mami-on-line

frustracije sproščam v medmrežje…

Arhiv za ‘mišmaš’


Sramota na slovenskih cestah

ja,no, saj vem. Prežvečena tema. Pa me vseeno pogrejejo dogodki, kot je bil današnji v tunelu na Trojanah. Vsakič, ko se zgodi kakšna nesreča, da o tragedijah, kjer življenja izgubijo srednješolci, študentje in mlade punce na dekliščini sploh ne izgubljam besed, se prav pošteno razkurim. Na koncu mi pa ostane samo grenak priokus in sramota, da živim v državi, kjer je obča kultura tako korenito primitivna, da izgubljam upanje v kakšno spametovanje ljudstva.

V petek smo se odpeljali v Podčetrtek na sprostitveni vikend. Celo pot sem opazovala promet in se čudila reakcijam nekaterih ljudi. Motijo me mečkači. To so ljudje z močnimi, velikimi avtomobili, ki nekaj časa vozijo 100/h, ko jih pa prehiti kočija kot je npr naš berlingo, stopijo na gas in prehitevajo vse živo. Jezijo me prepotentneži, ki se ti na prehitevalnem pasu nalimajo na rit in neusmiljeno ‘blendajo”, dokler se ne umakneš, pa čeprav prehitevaš kolono tovornjakov in si tudi sam v koloni, ki mirno vozi svojih 120/h. Najbolj me pa jezijo pametnjakoviči, ki mislijo, da zanje pravila ne veljajo. Pred tunelom na Trojanah je utripal semafor z omejitvijo 60/h. Približno polovica avtomobilov je upočasnila, ostali pa so zdivjali mimo, češ, saj itak nič ni. V tunelu je bil ustavljen avto, ki se je očitno pokvaril in sicer ni oviral prometa, pa to še ne pomeni, da so opozorila brezpredmetna.

Današnji požar je pokazal isto sliko. Ljudje so naletavali eden na drugega kot blesave muhe. Kriv je pa najbrž DARS..???!!

Krožni promet ima svoj smisel in prav lepo teče, če se ljudje po njem znajo peljati. Vsakič – JA, VSAKIČ, ko se pripeljem v kakšnega se najde veleumnež, ki prehiteva po desni strani, pripelje v krožišče na uvozu, ki je namenjen takojšnjemu izvozu, presekuje pasove in seveda nikoli ne da smerokaza, ko namerava zapustiti rondo. hja, ali pa ima smerokaz prižgan kar cel krog, mimo treh izhodov na primer.

Ko sem bila priča pametnega ravnanja policije – ustavili so heroja, ki je povsem mimo vse logike zapeljal skozi krožišče, jih je ta še ozmerjal – češ, naj si pogledajo prometne predpise, da je treba it tam, kjer je prostor, da ima zunanji vedno prednost, da lahko vedno zapelješ v krožišče na zunanji pas, pa da bo on že vedel, saj je že 40 let za volanom! – sem razočarana ugotavljala, da tako misli precej voznikov.

SPLOH NE POZNAMO PROMETNIH PREDPISOV.

Na cestah je vse večja gneča. Avtomobilov je veliko. Ljudje smo utrujeni, živčni, zamišljeni in vozimo na pamet. To so dejstva. Prav zaradi tega, bi morali biti na cestah še previdnejši in predvsem UVIDEVNEJŠI.

ALKOHOL.

Črna pika Slovencev. Nikoli ne bom razumela, zakaj je NUJNO POTREBNO domov za volanom, če smo spili uberiber preveč. In potem umirajo nedolžni. In nihče jim nič ne more.

Vzdrževanje avtomobilov, ustrezne gume in podobne malenkosti pa tako ali tako niso pomembne. Važno je, da je avto večji od sosedovega. In važno je, da si UPAMO.

Kam se umakniti, ko nas prehiteva rešilni avtomobil, kako ukrepati v primeru nesreče, kaj storiti, če srečamo vozila s spremstvom, kako se na splošno obnašati v prometu Slovenci ne vemo.

Zakaj je treba v avtu jesti, kaditi in si nanašati maskaro?

Zakaj se lučko, ki sveti nekje sredi armaturne plošče prezre ali celo prelepi z črnim lepilnim trakom?

Zakaj je treba voziti 120, če je omejitev 70?

Danes sem se vračala iz službe domov. Prihajala sem iz stranske ulice za glavno cesto, kjer je sicer omejitev 90, pred tem križiščem pa 70. Nameravala sem speljati, ko sem zagledala rdeč avto, ki je pridrvel mimo (vsaj 120). Ustavila sem se in ga počakala, vendar sem bila pomaknjena malenkost na cesto, ker sem tipa pač pozno opazila. Vse kar sem videla je bila rdeča barva avtomobila in pesti – moške predvidevam – uperjene vame. Peljal se je vsaj dva metra od mene, saj je cesta široka, tudi presenetil me ni pretirano, me je pa presunilo obnašanje voznika.

Dragi moji, nekaj bo treba spremeniti. Če smo se lahko privadili na varnostne pasove in prižgane luči, lahko osvojimo tudi nekaj malega prepotrebnega cestnega bontona.

  • Share/Bookmark

Rožnato dobro jutro

Prehladila sem se. Pošteno.

Ne pomnim, kdaj sem zadnjič iz svojih sinusov spravila toliko materiala…. Ali kdaj mi je zadnjič skoraj razneslo glavo, ko sem se sklonila, da si zavežem superge. Ali kdaj se mi je tako vrtelo, da sem pomislila, da res nisem v primernem stanju za manovriranje z volanom.

Ufffffff, pa toliko stvari bi še morala speljati ta teden! Ne morem. Nima smisla, da se pretrgam. Me pa HUDO HUDO HUDO jezi, ko mi nekdo ali nakaj, pa čeprav višja sila, prekriža načrte.

Čisto malo me je potolažilo današnje jutro. Ko sem odložila punci v vrtcu in se zapeljala proti Gorici, je za mano vstajalo sonce, pred mano pa se je odpiralo čudovito rožnato nebo. Kot bi mi nekdo želel voščiti Dobro jutro.

No, torej, Dobro jutro.

  • Share/Bookmark

Apatija?

Saj ne vem, če je to res apatija. Najbrž ni, ker apatičen človek pač ni aktiven, jaz sem pa precej aktivna zadnje čase, le občutek imam, da dnevi zdrsijo mimo, meni se pa nič ne da in nikamor se nisem premaknila.

Pa ni čisto tako.

V preteklih dneh se je na Krasu začela trgatev, borjači in vinogradi so polni otroškega živ-žava in glasnih pogovorov, kleti so očiščene, buči pomiti.

Tudi njive so precej žive, prašiči so se naselili po hlevih in otroci so napolnili šolsko dvorišče.

V podobnem tempu se odvija moj vsakdan.

Vstanem ob 6h – končno je še mračno in prijetno hladno – odprem vhodna vrata da v hišo spustim svežino jutra (in Maco, ki neusmiljeno prosijači za brikete), pristavim ta mičkeno kafetjero, pogrejem dve flaši mleka, se umijem in oblečem in ob 6:30 prinesem dol še punci. Ob mleku se zbudita, opravimo vsakodnevno jutranjo rutino (kahle, plenice, zobki, frizure), se pocrkljamo, kaj zapojemo, včasih povemo kakšno kratko pravljico, medtem se jaz še počesem in namažem in ob 7h (če uspe 5 minut prej) letimo proti vrtcu. Tu se spet malo crkljamo in SAMI preobuvamo – kar zna trajati, se poslovimo s poljubčkom in že hitim v službo. Ko sem pozna, mi uspe do parkirišča pred pisarno slišati še kroniko na Kopru, drugače si pa privoščim kak jutranji country, da se lahko derem v avtu, ko me nihče ne posluša ;)

kmalu po tretji uri si za silo zložim papirje po mizi in ugasnem računalnik in 10 do 4h parkiram pred vrtcem, od koder sledi podobna zgodba kot zjutraj, le v obratni smeri – pa še časa imamo več. Praviloma.

Ko doma pospravimo vso šaro iz vrtca, pomalicamo, opravimo vse male in velike potrebe, je ura že krepko čez pet. Če imamo srečo je tudi naš Tati kmalu doma, in ko poje in prežgečka svoji hčeri, jaz pa pospravim kuhinjo, je ura že krepko čez sedem…

Če nam je sreča mila skočimo še do none / tete / sestrične na dodatno urico divjanja, najkasneje ob 8:30 nas pa čaka večerni ritual.

Kopel – z vsemi dodatki – mehurčki, šprickoti, barčicami, zobno pasto, ogrooomnimi brisačami in NE; GLAVE PA NEEEEEEEEE UMIT!

Kavč pa mleko.

Pižama in ob 9h postelja.

In ker sem se odločila, da imam dovolj svoje barbapapa-look-like podobe, zdaj že dobrih 14 dni pridno telovadim – pol urice enostavnega pilatesa, da ne bo pomote – kar pa pomeni, da mi zmanjka časa za druge zadeve, med drugim tudi blog. Pa ne, da ne bi pisala, le inspiracije nimam. Prazna glava.

Povrh vsega imam še moje obveznosti in obljubice, ki jih seveda moram držati. Pa nohte sem si začela spet redno ’servisirati’.

Zdaj moram samo še kje stakniti kak skrit, pozabljen čas (ki se valja pod hladilnikom na primer, tam NIKOLI ne počistim), da uspem še kaj prebrati, pa še rožice za jesenske dni moram posaditi, pa garderobo v omarah zamenjati (puncam sem celo že uspela – jupiiii), pa..pa…pa…..

hehehe, vse bom!

Ampak ta moment sem rahko apatična. Ker sem že pol-zrobotizirana.

Začela bom voziti v službo po drugi poti, pa glasbo bom zamenjala v avtu. Da malce razbijem rutino.

Se beremo!

  • Share/Bookmark

Dopust je mimo…

In spet smo zapluli v stare tirnice. Nove po starem pravzaprav…

Svoje tri dni sem preživela povsem po pričakovanjih in sem z izkupičkom kar zadovoljna. V četrtek mi je sicer ponagajal precej neprijeten glavobol – pojma nimam od kod se je vzel, saj mene zelo zelo redko boli glava – zato sem že zjutraj spremenila dnevni ‘načrt’, skoraj povsem zreducirala stolpec ‘Must do’ in se raje predala uživaštvu. Po tem, ko sem zaključila z okopavanjem vrta, sem si privoščila mrzel tuš in skok v Gorico. Na kavo s kolegico. In na ekskurzijo po trgovinah – povohat, če imajo kje kaj, kar paše na mojo mamasto rito in omili michelinko, ki se je že udomačila okrog mojega pasu. In – naj vrag pocitra finančne težave in vse varčevalne ukrepe – privoščila sem si celo ene nove črne jesenske hlače. Pa nekaj frčkarij za manikuro in posebej ekstravaganten gel za tuširanje. In za ves ta luksus plačala 30 EUR in si ukradla štiri ure dopustniškega časa. No, ja, ukradla ni primerna beseda. Recimo raje da sem tiranu Času izmaknila štiri ure samo zase. Pa še glava me je nehala bolet.

V petek sem pospravljala. Brisala omare in polnila vreče za smeti.

Moja ustvarjalna plat se je žal morala zadovoljiti samo s tem, da sem ji dovolila vzeti v roke škarje in se poigrati z mojimi lasmi. In po dooooolgem času imam spet fru-fru in skoraj naravno barvo las.

Kredaste slikarije, ki sva jih z Mucko napacali po terasi in deloma fasadi je pa izpral tisti kratkotrajen sobotni dež.

Soboto smo vsi skupaj večinoma prepočivali, nedeljo pa namenili obisku prijateljev.

In začel se je nov teden in s polno paro tudi september in novo šolsko leto, novi programi na TVju in nov urnik knjižnice.

Velike spremembe, nova pravila v vrtcu, Mucka je prestopila v ‘večjo’ skupino, zamenjale so se vzgojiteljice, otroci so dobili nove znakce na obešalnikih v garderobi. Iz škatel sem privlekla nekaj oblačil s hlačnicami in rokavi, v čevlje so se naselile nogavičke. Posteljice so si nadele mehke odejice in komaj čakamo, da zvečer malce zapiha, da se z užitkom pokrijemo.

Končno je prišel moj letni čas. Obožujem jesen, nora sem na indijanska poletja, sončen september in začetek šolskega leta. že od nekdaj. Če je kdaj pravi čas za nove začetke, je to prav gotovo september. Vsaj zame.

  • Share/Bookmark

Dopust

Jaaaaaaa, na dopustu sem! Zato pa imam končno spet malo časa, da medtem, ko se odločam, kaj bi zdaj počela, ali naj planem v boj z likanjem, prahom, okni in vsem ostalim gospodinjskim fitnessom, ki sem si ga zadala za te ‘moje’ tri dni ali naj privlečem velik lavor vroče vode in vanjo nasujem tisto fino dišečo sol…. ja, da medtem prečekiram vse meni ljube blogerje, preberem vse tisto, česar nisem še uspela, pokukam na kakšen še nepoznan teren in mogoče celo sama spet kaj naklofam.

V službi je sedaj – odkar so se sodelavci iz moje ‘bivše’ pisarne vrnili iz dopustov in Italijani še vedno počitnikujejo – precej bolj mirno. Predvsem je veliko, veliko mirnejše, kot sem bila vajena prej. Presedla sem se v ’sosednjo’ pisarno in nimam več telefona! Delam s papirji in buljim v micene (dejansko – font 6!!!) številke na ekranu, seštevam, prištevam, prilagajam in kontroliram. In ker je količina mojega dela na ‘novem’ delovnem mestu odvisna od bližine datuma, ko se izplačujejo plače in od papirjev, ki mi jih sproti prinašajo šoferji, in ker je trenutno 15. precej daleč, šoferji pa večinoma še vedno na dopustu, in ker sem se zalotila, da med službo brskam bo facebooku, sem se odločila, da šefici predlagam, da ostanem do petka doma. Na dopustu!

Pa imam tudi jaz svoj dopust :) Odločila sem se, da bom uživala v teh treh prostih dnevih – do pol štirih imam ljubi mir – in počela stvari v katerih uživam. Moja mazohistična plat si je zadala precej gospodinjskih opravil (za katere navadno nimam miru, pa jih rada opravljam) in navsezgodaj prekopala veliiiiiko gredo v vrtu, razvajenka v meni je pa malce kasneje pila kavo na terasi – na ležalniku – poleg bazena – s cigareto in revijo (pa kaj, če so me obletavale ose in je ta bazen 2 m širok otroški bazenček, feeling je bil fenomenalen). Prva bo do ure, ko bo treba po punci v vrtec še kaj zlikala, druga si bo pa privoščila masko za lase in eterično kopel za stopala (pa kaj, če bom potem spela lase z veliko špango in bosa zakorakala v vrt). Pa to je šele prvi dan! Kaj vse se bom domislila do petka! Mogoče mi bo uspelo izpod skladovnic šare na podstrehi izkopati mojo ‘ustvarjalno’ torbo in bo umetnica v meni dobila svojih pet minut in izdelala kakšen zanimiv kos nakita. Bom povedala v petek!

  • Share/Bookmark