mami-on-line

frustracije sproščam v medmrežje…

Arhiv za ‘Oh, ti otroci!’


torek zjutraj

zunaj dežuje, na telefonu se prižge ura 06:00 in prične se bujenje.

Mukoma se dvignem iz tople postelje, sploh ker punci še trdno spita in je v hiši taaaaak mir…

v stroju najdem flaši, iz hladilnika privlečem mleko, med nalivanjem malo polijem (ker še vedno spim), porinem polni flaši v mikrovalovko in na slepo tipam za kafetjero. Pristavim kavo, v ogreto mleko stresem malo kakava in grem po prvi paketek. Mucka bi seveda še spala. Zacvili in se privije k meni, ko jo nosim po stopnicah. Polulana ni, na kahlico noče. Zakotalim jo na kavč, ji v roke naštimam njeno flašo in jo pustim, da se med pitjem jutranje doze kakava počasi zbudi. Medtem letim gor po drugi paketek. Miška se je že zbudila in kliče muco. Oh, ona pa je lulala, veliiiiko, pižama, žakelj in posteljica so pošteno mokri. Spodaj jo med premetavanjem in trmastim vztrajanjem pri tem, da bo imela neko igračko iz police nad televizorjem le uspem previti in preobleči, potem dobi še ona svojo flašo.

Imam cca 3 minute časa, da iz sebe stresem pižamo, skočim v ‘office outfit’, spijem tisto kavo (ki je že mrzla) in natresem mačkama brikete, preden mi strgata kavbojke od silnega prosjačenja.

V tem začne Mucka cviliti – pojokavati – cmendrati. Noče lulat. Počasi se pocrkljave, odnesem jo v kopalnico – ker sama ne more hodit in jo posadim na kahlo. Še vedno cvili in javka. Medtem je Miška že raznesla kocke po celi hiši. Dudo je posodila mucam in jo odložila v njuno posodo za vodo. Tik zatem si je posodo z vodo zlila po hlačah (pa ravno preoblekla sem jo). Jaz sem crkljala Mucko na kahlici, ker se danes težko prebuja. Zobkov noče umiti. Tudi punčki jih ne bo umila. In tudi obraza NE BO umila.

Medtem se poskusim počesati in urediti, Miško pustim naj se igra z mačjo posodo, saj jo moram v vsakem primeru preobleči. Mucka še kar cvili. Miška je sredi kuhinje stresla jušne kroglice, ki jih je našla v omari.

Mucka je končno opravila svoje, jaz pa že 10 minut zamujam. Prosim jo, naj se obleče, pa seveda noče sama (joj, sem presenečena….).Miška bi se igrala, zato je spet borba, da jo previjem – ker se je medtem pošteno pokakala – in ji preoblečem polite hlače. Sedaj moram preobleči še Mucko, ki RES NE MORE sama, jaz pa zamujam že 15 minut. Ampak noče tistih hlač, in hoče majico na Winx. Majica na Winx ima kratke rokave. Noče take z dolgimi spodaj. Neredive kompromis in vzameva pulover s Telebajski. zamujam 20 minut. Nogavice bo obula sama. Medtem, ko ona prepeva in obuva levo nogavico sva medve z Miško že v čevljih, bundah in kapah v nizkem štartu pri vratih. Lahko pomagam?

NE! Bom sama. Postane mi vroče. Pri čevljih smem pomagati.

Zunaj močno dežuje. Še smeti moram stlačiti v avto. Medtem, ko privezujem Miško v stolček skoči Mucka iz avta in čofne v lužo. Treba je preobuti čevlje in nogavice. Miška vpije in se krvenči, ker noče biti privezana v mrzlem avtu – sama. pa jo pustim vpiti. Zarjovem kot levinja, ko hoče Mucka SAMA izbirati nove nogavice. Zamujam več kot pol ure. Nič kaj nežno (potpljenje me je počasi minilo) jo preobujem – ona seveda tuli, ker NOČE tistih nogavic – strpam v avto in odpeljem do vrtca. Tam se ponovi zgodba z ‘ Bom sama preobula’.

No, pa daj.

Zamujam 45 minut.

Lupčka. Bodita pridni.

Zamudila sem celo uro.

In zunaj še vedno dežuje.

Dobro jutro.

  • Share/Bookmark

Mucka:

Mucka:’ Tati, zakaj pa ti nimaš las?

Tati:’ zato, ker sem jih včasih preveč ob tla metal’

Mucka (smrtno resno) :’ Ja, zakaj jih pa nisi pobral???!!!’

  • Share/Bookmark

Apatija?

Saj ne vem, če je to res apatija. Najbrž ni, ker apatičen človek pač ni aktiven, jaz sem pa precej aktivna zadnje čase, le občutek imam, da dnevi zdrsijo mimo, meni se pa nič ne da in nikamor se nisem premaknila.

Pa ni čisto tako.

V preteklih dneh se je na Krasu začela trgatev, borjači in vinogradi so polni otroškega živ-žava in glasnih pogovorov, kleti so očiščene, buči pomiti.

Tudi njive so precej žive, prašiči so se naselili po hlevih in otroci so napolnili šolsko dvorišče.

V podobnem tempu se odvija moj vsakdan.

Vstanem ob 6h – končno je še mračno in prijetno hladno – odprem vhodna vrata da v hišo spustim svežino jutra (in Maco, ki neusmiljeno prosijači za brikete), pristavim ta mičkeno kafetjero, pogrejem dve flaši mleka, se umijem in oblečem in ob 6:30 prinesem dol še punci. Ob mleku se zbudita, opravimo vsakodnevno jutranjo rutino (kahle, plenice, zobki, frizure), se pocrkljamo, kaj zapojemo, včasih povemo kakšno kratko pravljico, medtem se jaz še počesem in namažem in ob 7h (če uspe 5 minut prej) letimo proti vrtcu. Tu se spet malo crkljamo in SAMI preobuvamo – kar zna trajati, se poslovimo s poljubčkom in že hitim v službo. Ko sem pozna, mi uspe do parkirišča pred pisarno slišati še kroniko na Kopru, drugače si pa privoščim kak jutranji country, da se lahko derem v avtu, ko me nihče ne posluša ;)

kmalu po tretji uri si za silo zložim papirje po mizi in ugasnem računalnik in 10 do 4h parkiram pred vrtcem, od koder sledi podobna zgodba kot zjutraj, le v obratni smeri – pa še časa imamo več. Praviloma.

Ko doma pospravimo vso šaro iz vrtca, pomalicamo, opravimo vse male in velike potrebe, je ura že krepko čez pet. Če imamo srečo je tudi naš Tati kmalu doma, in ko poje in prežgečka svoji hčeri, jaz pa pospravim kuhinjo, je ura že krepko čez sedem…

Če nam je sreča mila skočimo še do none / tete / sestrične na dodatno urico divjanja, najkasneje ob 8:30 nas pa čaka večerni ritual.

Kopel – z vsemi dodatki – mehurčki, šprickoti, barčicami, zobno pasto, ogrooomnimi brisačami in NE; GLAVE PA NEEEEEEEEE UMIT!

Kavč pa mleko.

Pižama in ob 9h postelja.

In ker sem se odločila, da imam dovolj svoje barbapapa-look-like podobe, zdaj že dobrih 14 dni pridno telovadim – pol urice enostavnega pilatesa, da ne bo pomote – kar pa pomeni, da mi zmanjka časa za druge zadeve, med drugim tudi blog. Pa ne, da ne bi pisala, le inspiracije nimam. Prazna glava.

Povrh vsega imam še moje obveznosti in obljubice, ki jih seveda moram držati. Pa nohte sem si začela spet redno ’servisirati’.

Zdaj moram samo še kje stakniti kak skrit, pozabljen čas (ki se valja pod hladilnikom na primer, tam NIKOLI ne počistim), da uspem še kaj prebrati, pa še rožice za jesenske dni moram posaditi, pa garderobo v omarah zamenjati (puncam sem celo že uspela – jupiiii), pa..pa…pa…..

hehehe, vse bom!

Ampak ta moment sem rahko apatična. Ker sem že pol-zrobotizirana.

Začela bom voziti v službo po drugi poti, pa glasbo bom zamenjala v avtu. Da malce razbijem rutino.

Se beremo!

  • Share/Bookmark

Mucka :

‘ Mamica, kam si pa dala mojo knjigo za otloke, tisto za kakat? Kel molem pogledat kasne tlapuline in bazene imajo da plide ves dlek ven iz lite. Pa molem citat tisto za puncke, da mi bojo zlasle zize in ne tak gldi lulek ko tatu!’

bb

  • Share/Bookmark