mami-on-line

frustracije sproščam v medmrežje…

Arhiv za ‘razmišljanja’


In svet se vrti

Kolikokrat se zalotite, da drvite v svojem velikokrat prehitrem tempu, da zlagate skupaj različne koščke sestavljanke, ker morate imeti pred sabo čimbolj jasno sliko, pa se vam koščki neprestano izgubljajo in potem frenetično brskate za njimi ali iščete nove, ki bi zapolnili praznine, ki nastajajo v vaši podobi življenja? Jaz pogosto.

Ne govorim o velikih, pomembnih stvareh, ampak o vsakdanjih malenkostih, o samoumevnih stvareh, kot so spanje, hrana, urejanje doma, ravnanje s sabo in preživljanje časa z otroci, skrb zanje, za hišne ljubljence, rože, službo… In vsak nov dan je na videz podoben prejšnjemu, pa vendar povsem drugačen.

Tako malo časa imam za razmišljanje, razglabljanje o življenjskih vprašanjih, opazovanje sveta in dogajanja okrog sebe. Toliko stvari zbeži mimo, pa sploh ne vem zanje. Pa vendar me včasih kaj grobo zaustavi in potem se prepustim toku misli in razpredam mrežo občutij, reakcij, spoznanj, tako, brez povezave, brez usmerjanja toka ali vzorca svoje mreže in potem se pogosto čudim, kakšne slike iz tega nastanejo, koliko vsega se nabira v meni, koliko vsega se me dotakne, ko tega sploh ne opazim in nenazadnje ugotovim, kako rada imam svoje življenje. In po takih razpredanjih navadno skujem nove načrte, se česa novega lotim ali privlečem na dan kakšen svoj ’strah’, da se dokončno soočim z njim in ga spremenim v kaj prijetnega.

****

Nedelja. Ura je že skoraj 6 popoldan. Dogovarjava se, kdo bo odšel na želežniško postajo po Mucko, ki je vikend med sankanjem in srebanjem odlične goveje župce preživela pri Babi. Pripravljam se na nov teden, zlagam oblačila v mala nahrbtnika, da bosta imeli punci sveže stvari za nov teden vrtca. Hitim prati in sušiti najine kavbojke, pospravljam krpe in prižigam dišeče svečke, da se nikjer več ne vidi, da sva midva vikend preživela med čiščenjem plesni, prahu in pajčevin v naši hiški. Vse diši po svežem, tudi moji mokri lasje dišijo, še mački sta siti in zadovoljni predeta na sveže preoblečenem kavču.

V sosednji hiši hitijo s pakiranjem. Odpravljajo se na teden oddiha. Smučali bodo, sprostili se bodo, misli bodo odgnali od službe, faksa, šole in vrtca.

V drugi sosednji hiši se razbije steklenica vina. Na umazanih tleh se preliva in izginja neka življenjska zgodba. Nekdo se trudi sestavljati precej bolj zapleteno sestavljanko.

Ponedeljek. Ura je 9.30, ko mi zazvoni telefon. Mucka ima vročino, ponjo moram v vrtec. Mesec gre h koncu, veliko dela imam, rada bi zaključila mesec, če nej bi februar začela na drugem delovnem mestu. Nič ni še dorečeno, predlog je pa le bil podprt. Upam, da bo kaj iz tega. Višja plača bi mi še kako prišla prav… Pa dopis moram poslati na faks, pa Indeks jim moram dostaviti, da se dogovorimo, kje, kako, kdaj in pri katerem mentorju bom delala diplomo. Pospravim svojo mizo, sestavim misli in letim v vrtec. Večino preostalega dneva preživim s puncama v naročju. Jutri greve k zdravnici, ne morem v nedogled kristiti dopusta.

V obeh sosednjih hišah je tišina.

Torek. Ura je 14.30. Z Mucko se vračavi od zdravnice. Ima vnetje obeh ušesk, vnetje žrela in otečene bezgavke. Dobila je antibiotik. Jaz pa teden dni nege. Kdaj bom dokončala stvari v službi? Položnice moram še plačati. Naj imam še Miško doma, glede na to, da je prehlajena? Hladilnik je prazen, v trgovino moram.

Pred eno od sosednjih hiš je precej avtomobilov. Med drugim policijski. Pol minute posvetim vprašanju, kaj bi se lahko dogajalo. Ah, najbrž ga kaj rubijo. Veliko mu že ne more ostati, saj vse zapije. A sploh še ima službo? Pol minute je mimo.

Posvetim se kuhanju večerje in prebiranju pravljic.

***

Preostanek tedna sem veliko razmišljala. Medtem, ko sem se ubadala s tem, da bo svojo starejšo hči prepričala, da je čaj z medom in limono dovolj okusen in zdrav, da ga spije nekaj požirkov, je moj sosed preverjal, kako trpežni so tramovi v njegovi hiši. Medtem, ko sem jaz otroke odpravljala spat, se je on poslavljal od sveta. In medtem, ko sem udobno nameščena na kavču srkala čaj in gledala nanizanke, in medtem, ko so se drugi sosedje v neki koči greli po prijetnem dnevu na smučeh, je sosed zaključil svojo pot na metru starega štrika.

Če stopim pred vhodna vrata, mi pogled zaobjame štiri hiše. Le kaj se dogaja v preostalih dveh? S kakšnimi sestavljankami se mučijo pri njih?

Kako svoje sestavljajo ljudje, ki jih imam rada, pa mi trenutno niso blizu? Kako preživlja dneve tetka, ko se vrača iz kemoterapije? Kako prijatelj, ki se sooča z mamino boleznijo? Kako prijateljica, ki ji grozi, da bo ostala brez službe? Kako znanec, ki se ločuje?

Ja, zaenkrat se nad svojim življenjem res ne smem pritoževati. Da bi le ostalo čimdlje vsaj približno tako ‘tekoče’. Dokler imam na razpolago toliko koščkov sestavljanke, ki se med seboj krasno ujemajo, sem zadovoljna. Čisto zares. Le na robove se moram premakniti, pogledati čeznje in poklicati tiste ljudi, za katere me skrbi. Tudi zato, ker jih pogrešam.

  • Share/Bookmark