mami-on-line

frustracije sproščam v medmrežje…

Arhiv za ‘frustracije’


Koliko lahko zinem?

Hmmm, pa sem se znašla v dilemi, za katero sem vedela, da bo slej ko prej prišla na dnevni red, upala sem pa vseeno, da to ne bo tako kmalu…

Zakaj pišemo blog? Ker imamo tukaj svoj sprostitveni ventil? Ker bi radi svetu nekaj povedali? Ker iščemo somišljenike? Ker iščemo tolažbo in spodbudo? Ker enostavno radi pišemo?

In kaj se zgodi, ko blog prebirajo napačni ljudje? S tem mislim ljudi, ki so tako ali drugače, posredno ali neposredno omenjeni v zapisih in si povedano čisto preveč resno vzamejo k srcu. Ali pa ljudi, ki se prebranega tako prestrašijo, da ima pisec bloga zaradi tega lahko še resne težave.

Ko pišem, nimam racionalnih pomislekov, kako naj bi si ta ali oni moje pisarije razlagal. Niti ne popravljam že napisanih stavkov, ker bi imela občutek, da sem malce pretiravala. Bi mi pa bilo skrajno nelagodno nekomu, komur nimam želje razkrivati svojih pogledov na svet, razlagati, kaj sem takrat-pa-takrat mislila s tem-in-tem.

Zato upam, da tega nikoli ne bo nihče od mene zahteval.

Ker bi znala povedati preveč. In s to svojo zoprno lastnostjo, da se zelo težko pretvarjam, sem si nakopala že kar nekaj nevšečnosti v življenju. Pa trenutno res ni obdobje za nevšečnosti…

Ali se bom morala naučiti zašiti gobec?

  • Share/Bookmark

Back to office

Pa se je odplazilo leto. 12 mesecev… To niti ni tako kratko obdobje, v bistvu se v enem letu lahko zgodi marsikaj. Med drugim sem v tem letu začela pisati blog. Poročila sem se. Zamenjali smo avto. Zamenjala sem barvo las. Hodila sem na sestanke sveta staršev. Z Mucko smo opustili dudo, pleničke zamenjali za spodnje hlačke in se naučili skakanja po eni nogi.

In kar naenkrat sem na koledarju obrnila list in pisalo je JUNIJ. Nekje na sredini lista je bil z rdečo obkrožen 16 in zraven pripisano ‘konec porodniške’.

In 29. ‘Back to office’

V ponedeljek sem pustila Miško mami, ki se je prijazno ponudila, da bo prvi teden mojega ponovnega vklaplanja v svet zaposlenih (to je tisti svet, kjer je velika razlika med ponedeljkom, petkom in nedeljo, sploh pa ima 24 urna razdelitev dneva neko razumljivo logiko) počasi uvajala malega hroščka na vsakodnevno jutranje romanje v vrtec, jaz pa sem se podala na bojišče prometne pisarne. Kdorkoli je kdaj delal ali dela v prometu in se vsaj malo spozna na kamijone, nakladanja, razkladanja, naloge, stranke, fure, zamude, cestnine, itd itd najbrž dobro ve o čem govorim.

Prvi trije dnevi so minili kot bi trenil. Lovila sem se z novimi strankami in njihovimi ‘pravili’, pisala naloge, vnašala podatke, iskala naslove in telefonske številke, preverjala in dopolnjevala delo kolegov (moških, ki imajo žene, katere skrbijo za otroke in njihov pravilni ritem hranjanja, spanja in ostalih aktivnosti), ob 15:30 pa sedla v avto in odbrzela domov, da pocrkljam svoje mladičke. Že v četrtek pa je eden od kolegov ostal na bolniški, tako da sem prevzela njegovo delo.

In kmalu ugotovila (bolje bi bilo reči se spet zavedla neizpodbitnega dejstva), da prometniki nimajo urnika. Delovnik traja od 6h, ko se odprejo firme v Sloveniji, pa do 18h, ko se zapre večina italijanskih podjetij. In v teh 12ih urah konstantno brni telefon. Pozabila sem že, kako znajo biti določeni dnevi v službi naporni.

Predvsem pa nisem imela pojma, kako naporni so lahko še pozni popoldnevi doma, ko dva mala brleza vreščita in se kotalita po hiši (ne pozabite, da ura še ni 18 in mi ves čas nekje na kuhinjskem pultu poleg napol očiščene glave solate vztrajno vibrira službeni telefon), ko se kot mali tornado podata v razdejanje in moram potem, ko sta končno umiti, napojeni in speči vsaka v svojem zaporčku, do 2h zjutraj pospravljati igrače, obleke, čevlje, drobtine, koščke sadja in dude po hiši, lužice in peno po kopalnici, golaž po mizi in stolih, oprati posodo, obesiti perilo, zlikati in se navsezadnje stuširati, oprati in posušiti lase (to zna trajati). Za kakšno urejanje nohtov, telovadbo ali likanje las pa itak zmanjka časa. In energije.

A, ja! Pa rože na balkonu moram zaliti, ker ves ta dež nič ne pomaga, če so rože pod nastreškom. In vrt je čisto zapleveljen. Pa skuhati je nekaj treba. In hroščkoma naštimati nahrbtnika za v vrtec.

Slava zaposlenim mamam!

Dragi moji, to je vse prej kot enostavno.

“I’m so tired, I haven’t slept a wink I’m so tired, my mind is on the blink”  The Beatles - “I’m so tired”

“I’m so tired, I haven’t slept a wink I’m so tired, my mind is on the blink” The Beatles - “I’m so tired”

  • Share/Bookmark

Pametnejša sem od lakote!

A ni tak slogan tiste nove reklame? Pametnejša, ja…

Danes sem njami njami odlične koruzne ploščice kupila.

Izgledajo kot rahlo rumeno obarvan stiropor z nekaj temnimi madeži… približno tako, kot če bi okrogel košček stiroporja pustil ležati na dežju in bi se ga malo prijela plesen, pa sosedov muc bi ga polulal…

In – najbrž ne bo nihče posebej presenečen – okus imajo prav tako po plesnivo poscanem stiroporju!!! Ne morš da verjameš.

Bljak. Sem se potrudila, pa probala enega ‘brez’. Pa sem na drugega namazala sirček, da bi bilo vse skupaj nekoliko bolj všečno. Pa sem na tretjega dodala še dva koščka salame. No, ta tretji je bil že ALMOST užiten.

V glavnem, jaz s tem že ne bom hujšala.

Sicer pa so družinske finance že tako na psu, da bomo začeli živeti od kruha in vode, pa bomo shujšali.

AAAAAAA, čisto sem na tleh :( Nič ne gre tako, kot sem bila splanirala. Uffffffa.

Upam, da me bo ta čudna slabovoljna nestrpnost kmalu minila. Če ne prej s prehodom v julij, ko bo poračun elektrike plačan, ko grem v službo, Miška v vrtec in bo najhujše že mimo.

  • Share/Bookmark

čips namesto seksa

Hja, in potem se pritožujem, ker se kopičijo kilogrami. In zdaj, ko je že čas za kopalke razmišljam, kje bi lahko kupila podoben ’skafander’, kot ga je imela Popajeva Oliva… Sicer sem si uspela kupiti prav spodoben tankini (do letos sploh nisem vedela, kaj je to), pa vseeno dvomim, da bom, če se nam bo le posrečilo kak dan pobegniti na obalo, uživala v radostih čofotanja v slani vodi.

Saj se trudim, da bi manj žrla, tu pa tam celo naredim kak komplet trebušnjakov (ki seveda nič ne zaležejo), pa nikakor ne zdrsnem pod tistih 70 kilc, ki grozeče bolščijo s tehtnice. Kako le, ko pa vsaj trikrat tedensko prekršim vsa pravila in se okrog 10h zvečer (ali kasneje) nabašem s prvo packarijo, ki mi pade pod roke, ko začnem brskati po kuhinji (in te packarije tudi naprej kupujem, neglede na to, da vem, kam to pelje).

Kje so lepi časi, ko sem zvečer pridno seksala in prijetno utrujena zaspala…

Miška bo julija ugasnila svojo prvo svečko. Čas teče. Partnerski odnosi se pa nekako nočejo ‘pošlihtati’. Zdaj dobro vem, kaj imajo v mislih tisti, ki trdijo, da so otroci najboljša kontracepcija… No, vsaj za ženske. Ali pa vsaj zame. Žal mi je, vendar me v trenutku, ko mi tik pred vrhuncem v posteljici zajoka dete, vse mine. On bi sicer nadaljeval točno tam, kjer sva končala, in to taisti trenutek, ko otrok po polurnem vekanju končno spet zaspi, jaz sem pa vsaj nekaj dni spet povsem neuporabna. Konec. Locked! Puščava. Namakalni sistem je odpovedal.

Še takrat, ko se dogovoriva, da bova malo sama, nikakor ne dobim varstva. Ko prosim mamo, če bi lahko zvečer popazila punci, ker bi midva šla nekam na večerjo, ali koncert, ali samo malo ven, ker bi bila midva malo skupaj, mi po vsaj petnajstminutnem molku pove, da je utrujena, pa da bi lahko šli jutri vsi skupaj na večerjo, ali pa enostavno, da  imam vendar družino, kaj mi bo koncert. A je res tako, da s trenutkom, ko dobiš otroka, podpišeš pogodbo, da bosta odslej predvsem starša in spolne igrice do nadaljnega odpadejo? Kako zaboga pa vsi ostali mirno in predvsem pogosto seksajo, četudi imajo majhne otroke? Jaz ne morem. No, zdaj, ko je tudi Miška že večja, bom lahko včasih (dva do trikrat letno – milina!) za prenočitev otrok prosila taščo, ki ima kar se teh stvari tiče precej bolj normalen odnos kot moja ljuba mati, in bova lahko malo sama, vendar je to meni veliko premalo! Potrebujem čas s svojim možem. Kvaliteten čas, če hočem imeti kvaliteten zakon. UFFFFFA.

In potem smo zvečer vsi utrijeni, in on vstane ob 3h, ker pač tako zgodaj začne službo, zato ga spat odpeljejo kure, jaz pa nepotešena in tečna po/pred/med likanjem, pospravljanjem in gledanjem televizije žrem čips. Ali čokolado. Ali sendvič. Ali sir. Nekaj pač – po možnosti takega, da se mi sprošča veliiiiko insulina.

Najbrž je tudi to cena, ki jo moram plačati zato, da imam otroke. Cena, na katero pred petimi leti nisem niti pomislila. Nikakor pa se ne nameravam sprijazniti z mentaliteto ‘pametnih’ vaških gospodinj, ki zagovarjajo teorijo, da je poročeni materi mesto za štedilnikom in mora poskrbeti za svoj dom in svojo družino. Za svojo zunanjost in svoje potrebe se niti ne sme zmeniti. Če pa mož dobi ljubico, hvala bogu, vsaj njej ni treba na silo fafati pred spanjem, zaradi opravljanja dolžnosti žene. Vsaka poročena mati, ki ima manj kot 80 kilogramov in 5 cm narastka je najbrž cipa, ali pa vsaj neokusna nesramnica, ki vidno maltratira svojega moža. Dekolteja, dvodelnih kopalk ali krila nad koleni pa tako ali tako ne sme obleči nikoli več.

AaAaAaAAAAaaa!!!!!

Pretiravam, saj vem, počutim se pa natanko tako :(

Jutri, če bodo ljuba mati privolili, greva končno kako uro na randi! Komaj čakam! Že preverjam, katere zapeljive gatke še stlačim na zavaljeno rit…

  • Share/Bookmark

poračun elektrike

529,17 EUR

Do I need to tell more?

Shit.

Pa komaj spet nekaj spravim na kupček, in, verjemi, ni tako enostavno sestavljati kupčka pri dveh kreditih, leasingu, dveh otrocih in upadanju plač, že moram prihrankom pomahati v slovo :(

Evo, pa čisto zares ne bo dopusta. Uffffffa, sem upala, da bomo le uspeli nekaj dni pobegnit na morje, da bi punce racale po slanih kamenčkih in letale okrog brez motečih cunjic, pa lahko na to kar mirno pozabim.

Ko bi vsaj regres dobili v zakonsko določenem času, pa NE, naša šefica že leta daje regres septembra, ker je avgustovska plača načeloma najnižja in ji je iz meni sicer neznanega razloga dajanje regresa v jeseni najbolj logično. Na zakonodajo se pa tako vsi požvižgajo.

Da ne omenim, da mi lanski dopust – ostalo mi je 9 dni dopusta, ne pripada, ker sem baje delala manj kot 6 mesecev. To, da sem na porodniški in moje delavno razmerje ni bilo prekinjeno ni pomembno. Ko sem jo prosila, naj mi pokaže, kje piše, da mi dopust ne pripada, pa mi je dala pisma bralcev v Obrtniku, kjer je imela neka mama podobno situacijo in ji je neki strokovnjak odgovoril, da ji pač nekaj dni ne pripada…

A, ja, delat začnem 29.6.

Mah, danes ni moj dan.

  • Share/Bookmark