in predvsem zakaj) sem se tako slabo zapisala, da me zdaj konstantno kaznuje in mi meče polena pod noge?

A bom čisto zares mogla preštudirati vse svoje (pravne) pravice in se boriti za tisto, kar verjamem da je dobro in prav?

Mater vola sem ihtava. Razočarana in globoko užaljena. Ljudje so žleht. In jaz sem mogoče res budala, ampak hodil pa po meni ne bo nihče.

In vztrajam pri svojem, ali pa odstopam in se umaknem, saj svojih živcev ne nameravam pustiti brezveznežem za žvečenje. Naj si najdejo drugo igračko.

  • Share/Bookmark

Akcija staršev – zbiranje sredstev za igrala

Odločila sem se, da tudi na blog prilepim dopis, ki je romal v nabiralnike naših vasi. Napisali smo ga starši zato, ker imamo dovolj čakanja in obljub s strani države, občine, šole… in ker želimo narediti nekaj dobrega za naše škratke. Če kdo želi, in lahko prispeva, bomo izredno veseli.

Hvala v imenu vseh staršev, ki smo sodelovali pri tej akciji.

***

AKCIJA STARŠEV – ZA NOVA IGRALA

Kostanjevica na Krasu, oktober, 2009

Spoštovani,

Pozdravljamo Vas otroci iz vrtca v Kostanjevici na Krasu s prav posebno prošnjo. Sredi vasi imamo vrtec, ki prekipeva od otroškega smeha, veselja in igre že dobrih 20 let. Vendar nas nekaj muči. Na našem igrišču stojijo igrala na katerih se ne smemo igrati. Tobogan lahko samo gledamo, ker je tako odločil inšpektor, gugalnic nimamo. Ostane nam samo še peskovnik in tisti železni vlak, ki našim staršem vzbuja občutek strahu pred padci.  Ker pa je naša velika »mama«  Osnovna Šola Miren,  zavod s sedmimi enotami in samo enim kupčkom denarja, se bojimo, da bomo že zdavnaj v šoli, preden bodo v vrtec prispela nova igrala.

In ker si seveda želimo, da bili naši dnevi v vrtcu čim lepši, Vas prosimo, da nam tudi Vi pomagate do novih in varnih igral. V prvi vrsti bodo za igrala prispevali naši zlati starši, vendar so te zadeve precej drage, zato bomo potrebovali še malo dodatne pomoči.

V kolikor bi nam bili pripravljeni pomagati, lahko povsem poljuben znesek nakažete na

TRR 01275-6030670123 sklic 081          Namen: za igrala VVE Kostanjevica

Lahko pa denar pustite tudi v nabiralnikih v vrtcu v Kostanjevici, v trgovini v Kostanjevici in v trgovini Peloz v Mirnu.

Če želite, se Vam bomo javno zahvalili,  lahko pa ostanete tudi anonimni.

Veseli bomo vsakega Evra, saj nam ta naša akcija resnično veliko pomeni.

Iskrena hvala in naj Vas sonček prijetno greje.

otroci iz vrtca Kostanjevica na Krasu

  • Share/Bookmark

iščem darovalca dobre volje

Tale prehlad pa kar noče stran od nas. Mineva že drugi teden pošmrkanih robcev.

Filamo se s smrekovimi vršički, evkaliptovimi kapljicami, medom in metinim čajem, mažemo se z materino dušico in vicksom, inhaliramo kamilico, timijan in origano, namakamo se v senenem drobirju… Le še čebule nisem ovijala okrog prsi, niti ohrovta še nisem likala…. drugače smo pa dali skozi že vse domače recepte.

Noči so kratke. Vsaj zame. Moj dragi smrči tudi ko punce kašljajo in milo jamrajo, jaz pač ne morem. Poleg tega so se skrajšali dnevi, od zgoraj pa konstantno nekaj kaplja in curlja. Ker seveda med letom nismo imeli niti časa, kaj šele denarja, da bi ukrenili nekaj zoper vlago v naši stari kamniti hiši, se spet začenja čas mokrih zidov in zoprnih belih, črnih in sivih plesnivih invazij. Predvsem v kopalnici. Pa v spalnici. In povsod drugod.  Cunje se mi nikjer več ne sušijo, v košu za perilo se na politih in polulanih cunjicah množijo nove kolonije plesni.

Jaz pa kašljam kot pokvarjena lokomotiva, smrkam in bentim nad vsem skupaj. Navadno taka obdobja trajajo kak dan, dva…največ tri. Zdaj sem pa sesuta že dva tedna!!!

Na vso slabo voljo, ko sem že v osnovi podobna razjarjeni, nahodni in zavaljeni levinji, prilije olje na ogenj še čudovita novica, da se novembra po 15ih letih dobimo s sošolci iz gimnazije! Krasno. Bombastično. Hiperfantastično. Jupiiiiiii-je-je.

ja, pa ja. Kolikor vem, sem edina, ki od 28 ih članov posadke – ki se by the way med sabo nikoli nismo razumeli -  nima niti

a) diplome, magisterija in /ali doktorata

b) službe v upravi kakega znanega podjetja

c) svojega podjetja

d) postave 20-letne gimnastičarke brez otrok

In posledično se počutim ‘hiperfantastično’, zarinem glavo (ki je nujno potrebna frizerja, saj sem podobna slamnatemu strašilu, ki si je omislilo fru-fru iz filma Nori na Mary…) pod blazino na kavču in se še dodatno smilim sama sebi. Na glas, da slučajno kdo ne bi spregledal moje gromozanske užaljenosti nad svetom in njegovo skrajno krivičnostjo do mene. Medtem pa razmišljam, kaj hudiča bom oblekla, da bom videti kot dobra mačka, ki ji ni nič mar za to, da so ostale suhe prekle z dobrimi službami, pa kako naj zakrijem svoj obraz, da se ne bo prehitro opazilo, da sem se v zadnjih 5ih letih postarala za 15…

Ni ravno najprimernejši čas. Že dva meseca se odpravljam k zdravniku, da pogleda mojo kožo in me napoti k dermatologu, saj imam praktično vnet obraz. Peče, srbi, se lušči in seveda srhljivo izgleda. Ni več tekočega pudra, ki bi to razdejanje prekril. Preizkusila sem že tudi precej domačih receptur, pa nič ne zaleže. Zdaj sem začela kriviti Mireno. Pa ne samo za kožo, tudi za ostale tegobe – eden pa mora bit kriv, a ne?!?! (Tiste, ki veste o čem govorim me že razumete, drugim pa treba ni) Takoj, ko sem izvedela za snidenje s sošolci sem se naročila pri dohtarci. Zdaj pa držim pesti, da bom dobila čudežno kremico, ki mi bo spremenila obraz nazaj v stanje, kot se ga sošolci spominjajo izpred 15ih let. (Upanje umre zadnje!)

Le še malo dobre volje mi manjka. Malo energije. Smeha.

Iščem en polnilec. Kaj takega bi prišlo prav, sploh v živo…

No, saj počasi bo. Neka lučka se že prižiga na oni strani tunela ;)

Pojdite na sprehod s pisanim dežnikom!

Mami

  • Share/Bookmark