mami-on-line

frustracije sproščam v medmrežje…

Arhiv za ‘spomini’


Računajte na nas…

Vsi smo računali, mogoče malce preveč…

Pa je prišel 1. maj! Sicer ne vem točno kdaj, ampak nepreklicno moram obrniti list na koledarju. Sploh ne občutim praznika, v zraku ni ničesar, kar bi vsaj približno dišalo po prvomajskem vzdušju izpred 10 in več let. Dejansko sploh nisem opazila, da je praznik… Še vihrajoče zastave mi niso oznanjale ničesar.

No, res je tudi, da na porodniški prepogosto ne vem, katerega smo, ne občutim vikenda in imam močno popačen občutek za čas. Hja, saj bo kmalu minilo, 16. junija se bodo zaključili brezskrbni dnevi med menjavanjem pleničk, sprehodi, mamastimi kavicami in občasnim doziranjem antibiotikov :) Vendar je do 16. junija še kar nekaj časa, in nameravam ga čimbolje izkoristiti!

A se še kdo spomni nageljnov v gumbnicah, vzhičenih govorcev in vihranja z rdečimi (belimi in modrimi) zastavicami v stilu Titovega rojstnodnevnega praznovanja v Beogradu (če se ne motim)? Pa brkatih atov, stricev in dedov v karirastih srajcah s kratkimi rokavi, navlečenih čez obsežne pivske trebuhe, v kavbojkah, in s porcijo čevapčičev v rokah (veliko čebule in trije kosi kruha – brezplačno)?

To so bili časi, ko smo z navdušenjem čakali 1. maj. Vsako leto so nas odeli v nove cunjice, dobili smo sladkorno peno in balon, celo par dinarjev smo uspeli zaslužiti s pobiranjem praznih steklenic…

Ljudje so bili ponosni na svojo državo, ponosni na svoja podjetja, na svoje službe in svojo delavsko identiteto.

Le kam se je umaknil tisti čas? Moram priznati, da ga včasih pogrešam. Mogoče bo pa tole praznikovanje dobilo zdaj nov pomen, ko je biti delavec v Sloveniji skoraj istopomenka kot biti brez plače oziroma na čakanju. Za nedoločen čas.

Zato pa jutri nagelj v gumbnico, pa namesto kosila na čevapčiče in sladkorno peno!

Živel 1. maj!

  • Share/Bookmark

Twinkle twinkle little star…

Moji punci sta zaspali in vsaka iz svoje postelje veselo smrčita že slabo uro. Zdaj imam mir približno do 5h zjutraj :)
Ko sem pospravila posodo in pobrisala vse ostanke sirčkov, pudinga, mandarin in sline križem kražem po kuhinji, in spotoma nahranila Maco, ki me takrat, ko je lačna rada moti pri delu in se mi meče pod noge, sem odnesla oprane kozarce od oliv, paradižnikove omake in gobic – predvčerajšnjem je bila pri nas za večerjo pizza – ter prav tako oprane jogurtove lončke, ki bodo skoraj gotovo takrat, ko se jih bo nekaj nabralo in bo moj dragi pogruntal, da nima kam odložiti vrtalnega stroja, romali v kontejner za plastiko (saj sem že povedala, da ločujemo odpadke) v garažo, ki nam služi kot shramba, sem se na poti nazaj v toplino hiše zastrmela v nebo.
Kako lepo! Končno zvezdna noč. Po vsem tem dežju, megli, pršenju in mrazu, se danes spet vidijo Rimska cesta, Mali voz, Veliki voz, Kasiopea, labod, strelec… in moja zvezdica.
A kdo nima svoje zvezde? No, jaz jo imam.
Ko sem bila stara – mislim, da sedem let, ne bom pa stavila na to, ker so moji spomini rahlo nesortirani, sem se odločila, sicer ne vem točno zakaj, da zbežim od doma. Preden se je mama vrnila iz službe sem pobrala mojo najljubšo deko, nekaj knjig pravljic, liter mleka in škatlo piškotov, ter otovorjena kot šerpa odkorakala v gmajno. Saj nisem šla daleč, le kakih 300 metrov od doma. Ugnezdila sem se v enem od jarkov, ki so ostali za Italijani po nevemtočnokateri vojni, na takem čarobno varnem mestu, kjer sem imela ljubi mir in sem lahko udobno ležala in prebirala knjige. Po kakih 25 minutah mi je postalo dolgčas. Spomnim se, da sem nosila piškote naokrog, pred domnevna domovanja poljskih miši in ostalih štirinožnih kosmatevščin, ki sem jih oboževala, in se pogovarjala sama s sabo. Medtem se je iz službe vrnila mama in takrat sem se potuhnila v svoje gnezdo in poslušala, kako so me vsi obupani, jezni in skesani iskali in klicali. Kot vestna punčka sem seveda pustila poslovilno pismo…. Joj, kaj bi dala, da bi vedela, kaj zaboga sem napisala vanj…. Hehehe, domišljije mi ni manjkalo, in najbrž je bilo pismo dobro, ker je moja mama jokala kot dež…(pa NE, nisem hudobna, me je pa težko razumeti…) No, medtem se je začelo temniti in vmes je parkrat k meni prišel nafehtat piškot tudi naš takratni kuža Fleki, ki me pa po pasji logiki ni takoj izdal, saj je upal na še več piškotov. (Brihten Fleki). Ko so začele mežikati zvezdice, sem ugotovila, da ne morem več brati in sem opazovala nebo. Vem, da je bilo lepo. In takrat sem si izbrala svojo zvezdico… posebno zvezdo, za katero razen mene nihče ni vedel, da je mali planet poln čudes in svetlobe, pa da lahko sliši in posluša, svetuje in pomaga, spremlja in miri ter čisto zarotniško mežika samo in edino meni. Po kratkem posvetu z mojo novo prijateljico zvezdico, sem spokala svoje cule (mleka in piškotov ni bilo več, že zato ni imelo smisla vztrajati) in odšla domov, ker sem bila zaspana in sem hotela spat v svoji postelji. Seveda. (Fleki je ponosno korakal ob meni)
Mama se je najprej še kako uro jokala, pa jezila, pa me zasliševala, pa rotila, pa objamala, mi žugala in me nazadnje za kazen poslala v posteljo.
Tako lepega večera pa že dolgo ne. Vsa pozornost je bila na meni, hkrati pa sem imela malo dogodivščino, prebrala sem nekaj knjigic, nihče me ni silil z mrzlim krompirjem ali radičem, straaaašno sem se zabavala, pa še novo zaveznico sem dobila.
Ko zdaj z distanco časa gledam na to, me rahlo stisne v grlu ob misli, da bi moje punce ušpičile kaj podobnega, vendar, če sem sama s sabo čisto iskrena,vem, da nisem niti takrat, niti sedaj ne mislim, da sem z mojim malim pobegom v pravljični svet komu resnično storila kaj žalega. Moja mama je pa tako ali tako nagnjena k pretiravanju, in mogoče si je čisto malo tudi sama kriva za moje otroške ‘izgrede’.
Bistvo zgodbe – odtlej imam zvezdico.

In moja zvezdica je bila z mano v vseh lepih in slabih trenutkih mojega odraščanja, slišala je vse moje ‘interne’ pogovore, doživela vse ljubezni in vsa razočaranja, prisostovala vsem odločitvam, ki sem jih kdaj sprejela, stala ob meni, ko sem predihovala popadke v bolnišnici preden sem rodila Mucko (ko sem rojevala Miško je deževalo, vendar vem, da je bila ona vseeno tam zame) in prejle, ko sem zaklepala garažna vrata, mi je spet, po dolgem času (včasih malce pozabim nanjo) čisto zarotniško pomežiknila.

Lahko noč, zvezdica.

(napisano 17. decembra 2008)

  • Share/Bookmark

Rdeče pentlje

Ko smo imeli pred nekaj tedni v vrtcu roditeljski sestanek, nas je vzgojiteljica vprašala, kakšne spomine imamo na obdobje, ko smo sami obiskovali vrtec (nekateri od staršev smo loščili isti parket, kot ga danes naši otroci – pa še vzgojiteljica je bila ista), ker je od naših spominov odvisno, kakšne bodo nekoč imeli naši razgrajači.

Moram priznati, da na tak način nikoli nisem pomislila na to.
In moram priznati, da so bila moja spominska platna kar nekar časa boljkone prazna…. Zato sem se kar pošteno zamislila. A res nimam lepih spominov na otroštvo?!?!?!? Pa saj to ni mogoče! Saj sem vendar vzgojena v duhu ‘ vse smo naredili zate kar je bilo v naši moči’…. no, ja, o negativnih stvareh ne bom danes razglabljala (me lahko zanese), pa so ja bile tudi pozitivne, zaboga!

Pa sem začela šariti po spominu…
Vse, kar sem pripraskala iz zarjavelega projektorja (v moji glavi, da ne bo pomote), je bilo črnobelo. Mala punčka, ki bosonoga poskakuje po travniku in se smeji, dve kitki, ki plapolata za njo, stara gostilna, nonotov dopoldanski (in popoldanski) koreto, nonini zobje iz voska, segrevanje železnih navijalk, kamnite škrle v hiši, zunanje stranišče na štrbunk (z veliko zanimivega čtiva za obrisat rito – pa pazi, da ne boš noter padla), pa oranžen lonček za jutranjo cikorijo… ORANŽEN! Barve :)
Pa mamin oranžen fičko (z nonotovo policijsko kapo na zadnjem sedežu), in oranžen telefon na polički za vhodnimi vrati – tak, s kvadratno slušalko in vrtečo številčnico… In oranžna blazina z očkami (ki sem jo nedavno zagledala v vaškem kontejnerju in se ob tem skoraj zjokala) s katero sem zaspala vedno, ko mame ni bilo.
In RDEČA. Rdeče bujne, zelo zelo bujne nonine famozne bršljanke na balkonu in rdeče ljubezni na pločniku pred hišo. Pa moje rdeče pentlje, vpletene v moji dve kiti (ki sta me kar dolgo spremljali), rdeče češnje na moji majčki…
Pa mi je uspelo.
Iz zaprtega predala sem privlekla kar nekaj lepih spominov, pri katerih mi za zvočno spremljavo v ozzadju doni moj otroški smeh, in počutim se bolje.

Kakšne spomine bodo imeli moji otroci? Ne vem. Pojma nimam.
Trudim se, da bi jih imeli predvsem več, in bi jih raje obujali, kot jaz.
Srčno si želim, da bi njim ostali samo lepi. Jaz sem predolgo skrivala peščico lepih spominov za preveč slabimi – najbrž zato, ker so me slabi bolj ranili in tudi bolj zaznamovali.

S svojimi otroci bom skušala živeti zanje čimbolj razburljivo življenje, da bodo v svojih spominih dolgo ohranjali ne samo barve, temveč tudi vonje, okuse, glasove….

(napisano 6. novembra 2008)

  • Share/Bookmark

Zakaj nimam prijateljic

?

Danes sem imela doma predstavitev – saj veš, prodaja na domu. Ne bom delala reklame, ker vem, da te niti najmanj ne zanima, pa saj to niti ni bistveno. Poanta mojega trenutnega razmišljanja tiči čisto drugje.

Na predstavitve je treba povabiti prijateljice. Sodelavke. Sosede. Žlahto. Vse v najlepšem redu, ni problema. Zavrtim par številk, poklepetam in kaj hitro imam čisto dovolj obiska za solidno izvedbo predstavitve, ki se končno razvije v prav prijetno druženje. Čajček, narastek s tuno in rakci in razposajen čvek mladih mamic mi polepša dan in mi vlije malo energije (katere mi zadnje čase kronično primanjkuje, pa se tolažim s tem, da bo kmalu pomlad, pa bo s podaljšanjem dneva mogoče kaj boljše). Čez kaki dve uri se punce počasi odpravijo domov, poslovi se tudi naša nona, ki je medtem opravljala pomembno delo varuške in jaz ostanem sama, sicer dobre volje, a s kepo v želodcu.

Vsa ta dekleta so v moj svet vstopila posredno, spoznale smo se zgolj zaradi naših malih sončkov. Kar v bistvu pomeni, da jih ne poznam. In kar sploh ne pomeni, da jih ne bom spoznala in mogoče bomo sčasoma čisto zares postale prijateljice.

Problem je v mojem dojemanju prijateljstva. Nikoli nisem imela tipične ‘babje kompanije’, nisem se družila s puncami v osnovni šoli – ko so se igrale z barbikami sem jaz raje nekje sama zase in popolnoma v miru (na primer v polžu sesalnika za seno, ali v velikem sodu, ki je prazen že leta ležal pod lopami) prebirala knjige in se šla ‘malega veterinarja’, v srednji šoli mi nikakor ni odgovarjalo preživljanje časa z lepo oblečenimi in počesanimi dekleti iz urejenih družin (kar bi rada videla moja mama), ker sem se počutila preveč drugačno in sem zato raje postopala z barabicami pred Pecivom ali v Bourbonu. Iz gole najstniške trme in strahu pred svetom sem se šla uporništvo brez razloga in se družila s posebneži. Iskala sem drugačne ljudi, s svojevrstnimi pogledi na svet, z drugačnimi izkušnjami in večinoma take, ki so v sebi tlačili bolečino. No, ne vem, če sem jih iskala, sem jih pa definitivno našla. In velikokrat mi je bilo kasneje v življenju zaradi teh ljudi hudo, bodisi zaradi tega, kar so počeli sami s sabo, ali zaradi tega, kar so počeli z mano… Pa da ne zaidem preveč s poti, obljubila sem si namreč, da nekaterih stvari pač ne bom pisala, ker se jih nočem spominjati.

No, hotela sem povedati, da razen par meni podobnih izjem, ki so se do danes po večini porazgubile, nisem imela nobene dekliške družbe. Puncam se tudi nikoli nisem zaupala. Svoje strahove, tegobe, probleme, vprašanja… sem navadno zaupala popolnim neznancem. Bala sem se imeti prijateljice. Še danes se jih bojim imeti. Pa sem poskušala, da ne bi mislil, da nisem, saj sem si globoko v sebi želela kave z gručo deklet, razprave o tem in onem, opravljanja fantov in vsega kar še sodi zraven, pa se enostavno nikoli nisem vklopila.

V Ljubljani sem imela veliko družbe. Sodelavke – z večino sem se čisto zadovoljivo ujela, a tistega ‘clicka’ med kolegialnostjo in prijateljstvom nikoli ni bilo. V lokalih sem se zabavala, skupaj smo prepevale (in pokasirale kazen zaradi kaljenja javnega reda in miru – pač nismo bile uglašene in je Djurdjev dan zvenel kot grožnja mimoidočim), celo nakupovale smo skupaj, pekle muffine in se pogovarjale.

In sem menjala službo, in z njo družbo. Večkrat.

Sošolke – super punce, nekatere prav res zaslužijo moje spoštovanje (kar ni nekaj, kar bi širokosrčno delila vsepoprek), krasni dnevi, vse lepo in prav…. one so diplomirale, jaz sem zbežala.

Tu pa tam sem spoznala kako zanimivo žensko, in z nekaterimi ohranjam stike, par je celo takih, da jih imam čisto zares zelo zelo rada, ampak…

Nikoli nisem čutila nobene pripadnosti. Nikoli tako, kot z nekaterimi fanti. Počutila sem se slabšo, sploh ne vem, kako naj se izrazim… Počutila sem se kot slaba, zelo slaba karikatura drugih žensk. V ženski družbi sem se večkrat zalotila, kako jecljam, kako se lovim s temami za pogovor, kako se nikakor ne morem sprostiti. Vedno sem imela občutek, da me ne marajo, me ne sprejemajo, da sem rekla ali naredila nekaj narobe. Še vedno se mi redno in čedno dogaja, da ostanem brez besed, da mislim, da sem dolžna nekaj reči ali storiti, da nisem na nivoju, skratka, da nimam pojma, kako se stvarem streže.

In jih hkrati tako občudujem. Ženske, ki se razumejo med sabo in so same sebi zadostne čeprav so v skupini. Punce, ki se že leta dobivajo na kavi, tiste ki skupaj švicajo na aerobiki, se dobivajo v knjižnici ali prirejajo žurke samo za dekleta.

Meni gre to tako težko. Pa si res želim, da bi se počutila sproščeno in prijateljsko v ženski družbi :(

Upam, da mi bo zdaj, ko imam otroke in sem se vgnezdila v tej vasi, kjer se vsi med sabo poznajo, končno uspelo vzdrževati stike z mamicami, ne da bi imela pri tem zlo slutnjo, da delam vse narobe. Ker si (sicer tudi malenkost po sili razmer) močno želim živeti čimbolj v sožitju s tukajšnjimi ljudmi.

Pogrešam pa kako posebnico, v družbi katere bi lahko zaplapolala moja umetniška duša in mi nikoli ne bi bilo treba imeti nobenih zadržkov. Rada bi imela prijateljico, s katero bi se lahko tudi kulturno sporekli, pa ne bi bilo zamere, tako, ki bi mi v obraz metala pohvale in graje, in predvsem tako, ki mi je ne bi bilo treba klicati 2 x dnevno zgolj zato, da se prijateljstvo ohranja.

No, ja. Mogoče sem za hrepenenje po prijateljici že malo prestara, ali pa sem skrenila s poti, kaj pa vem.

Pa mi je zaradi te nevšečnosti vseeno hudo.

Zdaj pa grem, saj so se radiatorji že potišali in me peklensko zebe v noge. Poleg tega pa me čaka še tistih 20 strani, ki sem si jih obljubila vsak večer pred spanjem.

Lahko noč!

Mami

  • Share/Bookmark