mami-on-line

frustracije sproščam v medmrežje…

Arhiv za ‘nekaj zame’


šoping terapija

Slaba volja se vleče. Slabo vreme prekipeva v svoji bohoti. Vplivi tistih slabih novic, prejetih v preteklih tednih so vidni na moji neprespanosti, veliko preveč razmišljam o negativnih stvareh, bojujem se z mlini na veter in izgubljam razum ko punci pokata po šivih od energije, trme in otroške radovednosti (vse troje skupaj, obe naenkrat), jaz pa nervozno letam za njima in brišem nutelo s smrkljem iz kuhinjskih omaric, polit sok na tepihu v dnevni sobi in vsebino mačje konzerve iz svojega čevlja. Pa Mucka eno noč pobruha posteljo, dve blazini in plišastega delfina, drugo noč polula svojo in najino posteljo, tretjo se pa Miška tako podela, da omamno diši cela posteljica, spalna vreča je pa skoraj za odpis. In skušam prati popoldan, ko sem končno doma, podstreha je polna vsaj teden dni sušečih se cunj, sušilo na sobi počasi pridobiva žlahtno plesen.

In ker je na tem svetu tako, da po vsakem dežju posije sonce (menda bo jutri čisto zares sijal sonček!) in se mora tisti bioritem alikakozabogaže enkrat tudi dvigniti, se je pri nas doma v petek 13ega končno začelo obračati na bolje.

Moja mama je posebne sorte ženska. Ženska s slabo karmo (zaradi svoje nesamozavesti in suženjske duše) ampak z velikim srcem. Ženska, ki rada pocrklja, ne zna pa vzgajati. Ženska, ki ljubi, ne zmore pa biti ljubljena. Ampak ona je naš decemberski dobrotnik. Skoraj vsako leto nam nekaj korisnega podari. Ker se meni prištevajo leta v decembru, Tatiju pa v januarju, in ker naj bi v tem času okrog hodili razni dobri možje, nam ona namesto vseh teh ceremonijalov raje kupi pošteno darilo. In tokrat nam je nona kupila sušilni stroj! Kaj boljšega si res ne bi mogla želeti! V treh dneh so izginile gore usmrajenih cunj iz moje krasne plesnive kopalnice, končno so se videla tla in uspela sem jih celo malo pobrisati… Cunje pa so mehke in SUHE, večinoma brez likanja romale v omere. Sprašujem se, kako sem doslej preživela brez tega tehnološkega čudesa.

Verjeli ali ne, s tem, ko so se začeli manjšati kupi cunj po hiši se je začela dvigovati moja krivulja (spet govorim o bioritmu, ja) Počasi so se mi zmanjšali tudi kupi neobelanih dokumentov in šare v pisarni, umirili so se hormonski problemi in lase sem si prebarvala za odtenek temneje.

Vendar pa lahko z mirno vestjo zatrdim, da sem izplavala iz obdobja vsesplošno histeričnega nelagodja šele po koncu včerajšnjega dne. Med službo sem čisto mimogrede vprašala moža, če bo po kakem čudežnem naključju ob času doma in bo lahko on pobral punci v vrtcu… ker bi šla jaz rada malo v šoping. In odgovor je zvenel nekako takole :’Pa kaj lepega si kupi’

Če to ni praznik! Saj ne, da sem verjela, da mi bo dejansko uspelo po trgovinah pred soboto, ko se dobimo na tisti večerji s sošolci iz gimnazije (njah mah, no ja), upala sem pa vseeno, da si bom nekje ukradla kake pol ure in skočila po nekaj udobno/lušnega številke 42, ker je moja omara polna neudobno/lušnih in ponošenih zadevic številke 38…

Kot podhranjen otrok v kilo kruha sem se zapodila med police in obešalnike. V miru, brez otroškega vreščanja in občutka, da se nekam ZELO mudi sem vlačila v kabine gore raznobarvnih srajčk, hlač, oblekic, puloverjev… In celo ugotovila, da v oblačilih številke, ki mi je dejansko prav, niti ne izgledam tako slabo! Ja, to je vsa umetnost! Tiste super sexy kavbojke izpred desetih let mi nekako ne pašejo zato, ker so vsaj dve številki premajhne. Te klasične, črne hlače z kulturno visokim pasom mi pa prav lepo pristajajo! Od silnega navdušenja sem krepko presegla limit 50ih evrov, ki sem si ga določila in domov privlekla dvoje hlače, dve srajci, dve majčki in čevlje s peto (HA! Yes, čevlje s peto. Nisem sicer prepričana, da bom še znala v temle noge prestavljat, ampak jaz imam NOVE čevlje s peto), vse skupaj za 120 €. Če vprašate mene, sem naredila nakup stoletja in dobila OGROOOOMNO za malo denarja. Če vprašate mojega soproga, bo rekel da v tistih starih kavbojkah čisto dobro izgledam in RES nisem potrebovala TOLIKO cunj. Ko pa nimava in mu jaz vedno morim, da si novih tehnoloških igračk trenutno ne moreva privoščiti.

Ampak on je moški, in enostavno NE RAZUME.

Ne da se vendar primerjati česarkoli na 5 priključkov z gumbi il led lučkami z hlačami, ki ti pristajajo in novimi čevlji, NOOOOOO.

In ker je bilo moje zadovoljstvo očitno, in ker mi je dobra volja lezla skozi ušesa, se je končno vdal v usodo in pridno pregledal vse moje nakupe. In seveda pohvalil, kot se za dobrega moža spodobi :)

***

Tako. Upam, da sem iz najhujšega obdobja (letos) dokončno ven. Začenja se veseli december, pekli bomo cimetove piškote, nutelline torte in kruh z ocvirki. Okrasili bomo hišo, balkon in vrtec. Izrezovali bomo snežinke in upali na pravi sneg. Pili bomo kuhano vino in čaj z medom, pripravljali otroško igrico za prihod Dedka Mraza, zavijali čokolade, gate in nogavice v pisan papir. In upam da v družbi prijateljev dočakali novo leto. Zdaj se pa ne pustim več poklapati!

Dobra volja jeeeeee najboljaaaa…

;)

slikica

Mami

  • Share/Bookmark

Žur na vasi

Pa je bil. Žur namreč.

In jaz sem bila tam! In po dolgem, ampak res zelo dolgem času, sem si brez pomislekov (pa kaj bodo vendar rekli) dala duška. S prijateljico (ki bo naslednji teden ponovno prestopila prag službe, saj bo sinek kmalu pihal prvo svečko in je veselega porodniškega razvajanja zanjo konec), ki je prav tako kot jaz že pošteno potrebna malo zabave in popustitve vajeti, sva se zmenili pri njej ob 9:30, potem naj bi se pa počasi odpravile.

Joj prejoj. RES že DOLGO nisem bila na žuru. Nisem imela pojma, kako se obleči (ne katere cunjice, ampak koliko – ponoči ni več ravno vroče, jaz pa nisem tiste sorte, da bi pri miru stala cel večer), koliko denarja vzeti (ja, res je. Pojma nimam, koliko stane pivo) in najpomembneje – kdaj se sploh pojaviti.

Pa sva šli, kot se je spodobilo kako leto nazaj, ko sva še redno ponočevali, a se je kasneje izkazalo, da sva skupaj s petnajsterico največjih fanov lokalnega garažnega banda, ki je škripal kot predskupina, slabi dve uri čakali na naval ljudi. Nekje ob pol enih se je plac šele napolnil…. (A ni to malce pozno…..???? hmmmm)

In kot se spodobi za dve rokerski mački, sva stopili k šanku, naročili pivo in prižgali čik. Šele kasneje sem pomislila, da me tam itak vsi poznajo – in to kot poročeno 30+ mamico dveh deklic. Pa kaj.

In sva žurali, in plesali kot nori – spet povdarjam, da je bil to vaški žur, kjer vsi vse poznajo in je plesalo največ 20 ljudi, brez nikakršnih zadržkov (razen opitih petnajstletnic) pa sva se pozibavali menda res samo medve. Pa kaj.

In tekom večera nisva šparali jezika, pivo nama je tudi precej potegnilo in najbrž je bilo tudi opaziti, da petih piv ne prenesem več tako kot včasih. Pa kaj.

Bilo je odlično! Sprostila sem vse zategnjene mišice, se narežala, naskakala, in naklepetala. In začuda danes sploh nisem imela mačka!

Sicer nimam pojma, kdaj sva prihrumeli domov, ker me čas tudi slučajno ni zanimal, so me pa moji angeli zjutraj pustili spati do 8:30! V moji glavi je bilo sicer čutiti, da bi mi najbrž koristila vsaj še kaka ura spanja. Pa kaj. Kava in dobra volja vseh članov moje familijice me je hitro spravila pokonci!

In ves dan sem pridno glancala, pospravljala, prala, prenavljala… in vsa vesela zvečer prišla do zaključka, da je za mano končno en tak zelo ploden, konkreten, aktiven, pester vikend.

  • Share/Bookmark