mami-on-line

frustracije sproščam v medmrežje…

Arhiv za ‘mišmaš’


Koliko lahko zinem?

Hmmm, pa sem se znašla v dilemi, za katero sem vedela, da bo slej ko prej prišla na dnevni red, upala sem pa vseeno, da to ne bo tako kmalu…

Zakaj pišemo blog? Ker imamo tukaj svoj sprostitveni ventil? Ker bi radi svetu nekaj povedali? Ker iščemo somišljenike? Ker iščemo tolažbo in spodbudo? Ker enostavno radi pišemo?

In kaj se zgodi, ko blog prebirajo napačni ljudje? S tem mislim ljudi, ki so tako ali drugače, posredno ali neposredno omenjeni v zapisih in si povedano čisto preveč resno vzamejo k srcu. Ali pa ljudi, ki se prebranega tako prestrašijo, da ima pisec bloga zaradi tega lahko še resne težave.

Ko pišem, nimam racionalnih pomislekov, kako naj bi si ta ali oni moje pisarije razlagal. Niti ne popravljam že napisanih stavkov, ker bi imela občutek, da sem malce pretiravala. Bi mi pa bilo skrajno nelagodno nekomu, komur nimam želje razkrivati svojih pogledov na svet, razlagati, kaj sem takrat-pa-takrat mislila s tem-in-tem.

Zato upam, da tega nikoli ne bo nihče od mene zahteval.

Ker bi znala povedati preveč. In s to svojo zoprno lastnostjo, da se zelo težko pretvarjam, sem si nakopala že kar nekaj nevšečnosti v življenju. Pa trenutno res ni obdobje za nevšečnosti…

Ali se bom morala naučiti zašiti gobec?

  • Share/Bookmark

v mamini majčki

Novigrad 2009

Novigrad 2009

  • Share/Bookmark

Things

Ja. Stvari. Vse tiste malenkosti, ki se vztrajno nabirajo po vseh kotičkih hiše, brez katerih je nemogoče živeti.

A si sploh kdo lahko predstavlja življenje brez :

- Rož. V okrasnih lončkih, ki se tu pa tam zamenjajo, ker so eni TAAAAAKO lušni v akciji v Merkurju, pa malo je treba dnevno sobo z novimi barvnimi toni razvedrit… Stari lončki pa dobijo bodisi novo rožico, bodisi novo uporabnost in tako postanejo zbirališča novih drobnih STVARI

- kipcev, vazic, škatlic in okrasnih svečk, ki ste jih v zadnjih 10ih letih prejemali ob vseh mogočih praznikih, pa so vam v bistvu zelo všeč in jih nikakor ne morete zavreči, neglede na to, da se na njih nesramno nabira prah

- knjig, revij, albumov in katalogov

in če imate v hiši moškega

- kablov, kablov in še malo kablov, ki povezujejo vse mogoče elektronske gadgete različnih velikosti, na katerih veselo gorijo raznobarvne stand-by lučke in za katere pravzaprav ne veste natančno za kaj se že uporabljajo (ne vem sicer, kakšni moški živijo pri vas, ampak pri meni doma se ponoči vse sveti)

in če imate po neverjetnem naključju tudi otroke

- VELIKOOOOO igrač vseh oblik, materialov in velikosti, ki se znajdejo na povsem nenavadnih mestih – od stopnišča (da si skoraj zlomite vrat, ko se spotaknete ob Nodijev supercar), do WC školjke (v kateri sedi premočen plišasti telebajsek, ker ga je lulat, pa je noter padu), da skrivališč pod kavči, omaricami in hladilnikom ne omenjam

- stolčkov (za sedenje, hranjenje, igranje…), stajic, hojc, raznobarvnih škatel in vreč za igrače, vozičkov, triciklov, mizic, šotorčkov, itd itd

Hmmm,

da ne omenjam, da je nemogoče prebroditi življenje brez špangic Hello Kity, žogice s princeskami, krožnika z medvedkom Pujem, jedilnega pribora Tom & Jerry in odejice z račkami.

Ali pa brez vseh tistih posod in posodic, ki do zadnjega kotička napolnijo kuhinjo.

Ali brez treh vrst šampona in zobne paste, ter raznih regeneratorjev, mehčalcev, dišav, balzamov, mask ipd.

In potem vse te REČI pridno pospravljam in prestavljam in iz njih brišem prah. In vsake kvante kaj odnesem celo na podstrešje. Tu pa tam tudi kaj podarim. Stran pa ne mečem. NE, to pa ne!

In se sprašujem, kolikšen procent vse te krame ZARES potrebujem.

In si obljubim, da bom pa zdaj enkrat RES naredila čistilno akcijo in pometala stran vsaj figurice iz Kinder jajčkov.

Pa še isti dan v trgovini zagledam TAKOOOO cute pladenj za kavo, pa matching podstavke. In potem še ene špangice Hello Kity…

Nepoboljšljiva :(

  • Share/Bookmark

Matejka36

Kje si se izgubila???

Kaj se ti je zgodilo???

Please, če še bereš moj blog, oglasi se mi!

  • Share/Bookmark

Postala sem gospa…

hihihi, kako se to hecno sliši… Jaz, pa gospa. Lepo vas prosim :)

Na meni ni niti trohice gosposkosti ali vsaj kakšne trezne umirjenosti, ki pritiče damam v tridesetih letih. Saj ne, da se ne zavestno spopadam z nalogami, ki jih prinese življenje kot je moje, pa tudi gospodinjstva sem že precej vešča, pa vseeno nikakor ne pašem v skupino ’standardnih’ poročenih 30+ mamic.

Sicer gre v mojem dozorevanju (če naj temu tako rečem) večino stvari v malce drugačnem vrstnem redu, kot naj bi se spodobilo, pa mi je ta na glavo obrnjen svet kar všeč natančno tak, kakršen je. Mi vsaj dolgčas ni.

Odkar sem leta 2005 pribezljala nazaj v domače okolje in zapustila Ljubljano z vsemi tistimi ‘takozelomojimi’ malenkostmi, ki so mi krojile dvajseta leta, se sicer nisem več podala v kavarne, gledališča, galerije, kino dvorane ipd, sem pa zato:

leta 2005 zamenjala službo in kraj bivanja

leta 2006 zanosila in rodila Mucko

leta 2007 kupila hišo

leta 2008 rodila Miško

leta 2009 se poročila

To pa ni kar tako! Prav ponosna sem nase in na svoje dosežke.

In čisto zares sem se poročila!!! Dolgo sem bila precej skeptična glede tega, da bi uradno zapečatila svoja čutenja in namere, ko pa sem se končno odločila, nič več ni hotelo biti po moje.

Želela sem si piknik s prijatelji v lepem sončnem dnevu. Pa se je v moje želje vpletla mama, in mi do petka pozno zvečer kravžljala živce z njenimi pogledi, načrti, plani in seveda prepričevanjem, kaj se spodobi in kaj ne. Ni lepo, če je nevesta v kavbojkah. Ne zgleda, če mladoporočenca ne plešeta. Ni kulturno, da se ne povabi delodajalcev. Ni lepo videt, da dva dni pred poroko plevim vrt. Nimam prave barve las. Morala bi si narediti frizuro. Kupiti bi bila morala nove čevlje. Morala bi se sekirat (saj sem se, ampak izključno zaradi nje).

Pa sem dočakala soboto, 9.maj in doživela skoraj natančno tak dan, kot sem ga imela sama v mislih. Bilo je super! Prijatelji so prišli dobro razpoloženi, nihče ni strašil v večerni obleki, muzikanta sta odlično opravljala svoje delo, hrana je bila dobra (tu pa gre zahvala moji mami, teti Tatjani, Ivani in Sari, ki so se več kot odlično odrezale), celo nekaj fotografov se je našlo in bom konec koncev imela celo poročni album (nekaj takega). Le vina je bilo kak liter premalo, pa se tudi nihče ni pretirano pritoževal ;)

Ja. Evo, pa sem gospa.

In to prav zadovoljna gospa :)

Takoj po poroki me je Mucka vprašala :’ Mami, a se zdaj tudi Maca piše Gatej?’

Ja, sončece, zdaj smo družina Gatej.

Mami

  • Share/Bookmark