mami-on-line

frustracije sproščam v medmrežje…

Arhiv za ‘služba’


Dopust

Jaaaaaaa, na dopustu sem! Zato pa imam končno spet malo časa, da medtem, ko se odločam, kaj bi zdaj počela, ali naj planem v boj z likanjem, prahom, okni in vsem ostalim gospodinjskim fitnessom, ki sem si ga zadala za te ‘moje’ tri dni ali naj privlečem velik lavor vroče vode in vanjo nasujem tisto fino dišečo sol…. ja, da medtem prečekiram vse meni ljube blogerje, preberem vse tisto, česar nisem še uspela, pokukam na kakšen še nepoznan teren in mogoče celo sama spet kaj naklofam.

V službi je sedaj – odkar so se sodelavci iz moje ‘bivše’ pisarne vrnili iz dopustov in Italijani še vedno počitnikujejo – precej bolj mirno. Predvsem je veliko, veliko mirnejše, kot sem bila vajena prej. Presedla sem se v ’sosednjo’ pisarno in nimam več telefona! Delam s papirji in buljim v micene (dejansko – font 6!!!) številke na ekranu, seštevam, prištevam, prilagajam in kontroliram. In ker je količina mojega dela na ‘novem’ delovnem mestu odvisna od bližine datuma, ko se izplačujejo plače in od papirjev, ki mi jih sproti prinašajo šoferji, in ker je trenutno 15. precej daleč, šoferji pa večinoma še vedno na dopustu, in ker sem se zalotila, da med službo brskam bo facebooku, sem se odločila, da šefici predlagam, da ostanem do petka doma. Na dopustu!

Pa imam tudi jaz svoj dopust :) Odločila sem se, da bom uživala v teh treh prostih dnevih – do pol štirih imam ljubi mir – in počela stvari v katerih uživam. Moja mazohistična plat si je zadala precej gospodinjskih opravil (za katere navadno nimam miru, pa jih rada opravljam) in navsezgodaj prekopala veliiiiiko gredo v vrtu, razvajenka v meni je pa malce kasneje pila kavo na terasi – na ležalniku – poleg bazena – s cigareto in revijo (pa kaj, če so me obletavale ose in je ta bazen 2 m širok otroški bazenček, feeling je bil fenomenalen). Prva bo do ure, ko bo treba po punci v vrtec še kaj zlikala, druga si bo pa privoščila masko za lase in eterično kopel za stopala (pa kaj, če bom potem spela lase z veliko špango in bosa zakorakala v vrt). Pa to je šele prvi dan! Kaj vse se bom domislila do petka! Mogoče mi bo uspelo izpod skladovnic šare na podstrehi izkopati mojo ‘ustvarjalno’ torbo in bo umetnica v meni dobila svojih pet minut in izdelala kakšen zanimiv kos nakita. Bom povedala v petek!

  • Share/Bookmark

Back to office

Pa se je odplazilo leto. 12 mesecev… To niti ni tako kratko obdobje, v bistvu se v enem letu lahko zgodi marsikaj. Med drugim sem v tem letu začela pisati blog. Poročila sem se. Zamenjali smo avto. Zamenjala sem barvo las. Hodila sem na sestanke sveta staršev. Z Mucko smo opustili dudo, pleničke zamenjali za spodnje hlačke in se naučili skakanja po eni nogi.

In kar naenkrat sem na koledarju obrnila list in pisalo je JUNIJ. Nekje na sredini lista je bil z rdečo obkrožen 16 in zraven pripisano ‘konec porodniške’.

In 29. ‘Back to office’

V ponedeljek sem pustila Miško mami, ki se je prijazno ponudila, da bo prvi teden mojega ponovnega vklaplanja v svet zaposlenih (to je tisti svet, kjer je velika razlika med ponedeljkom, petkom in nedeljo, sploh pa ima 24 urna razdelitev dneva neko razumljivo logiko) počasi uvajala malega hroščka na vsakodnevno jutranje romanje v vrtec, jaz pa sem se podala na bojišče prometne pisarne. Kdorkoli je kdaj delal ali dela v prometu in se vsaj malo spozna na kamijone, nakladanja, razkladanja, naloge, stranke, fure, zamude, cestnine, itd itd najbrž dobro ve o čem govorim.

Prvi trije dnevi so minili kot bi trenil. Lovila sem se z novimi strankami in njihovimi ‘pravili’, pisala naloge, vnašala podatke, iskala naslove in telefonske številke, preverjala in dopolnjevala delo kolegov (moških, ki imajo žene, katere skrbijo za otroke in njihov pravilni ritem hranjanja, spanja in ostalih aktivnosti), ob 15:30 pa sedla v avto in odbrzela domov, da pocrkljam svoje mladičke. Že v četrtek pa je eden od kolegov ostal na bolniški, tako da sem prevzela njegovo delo.

In kmalu ugotovila (bolje bi bilo reči se spet zavedla neizpodbitnega dejstva), da prometniki nimajo urnika. Delovnik traja od 6h, ko se odprejo firme v Sloveniji, pa do 18h, ko se zapre večina italijanskih podjetij. In v teh 12ih urah konstantno brni telefon. Pozabila sem že, kako znajo biti določeni dnevi v službi naporni.

Predvsem pa nisem imela pojma, kako naporni so lahko še pozni popoldnevi doma, ko dva mala brleza vreščita in se kotalita po hiši (ne pozabite, da ura še ni 18 in mi ves čas nekje na kuhinjskem pultu poleg napol očiščene glave solate vztrajno vibrira službeni telefon), ko se kot mali tornado podata v razdejanje in moram potem, ko sta končno umiti, napojeni in speči vsaka v svojem zaporčku, do 2h zjutraj pospravljati igrače, obleke, čevlje, drobtine, koščke sadja in dude po hiši, lužice in peno po kopalnici, golaž po mizi in stolih, oprati posodo, obesiti perilo, zlikati in se navsezadnje stuširati, oprati in posušiti lase (to zna trajati). Za kakšno urejanje nohtov, telovadbo ali likanje las pa itak zmanjka časa. In energije.

A, ja! Pa rože na balkonu moram zaliti, ker ves ta dež nič ne pomaga, če so rože pod nastreškom. In vrt je čisto zapleveljen. Pa skuhati je nekaj treba. In hroščkoma naštimati nahrbtnika za v vrtec.

Slava zaposlenim mamam!

Dragi moji, to je vse prej kot enostavno.

“I’m so tired, I haven’t slept a wink I’m so tired, my mind is on the blink”  The Beatles - “I’m so tired”

“I’m so tired, I haven’t slept a wink I’m so tired, my mind is on the blink” The Beatles - “I’m so tired”

  • Share/Bookmark