mami-on-line

Hja, in potem se pritožujem, ker se kopičijo kilogrami. In zdaj, ko je že čas za kopalke razmišljam, kje bi lahko kupila podoben ’skafander’, kot ga je imela Popajeva Oliva… Sicer sem si uspela kupiti prav spodoben tankini (do letos sploh nisem vedela, kaj je to), pa vseeno dvomim, da bom, če se nam bo le posrečilo kak dan pobegniti na obalo, uživala v radostih čofotanja v slani vodi.

Saj se trudim, da bi manj žrla, tu pa tam celo naredim kak komplet trebušnjakov (ki seveda nič ne zaležejo), pa nikakor ne zdrsnem pod tistih 70 kilc, ki grozeče bolščijo s tehtnice. Kako le, ko pa vsaj trikrat tedensko prekršim vsa pravila in se okrog 10h zvečer (ali kasneje) nabašem s prvo packarijo, ki mi pade pod roke, ko začnem brskati po kuhinji (in te packarije tudi naprej kupujem, neglede na to, da vem, kam to pelje).

Kje so lepi časi, ko sem zvečer pridno seksala in prijetno utrujena zaspala…

Miška bo julija ugasnila svojo prvo svečko. Čas teče. Partnerski odnosi se pa nekako nočejo ‘pošlihtati’. Zdaj dobro vem, kaj imajo v mislih tisti, ki trdijo, da so otroci najboljša kontracepcija… No, vsaj za ženske. Ali pa vsaj zame. Žal mi je, vendar me v trenutku, ko mi tik pred vrhuncem v posteljici zajoka dete, vse mine. On bi sicer nadaljeval točno tam, kjer sva končala, in to taisti trenutek, ko otrok po polurnem vekanju končno spet zaspi, jaz sem pa vsaj nekaj dni spet povsem neuporabna. Konec. Locked! Puščava. Namakalni sistem je odpovedal.

Še takrat, ko se dogovoriva, da bova malo sama, nikakor ne dobim varstva. Ko prosim mamo, če bi lahko zvečer popazila punci, ker bi midva šla nekam na večerjo, ali koncert, ali samo malo ven, ker bi bila midva malo skupaj, mi po vsaj petnajstminutnem molku pove, da je utrujena, pa da bi lahko šli jutri vsi skupaj na večerjo, ali pa enostavno, da  imam vendar družino, kaj mi bo koncert. A je res tako, da s trenutkom, ko dobiš otroka, podpišeš pogodbo, da bosta odslej predvsem starša in spolne igrice do nadaljnega odpadejo? Kako zaboga pa vsi ostali mirno in predvsem pogosto seksajo, četudi imajo majhne otroke? Jaz ne morem. No, zdaj, ko je tudi Miška že večja, bom lahko včasih (dva do trikrat letno – milina!) za prenočitev otrok prosila taščo, ki ima kar se teh stvari tiče precej bolj normalen odnos kot moja ljuba mati, in bova lahko malo sama, vendar je to meni veliko premalo! Potrebujem čas s svojim možem. Kvaliteten čas, če hočem imeti kvaliteten zakon. UFFFFFA.

In potem smo zvečer vsi utrijeni, in on vstane ob 3h, ker pač tako zgodaj začne službo, zato ga spat odpeljejo kure, jaz pa nepotešena in tečna po/pred/med likanjem, pospravljanjem in gledanjem televizije žrem čips. Ali čokolado. Ali sendvič. Ali sir. Nekaj pač – po možnosti takega, da se mi sprošča veliiiiko insulina.

Najbrž je tudi to cena, ki jo moram plačati zato, da imam otroke. Cena, na katero pred petimi leti nisem niti pomislila. Nikakor pa se ne nameravam sprijazniti z mentaliteto ‘pametnih’ vaških gospodinj, ki zagovarjajo teorijo, da je poročeni materi mesto za štedilnikom in mora poskrbeti za svoj dom in svojo družino. Za svojo zunanjost in svoje potrebe se niti ne sme zmeniti. Če pa mož dobi ljubico, hvala bogu, vsaj njej ni treba na silo fafati pred spanjem, zaradi opravljanja dolžnosti žene. Vsaka poročena mati, ki ima manj kot 80 kilogramov in 5 cm narastka je najbrž cipa, ali pa vsaj neokusna nesramnica, ki vidno maltratira svojega moža. Dekolteja, dvodelnih kopalk ali krila nad koleni pa tako ali tako ne sme obleči nikoli več.

AaAaAaAAAAaaa!!!!!

Pretiravam, saj vem, počutim se pa natanko tako

Jutri, če bodo ljuba mati privolili, greva končno kako uro na randi! Komaj čakam! Že preverjam, katere zapeljive gatke še stlačim na zavaljeno rit…

V našem vrtu – tistem ob cesti, smo dobili podnajemnika.

V bistvu smo se odločili, da imamo sedaj stražarja vrta. Ali bolje stražarko, saj je naša Mucka sklenila, da je naša podnajemnica, ki bo odslej opravljala funkcijo varuha vrtnin, najverjetneje punčka.

Sicer se ne more pohvaliti s številnimi izkušnjami, pravzaprav sklepamo, da je to njena prva služba, saj je ‘punca’ še precej mlada, vendar mislim, da si je potrebno z nečim plačati stanarino, zato bo pač v zameno za to, da je ne vržemo ven, morala delati.

Če bo kdo stegnil prste, ga bo morala pridno odgnati stran od mojih jagod, paradižnikov in bučk! Upam samo, sa se ne bo komu preveč zamerila in je ne bo čisto po nepotrebnem pokončal…

Ker to bi me pa razžalostilo. Pa ujezilo tudi.

Mucka je naši stražarki nadela ime Katka. Pojma nimam od kje ji navdih, saj še nikoli nisem slišala za belouško z imenom Katka… Kravico že, belouške pa resnično še ne

Tako, uradno je v našem vrtu nastanjena simpatična kača po imenu Katka.

…

Katka, računam nate!

Kdaj sem zadnjič pisala? (Se Mami sprašuje, praskajoč se po glavi)

Dragi moj, moj kazalec za energijo je konstantno na rdečem. Ne znese mi, da bi zlezla na zeleno.

Saj ni potrebno, da ponovno razlagam, koliko viroz smo ‘preboleli’ v zadnjih treh tednih, najbrž nikogar ne zanima, kakšni izpuščaji nastanejo pri osemmesečnih otrocih, ali kakšne so motnje spanja pri bolnih malčkih, ali kako je najbolje malega nadobudneža prepričati, da pogoltne nič kaj okusen (pravzaprav vse prej kot to) sirup, vsekakor pa ni okusno pisati o prebavnih motnjah…

Poleg tega je na Kras pripotovala pomlad. Razpakirala je kufre in se udobno namestila na mojem borjaču. S sončnimi žarki me je dražila skozi okno, ko sem vsa polomljena ždela na kavču z obema dekletoma v naročju in med smrkanjem, javkanjem in merjenji vročine klela, ker me zunaj čaka še veliko tistega tako pričakovanega dela z zemljo in rastlinami…

No, saj vrt sem celo uspela prekopati (v tistih uricah, ko je bil Tati doma, da je on posedal v hiši s puncami – naslednji izziv bo organizacija časa samo za naju). Pa radič, solato, redkvico, korenje, peteršilj, čebulo, rukolo in krompir sem tudi posejala/posadila. Večina celo že prav lepo poganja!

Tudi okrog hiše že marsikaj lepo raste. Vrtnice bodo vsak čas zacvetele, španski bezeg (katerega sem posadila lansko leto) nakazuje prva dva cvetova, tulipani, hijacinte in narcise so pa že skoraj odcveteli. Češnji, figa in ribez so se lepo prijeli in bohotno poganjajo, celo jagode so se že lepo razrasle in komaj čakam, da bodo tudi zacvetele.

Tudi motor že lepo prede. Dva izleta po Krasu v preteklem mesecu, danes pa malo po Gorenjski – trikrat letos me je Tati pocrkljal s prijetnimi vožnjami

V glavnem, veliko stvari smo pognali v tek, življenje se prebuja, dela je ogromno, načrtov še več.

Le energija je še vedno na rezervi. Tako rada bi se zagnala v to pomlad, zadihala s polnimi pljuči in začela končno zares uživati v vsem, kar me trenutno obdaja – in tega ni malo – pa se vsako jutro dve uri skupaj sestavljam, ker me vse boli in se komaj premikam… in potihem prosim za dva dni toplic samo zame – z jakuzijem, masažo in dobro knjigo. A ja, pa vsaj 15 ur spanja.

Sicer pa gre v torek Mucka končno spet v vrtec in bom imela malenkost več časa za sprehode in vrtičkarstvo – z eno roko se da narediti marsikaj, če sta pa obe polni otročadi, je pa še tako enostavno opravilo kot je kuhanje kave pravi pravcati izziv

Ampak se da. Ta teden sem dokazala, da zmorem skuhat kavo tudi če imam obe v naročju! Ha!

Ja. Na srečo. Ko je vse v najlepšem redu in je življenje bolj ali manj utečeno v svojih tirnicah, vse prevečkrat pozabim, kako dragocen je čas, ki ga mi štirje preživljamo skupaj, kako lepo je v domačem zavetju, ter kako dobra je moja kava…

Prejšnji teden sem pridno izkoristila prve prave pomladanske dneve (po vremenu, ne po koledarju) in počistila gredice okrog dvorišča, porezala dišavnice, prekopala in pognojila zemljo okrog vrtnic, posadila (s Tatijevo pomočjo, se razume) dve češnji in eno figo, v vrt ob cesti presadila robide, gor pa preselila nekaj jagod… V vrtu sem kar dobro zastavila dela, saj sem počistila doberšen del zarasle zapuščenine (in v enem kotu ustvarila konkreten kup korenin vseh mogočih dreveščkov, grmičkov, koromača, da o prepletih debelih in zdravih korenin kopriv ne govorim…), v kanglici sem odnesla v kontejner kakih 100 polžev (kaj pa naj z njimi ?), posejala solato in radič, peteršilj in korenje, redkvico in nekaj cvetja. Pa čebulo. Zdaj moram pa menda med čebulo še glavnato solato posejat, pa nič zalivat… No ja. Moje bršljanke so priromale iz podstrešja na teraso, kjer so bile deležne pravega zdravniškega pregleda, porezala sem jih in zalila, zdaj pa čakam, da bodo začele kaj poganjat (upam, da Uršula ne bo poslušala Volka in poslala štajerskih oblakov nad nas), potem bom pa lahko sprogramirala letošnjo balkonsko zasaditev.

In ravno ko sem začela uživati v brskanju po zemlji, in sem na hladlnik primagnetkala spisek za semenarno (kmetijsko trgovino ali kaj podobnega), pa sestavljati spisek stvari, ki naj bi jih rabila za najino ‘poroko’, pa pripravljati gradivo za sestanek s starši in predstavniki krajevnih skupnosti – v glevnem, začelo se je ‘dogajati’, stvari se premikajo, zimsko spanje gre v pozabo…, ravno ko sem začela spet migati z nekim spodobnim ritmom, je Miška SPET zbolela.

V ponedeljek sem ob povratku iz sestanka dobila ubogega škrtaka povsem pregretega, z (izmerili smo) 40,2 vročine. Panika. Tatija seveda ni bilo (služba), Mucko sem spakirala za spanje k Noni, medve pa sva preobkladkali in napol prebedeli vročično noč. Svečke niso imele pravega efekta, povrh vsega so se ji začele po vsem telesu spuščati čudne pikice. V torek dela naša pediatrinja popoldan, uro sva dobili ob 16.30, ob 20h so naju sprejeli v bolnišnico.

Pikice so se naselile čisto povsod na njenem malem telescu, uboga čenča je bila videti kot bi jo nekdo vsaj 15 minut valjal po koprivah. Vročina 39.9. Pikica na eno rokico, pa metuljček v drugo, zdravilo proti vročini in karantena. Do zjutraj. Tako sem bila v skrbeh, da mi je šlo večino noči konkretno na jok.

Zjutraj so se začeli nad mojo pikasto dete zgrinjati mladi in stari pediatri, sestre in celo snažilke in končno postavili diagnozo – VIROZA. Viroza? A ni to takrat, ko malo kihaš, bruhaš ali driskaš in imaš rahlo povišano temperaturo? Moram, res, NUJNO moram preštudirati kako strokovno knjigo na temo viroz, da bom vsaj približno razumela…

In danes, v petek, so naju končno spustili domov. Z napotkom, naj nikar še kak dan ne hodimo ven, pa naj za vsak slučaj pijemo zdravilo proti alergiji. Saj ni alergija, prav gotovo je viroza , ampak za vsak slučaj pa vseeno, no, saj veste.

In čeprav sem najprej počistila hišo, temeljito očedila kuhunjo, skuhala (pozno) kosilo, spekla kruh, pospravila cunje in šaro, in šele zdaj parkirala svojo rit v naslonjač pred računalnik – sem takooooo vesela, ker sem spet doma.

In čeprav naju ni bilo le slabe tri dni, se počutim približno tako, kot bi se pravkar vrnila iz drugega konca sveta, in sem hvaležna in zadovoljna, ker smo skupaj.

In ker je bila (samo) viroza.

Jutri grem pa po semenski krompir…

Lahko noč,

Mami

Ne vem, kako se počutiš ti, ko se tale zima tako zelo vleče, jaz imam tega dežja in te plesnive gnilobe poln kufer!

Pa berem, kako ljudje preklinjajo sneg, pa gledam, kako ljudje preklinjajo ceste… Včasih, ko je bilo snega vsako zimo toliko kot letos (ali več), smo bili otroci presrečni! In jaz se snega veselim tudi danes. V mojih ljubljanskih letih sem vsako zimo uživala. Ko sem živela v Jaršah in sem imela tistega glasnega Yugića, sem prav z veseljem vstajala pol urce (ali urco, včasih tudi dve) prej, si skuhala kavo in opremljena s taveliko šalco tople bele kave, cigaretom (škatlo) in nepremočljivimi čevlji odpeketala pred blok, šalco odložila nekam v sneg, privlekla na plano lopatko, metlico in tisto stvarco za led drgnit, ter začela iz kupa snega odkopavati avtek. Ko mi je uspelo odpret vrata, sem avto vžgala, si naštimala kak radio s solidno jutranjo izbiro glasbe, vklopila ventilator na full in odkopavala dalje. V slabe pol ure je bil avtek čist kot solza, notranjost ogreta, jaz prav tako, pa še potko sem si skidala, da sem lahko sploh iz parkinga prilezla. Meni je bil to čisti užitek!

Res je, da nisem še imela otrok, in res je tudi, da me je hišni svet lepo prosil, če ne parkiram direkt pod blokom, ker je hrumenje mojega izpuha prebudilo vse upokojence v bloku

To so bili časi!

Tukaj, na Krasu, pa letos samo dežuje. Neprestano dežuje. Vsak teden dežuje. Vse je premočeno, sivo, plesnivo, mrzlo. Moj vrtiček, ki je bil poleti tako lep, je zdaj žalostna slika posušenih in zgnitih rastlin, ki so nekdaj tako lepo cvetele.

Rada imam mraz in sneg, ne maram pa mraza in dežja. No, v bistvu tudi nad plundro nisem pretirano navdušena, jo pa lažje prenašam kot tole močvaro…

Počasi ugotavljam, da postajam občutljiva na vreme. Nikoli nisem marala posedanja v stanovanju, vendar sem se lahko odpravila vsaj v kak lokal ali kino. Tukaj pa mi v takem vremenu ne preostane drugega, kot da ždim v hiši in buljim skozi zarošeno okno, ter čakam na boljše čase. Pa še vse te viroze in gripoze in prehladi

Komaj čakam, da se podaljša dan, da se temperatura toliko dvigne, da bom lahko imela vsaj okna čez dan odprta, najbolj pa čakam, da bodo zacvetele rož’ce! Sem malo brskala med žalostnimi kupi mokrih ostankov rastlinja in sem opazila, da so na plano že prilezle jurjevke (narcise), divje hiacinte in zvončki. Sicer še ne cvetijo, se pa počasi, počasi pripravljajo na pomlad.

Nikoli še nisem tako pogrešala pomladi kot letos. Vrt ob cesti še čaka na kakšen suh dan, da ga malo očistim in pripravim na spomladansko ‘obdelavo’ (ja, BRATEC moj, kdaj prideš pomagat? Obljubil si že enkrat oktobra!), z Mucko bova letos lahko že prav fino brskali po zemlji, cukali deževnike za rep in lovili kobilice. Tudi polže (ki so v letih, ko je bil vrt, tako kot hiša, brez lastnika, v zaraščenem raju ustvarili pravo kolonijo) bova nabirali v košarice, in mogoče jih bova mastno prodali kakemu požrešnemu Italijanu.

Pa paradižnik hočem. In krompir. Špinačo, korenček, grah in fižol. Bučke, zeleno in peteršilj. Česen in čebulo. In rož’ce

V vrtičku pred hišo, bodo pa čez leto dišali rožmarin, lavanda, majaron, origano, žajbelj, timijan, koper, melisa in materina dušica. Pa trajnice bodo cvetele. Španski bezeg bo mogoče letos že dovolj velik, da bo zacvetel poleg prastarih vrtnic, ki so preživele prekopavanju dvorišča.

Komaj čakam, da iz podstrešja privlečem bršljanke (če so preživele) in okinčam balkon.

Tega dežja in teme je res že dovolj.

Pomlad kje si ???