Zvončki in trobentice
Narava se prebuja. Čas je za levitev.
Tale februar je bil precej težaven mesec.
Začelo se je v službi. Že v januarju so se začela pregovarjanja moje morebitne premestitve na novo delovno mesto – s tem, da bi mi ostala večina sedanjih zadolžitev, se razume, saj nima nihče časa, da bi ‘pospravljal’ za mano. Pogovori in sestanki brez repa in glave, monologi brez smiselne vsebine in butasti pričakujoči pogledi v stilu:˝No, kaj boš povedala?˝ Pa sem povedala, lepo, povezano, razumljivo in ne preveč provokativno, da tako pač ne gre, da je organizacija na nuli, da lovimo muhe, medtem pa mimo korakajo sloni, da sem pripravljena oddelati tudi kako naduro, da sem pripravljena stisniti in do aprila, ko se iz porodniške vrne sodelavka prevzeti tudi dobro polovico svojega dosedanjega dela, bom že kako, bomo pa pokombinirali… In postavila za pogoj 30 % višjo plačo, vse dodatke ki mi pripadajo ter plačilo nadur. (pa bi bila ta plača še vedno 50 % nižja od plače najslabše plačanega sodelavca (ki ima nepogrešljivi podaljšek med nogami, katerega jaz pač ne premorem) izmed treh , ki opravlja praktično isto delo, kot naj bi ga po novem tudi jaz).
3. februarja mi je bilo naročeno – vrhovni poglavarji so bili na snežnem oddihu – naj se vsedem v pisarno, kamor naj bi se po dogovorih preselila in začnem opravljati ‘novo’ delo. Svoje dosedanje stvari naj pustim pri miru. Eden od sodelavcev je šel namreč na neke preglede, pa ga dva dni ni bilo. Naslednji teden je šel drugi sodelavec na dopust, in sem grela njegov stol. Delala sem 10 do 12 ur na dan, se trudila, skušala biti čimbolj efektivna, nisem hodila na kosilo (prvič zato, ker ni bilo časa, drugič zato, ker si ga v tem obdobju res ne morem privoščiti), delala sem vsaj tako dobro, kot ostali v pisarni, če ne celo nekoliko bolje…
Sledeči ponedeljek, ko sta bila spet oba sodelavca pridno na svojih stolih, mi je bilo nakazano, naj grem vendar že opravljat svoje delo, saj strašno zamujam!
Pa mi je počil film. Ves teden sem hodila v službo odeta v črnino, poslušala heavy metal radio in se nisem pogovarjala z nikomer. Doma pa premetavala položnice in preračunavala stroške, ter potem jokala dolgo v noč. Pa sem se najokala, se SPET sprijaznila s tem, da več kot znaš, bolj te izrabljajo in manj cenijo. In se odločila, da ne bom več, pa če vsi izginejo na luno, nikoli več ne bom sedla v tisto pisarno. Naj pride kdo drug, če druge lahko plačajo, jaz zastojn ne bom več nikomur riti odnašala. Pa tudi mojih sončec ne bom več prenašala iz varstva v varstvo, ker res ni vredno.
No, vmes nekje je bil še pust. Pa me je spet pogrelo, ko sem spoznala, da lahko za največjo pijanico v letu vsi podjetniki donirajo sredstva, za igrala v vrtcu pa niso bili pripravljeni odšteti niti enega evra. Začenši z mojim delodajalcem. Shame on you!
Sicer smo se pa prav lepo zabavali, naplesali, napogovarjali… Po dolgem času sem šla spat ob 7ih zjutraj, tik preden sta punci vstali… in so me pustili spat! Vse do desetih!!! Zmaga!
Pa je konec tedna zbolela Miška. Prijazna gospa zdravnica je ugotovila, da imamo vneto uho in pljučnico. In domov smo prinesli dve flaši Hiconcila. V soboto sem obležala še sama. Počutila sem se obupno. Raje grem 3 x zapored rojevat, kot tole Anytime. V nedeljo me je možek odpeljal do dežurnega zdravnika, ker me je skoraj pobralo. Slednji je ugotovil, da imam pač akutno gnojno angino in vročina 40 ni nič takega. Pa sem prišla domov s škatlo Amoksiklava in nekimi rdečimi tabletkami proti bolečinam. V ponedeljek, ob 3h zjutraj je Mucka začela jokati, da jo boli uho. Ker sem bila sama še vedno na pol mrtva, ker moja mama ni mogla ostati doma in ker mož dela – vsaj eden mora, če hočemo plačati še kako položnico, jo je do tiste prijazne gospe zdravnice peljala bratrančeva žena. In domov sta prišli z dvema flašama Augmentina. In se vidimo čez 10 dni. Za nameček se je naš najmočnejši družinski član zvačer domov privlekel z vročino in krvavimi očmi. Pa sem mu predpisala škatlo Coldrexa – glede na to, da o opciji, da z nami počiva doma, ni hotel slišati niti besede.
In zdaj je teden okoli, moje grlo je dobilo spet normalno obliko – le hrana je še vedno brez okusa, punci sta dobre volje in hiperenergični, jaz pa kuham zelenjavno mineštro. Le ven še ne smemo. Sicer pa dežuje in nas niti ne vleče…
In povrnila se mi je tudi dobra volja, vrača se mi optimizem in počasi se mi vračajo tudi ideje. Zunaj je že skoraj pomlad, zvončki in trobentice že cvetijo, tulipani in narcise so že pogledali iz zemlje, trava je začela zeleneti. Dan je vse daljši, ptički veselo prepevajo in celo zrak že diši po svežini.
K vragu vse skupaj, služba bo zdržala taka, kot je, čaka me diplomska naloga, čaka me prenova otroške sobe, čakajo me spomladanska dela na vrtu…
Potem, ko se bo leto prekucnilo v drugo polovico, še bolj pa takrat, ko bo poletja konec, bomo spet razmišljali o opcijah službe, tretjega otroka, in drugih pomembnih spremembah za lepši jutri.
Dotlej pa… nameravam uživati v pomladi.