mami-on-line

Narava se prebuja. Čas je za levitev.

Tale februar je bil precej težaven mesec.

Začelo se je v službi. Že v januarju so se začela pregovarjanja moje morebitne premestitve na novo delovno mesto – s tem, da bi mi ostala večina sedanjih zadolžitev, se razume, saj nima nihče časa, da bi ‘pospravljal’ za mano. Pogovori in sestanki brez repa in glave, monologi brez smiselne vsebine in butasti pričakujoči pogledi v stilu:˝No, kaj boš povedala?˝ Pa sem povedala, lepo, povezano, razumljivo in ne preveč provokativno, da tako pač ne gre, da je organizacija na nuli, da lovimo muhe, medtem pa mimo korakajo sloni, da sem pripravljena oddelati tudi kako naduro, da sem pripravljena stisniti in do aprila, ko se iz porodniške vrne sodelavka prevzeti tudi dobro polovico svojega dosedanjega dela, bom že kako, bomo pa pokombinirali… In postavila za pogoj 30 % višjo plačo, vse dodatke ki mi pripadajo ter plačilo nadur. (pa bi bila ta plača še vedno 50 % nižja od plače najslabše plačanega  sodelavca (ki ima nepogrešljivi podaljšek med nogami, katerega jaz pač ne premorem) izmed treh , ki opravlja praktično isto delo, kot naj bi ga po novem tudi jaz).

3. februarja mi je bilo naročeno – vrhovni poglavarji so bili na snežnem oddihu – naj se vsedem v pisarno, kamor naj bi se po dogovorih preselila in začnem opravljati ‘novo’ delo. Svoje dosedanje stvari naj pustim pri miru. Eden od sodelavcev je šel namreč na neke preglede, pa ga dva dni ni bilo. Naslednji teden je šel drugi sodelavec na dopust, in sem grela njegov stol. Delala sem 10 do 12 ur na dan, se trudila, skušala biti čimbolj efektivna, nisem hodila na kosilo (prvič zato, ker ni bilo časa, drugič zato, ker si ga v tem obdobju res ne morem privoščiti), delala sem vsaj tako dobro, kot ostali v pisarni, če ne celo nekoliko bolje…

Sledeči ponedeljek, ko sta bila spet oba sodelavca pridno na svojih stolih, mi je bilo nakazano, naj grem vendar že opravljat svoje delo, saj strašno zamujam!

Pa mi je počil film. Ves teden sem hodila v službo odeta v črnino, poslušala heavy metal radio in se nisem pogovarjala z nikomer. Doma pa premetavala položnice in preračunavala stroške, ter potem jokala dolgo v noč. Pa sem se najokala, se SPET sprijaznila s tem, da več kot znaš, bolj te izrabljajo in manj cenijo.  In se odločila, da ne bom več, pa če vsi izginejo na luno, nikoli več ne bom sedla v tisto pisarno. Naj pride kdo drug, če druge lahko plačajo, jaz zastojn ne bom več nikomur riti odnašala. Pa tudi mojih sončec ne bom več prenašala iz varstva v varstvo, ker res ni vredno.

No, vmes nekje je bil še pust. Pa me je spet pogrelo, ko sem spoznala, da lahko za največjo pijanico v letu vsi podjetniki donirajo sredstva, za igrala v vrtcu pa niso bili pripravljeni odšteti niti enega evra. Začenši z mojim delodajalcem. Shame on you!

Sicer smo se pa prav lepo zabavali, naplesali, napogovarjali… Po dolgem času sem šla spat ob 7ih zjutraj, tik preden sta punci vstali… in so me pustili spat! Vse do desetih!!! Zmaga!

Pa je konec tedna zbolela Miška. Prijazna gospa zdravnica je ugotovila, da imamo vneto uho in pljučnico. In domov smo prinesli dve flaši Hiconcila.  V soboto sem obležala še sama. Počutila sem se obupno. Raje grem 3 x zapored rojevat, kot tole Anytime. V nedeljo me je možek odpeljal do dežurnega zdravnika, ker me je skoraj pobralo. Slednji je ugotovil, da imam pač akutno gnojno angino in vročina 40 ni nič takega. Pa sem prišla domov s škatlo Amoksiklava in nekimi rdečimi tabletkami proti bolečinam. V ponedeljek, ob 3h zjutraj je Mucka začela jokati, da jo boli uho. Ker sem bila sama še vedno na pol mrtva, ker moja mama ni mogla ostati doma in ker mož dela – vsaj eden mora, če hočemo plačati še kako položnico, jo je do tiste prijazne gospe zdravnice peljala bratrančeva žena. In domov sta prišli z dvema flašama Augmentina. In se vidimo čez 10 dni. Za nameček se je naš najmočnejši družinski član zvačer domov privlekel z vročino in krvavimi očmi. Pa sem mu predpisala škatlo Coldrexa – glede na to, da o opciji, da z nami počiva doma, ni hotel slišati niti besede.

In zdaj je teden okoli, moje grlo je dobilo spet normalno obliko – le hrana je še vedno brez okusa, punci sta dobre volje in hiperenergični, jaz pa kuham zelenjavno mineštro. Le ven še ne smemo. Sicer pa dežuje in nas niti ne vleče…

In povrnila se mi je tudi dobra volja, vrača se mi optimizem in počasi se mi vračajo tudi ideje. Zunaj je že skoraj pomlad, zvončki in trobentice že cvetijo, tulipani in narcise so že pogledali iz zemlje, trava je začela zeleneti. Dan je vse daljši, ptički veselo prepevajo in celo zrak že diši po svežini.

K vragu vse skupaj, služba bo zdržala taka, kot je, čaka me diplomska naloga, čaka me prenova otroške sobe, čakajo me spomladanska dela na vrtu…

Potem, ko se bo leto prekucnilo v drugo polovico, še bolj pa takrat, ko bo poletja konec, bomo spet razmišljali o opcijah službe, tretjega otroka, in drugih pomembnih spremembah za lepši jutri.

Dotlej pa… nameravam uživati v pomladi.

ja,no, saj vem. Prežvečena tema. Pa me vseeno pogrejejo dogodki, kot je bil današnji v tunelu na Trojanah. Vsakič, ko se zgodi kakšna nesreča, da o tragedijah, kjer življenja izgubijo srednješolci, študentje in mlade punce na dekliščini sploh ne izgubljam besed, se prav pošteno razkurim. Na koncu mi pa ostane samo grenak priokus in sramota, da živim v državi, kjer je obča kultura tako korenito primitivna, da izgubljam upanje v kakšno spametovanje ljudstva.

V petek smo se odpeljali v Podčetrtek na sprostitveni vikend. Celo pot sem opazovala promet in se čudila reakcijam nekaterih ljudi. Motijo me mečkači. To so ljudje z močnimi, velikimi avtomobili, ki nekaj časa vozijo 100/h, ko jih pa prehiti kočija kot je npr naš berlingo, stopijo na gas in prehitevajo vse živo. Jezijo me prepotentneži, ki se ti na prehitevalnem pasu nalimajo na rit in neusmiljeno ‘blendajo”, dokler se ne umakneš, pa čeprav prehitevaš kolono tovornjakov in si tudi sam v koloni, ki mirno vozi svojih 120/h. Najbolj me pa jezijo pametnjakoviči, ki mislijo, da zanje pravila ne veljajo. Pred tunelom na Trojanah je utripal semafor z omejitvijo 60/h. Približno polovica avtomobilov je upočasnila, ostali pa so zdivjali mimo, češ, saj itak nič ni. V tunelu je bil ustavljen avto, ki se je očitno pokvaril in sicer ni oviral prometa, pa to še ne pomeni, da so opozorila brezpredmetna.

Današnji požar je pokazal isto sliko. Ljudje so naletavali eden na drugega kot blesave muhe. Kriv je pa najbrž DARS..???!!

Krožni promet ima svoj smisel in prav lepo teče, če se ljudje po njem znajo peljati. Vsakič – JA, VSAKIČ, ko se pripeljem v kakšnega se najde veleumnež, ki prehiteva po desni strani, pripelje v krožišče na uvozu, ki je namenjen takojšnjemu izvozu, presekuje pasove in seveda nikoli ne da smerokaza, ko namerava zapustiti rondo. hja, ali pa ima smerokaz prižgan kar cel krog, mimo treh izhodov na primer.

Ko sem bila priča pametnega ravnanja policije – ustavili so heroja, ki je povsem mimo vse logike zapeljal skozi krožišče, jih je ta še ozmerjal – češ, naj si pogledajo prometne predpise, da je treba it tam, kjer je prostor, da ima zunanji vedno prednost, da lahko vedno zapelješ v krožišče na zunanji pas, pa da bo on že vedel, saj je že 40 let za volanom! – sem razočarana ugotavljala, da tako misli precej voznikov.

SPLOH NE POZNAMO PROMETNIH PREDPISOV.

Na cestah je vse večja gneča. Avtomobilov je veliko. Ljudje smo utrujeni, živčni, zamišljeni in vozimo na pamet. To so dejstva. Prav zaradi tega, bi morali biti na cestah še previdnejši in predvsem UVIDEVNEJŠI.

ALKOHOL.

Črna pika Slovencev. Nikoli ne bom razumela, zakaj je NUJNO POTREBNO domov za volanom, če smo spili uberiber preveč. In potem umirajo nedolžni. In nihče jim nič ne more.

Vzdrževanje avtomobilov, ustrezne gume in podobne malenkosti pa tako ali tako niso pomembne. Važno je, da je avto večji od sosedovega. In važno je, da si UPAMO.

Kam se umakniti, ko nas prehiteva rešilni avtomobil, kako ukrepati v primeru nesreče, kaj storiti, če srečamo vozila s spremstvom, kako se na splošno obnašati v prometu Slovenci ne vemo.

Zakaj je treba v avtu jesti, kaditi in si nanašati maskaro?

Zakaj se lučko, ki sveti nekje sredi armaturne plošče prezre ali celo prelepi z črnim lepilnim trakom?

Zakaj je treba voziti 120, če je omejitev 70?

Danes sem se vračala iz službe domov. Prihajala sem iz stranske ulice za glavno cesto, kjer je sicer omejitev 90, pred tem križiščem pa 70. Nameravala sem speljati, ko sem zagledala rdeč avto, ki je pridrvel mimo (vsaj 120). Ustavila sem se in ga počakala, vendar sem bila pomaknjena malenkost na cesto, ker sem tipa pač pozno opazila. Vse kar sem videla je bila rdeča barva avtomobila in pesti – moške predvidevam – uperjene vame. Peljal se je vsaj dva metra od mene, saj je cesta široka, tudi presenetil me ni pretirano, me je pa presunilo obnašanje voznika.

Dragi moji, nekaj bo treba spremeniti. Če smo se lahko privadili na varnostne pasove in prižgane luči, lahko osvojimo tudi nekaj malega prepotrebnega cestnega bontona.

Zdaj pa res ničesar več ne razumem.

Kdo je večji naivec, jaz, ki še vedno verjamem v dobroto in sodelovanje, ali tisti, ki v vsaki malenkosti vidijo grožnjo?

Kaj neki roji po glavi ‘kronanim’ glavam, ki izza svojih mahagonijevih miz zrejo na ‘podložnike’ ?

Kdo daje nekaterim ljudem pravico, da širijo negativno energijo okrog sebe in tako prej ali slej okužijo slehernika, ki vsaj 10 minut tedensko preživi v njihovi bližini?

Komu le (in predvsem zakaj) sem se tako slabo zapisala, da me zdaj konstantno kaznuje in mi meče polena pod noge?

A bom čisto zares mogla preštudirati vse svoje (pravne) pravice in se boriti za tisto, kar verjamem da je dobro in prav?

Mater vola sem ihtava. Razočarana in globoko užaljena. Ljudje so žleht. In jaz sem mogoče res budala, ampak hodil pa po meni ne bo nihče.

In vztrajam pri svojem, ali pa odstopam in se umaknem, saj svojih živcev ne nameravam pustiti brezveznežem za žvečenje. Naj si najdejo drugo igračko.

Tale prehlad pa kar noče stran od nas. Mineva že drugi teden pošmrkanih robcev.

Filamo se s smrekovimi vršički, evkaliptovimi kapljicami, medom in metinim čajem, mažemo se z materino dušico in vicksom, inhaliramo kamilico, timijan in origano, namakamo se v senenem drobirju… Le še čebule nisem ovijala okrog prsi, niti ohrovta še nisem likala…. drugače smo pa dali skozi že vse domače recepte.

Noči so kratke. Vsaj zame. Moj dragi smrči tudi ko punce kašljajo in milo jamrajo, jaz pač ne morem. Poleg tega so se skrajšali dnevi, od zgoraj pa konstantno nekaj kaplja in curlja. Ker seveda med letom nismo imeli niti časa, kaj šele denarja, da bi ukrenili nekaj zoper vlago v naši stari kamniti hiši, se spet začenja čas mokrih zidov in zoprnih belih, črnih in sivih plesnivih invazij. Predvsem v kopalnici. Pa v spalnici. In povsod drugod.  Cunje se mi nikjer več ne sušijo, v košu za perilo se na politih in polulanih cunjicah množijo nove kolonije plesni.

Jaz pa kašljam kot pokvarjena lokomotiva, smrkam in bentim nad vsem skupaj. Navadno taka obdobja trajajo kak dan, dva…največ tri. Zdaj sem pa sesuta že dva tedna!!!

Na vso slabo voljo, ko sem že v osnovi podobna razjarjeni, nahodni in zavaljeni levinji, prilije olje na ogenj še čudovita novica, da se novembra po 15ih letih dobimo s sošolci iz gimnazije! Krasno. Bombastično. Hiperfantastično. Jupiiiiiii-je-je.

ja, pa ja. Kolikor vem, sem edina, ki od 28 ih članov posadke – ki se by the way med sabo nikoli nismo razumeli -  nima niti

a) diplome, magisterija in /ali doktorata

b) službe v upravi kakega znanega podjetja

c) svojega podjetja

d) postave 20-letne gimnastičarke brez otrok

In posledično se počutim ‘hiperfantastično’, zarinem glavo (ki je nujno potrebna frizerja, saj sem podobna slamnatemu strašilu, ki si je omislilo fru-fru iz filma Nori na Mary…) pod blazino na kavču in se še dodatno smilim sama sebi. Na glas, da slučajno kdo ne bi spregledal moje gromozanske užaljenosti nad svetom in njegovo skrajno krivičnostjo do mene. Medtem pa razmišljam, kaj hudiča bom oblekla, da bom videti kot dobra mačka, ki ji ni nič mar za to, da so ostale suhe prekle z dobrimi službami, pa kako naj zakrijem svoj obraz, da se ne bo prehitro opazilo, da sem se v zadnjih 5ih letih postarala za 15…

Ni ravno najprimernejši čas. Že dva meseca se odpravljam k zdravniku, da pogleda mojo kožo in me napoti k dermatologu, saj imam praktično vnet obraz. Peče, srbi, se lušči in seveda srhljivo izgleda. Ni več tekočega pudra, ki bi to razdejanje prekril. Preizkusila sem že tudi precej domačih receptur, pa nič ne zaleže. Zdaj sem začela kriviti Mireno. Pa ne samo za kožo, tudi za ostale tegobe – eden pa mora bit kriv, a ne?!?! (Tiste, ki veste o čem govorim me že razumete, drugim pa treba ni) Takoj, ko sem izvedela za snidenje s sošolci sem se naročila pri dohtarci. Zdaj pa držim pesti, da bom dobila čudežno kremico, ki mi bo spremenila obraz nazaj v stanje, kot se ga sošolci spominjajo izpred 15ih let. (Upanje umre zadnje!)

Le še malo dobre volje mi manjka. Malo energije. Smeha.

Iščem en polnilec. Kaj takega bi prišlo prav, sploh v živo…

No, saj počasi bo. Neka lučka se že prižiga na oni strani tunela

Pojdite na sprehod s pisanim dežnikom!

Mami

Včasih se resnično vprašam, od kod nekaterim energija, čas in volja, da lahko postorijo VSE. No, saj vem, da ni vse zlato, kar se sveti, pa da stvari v globino niso nujno takšne, kot so videti na površju…. ampak sem vseeno tako zelo zelo zelo ‘foušna’, ko se pogovarjam s kakšno žensko mojih let, ki kar žari, telo ima izklesano, hodi na orientalske plese in aerobiko, ima urejeno pričesko in nohte (na rokah IN nogah), oblečena je izbrano, v ušesih ima uhane, okrog vratu ogrlico. Ima super službo, dobro plačo, gre na dopust – 3 x letno, njen mož prilično dobro izgleda, njena otroka pri 4ih in 7ih letih znata tri jezike tekoče, dva pasivno in trenirata karate in kotalkanje.

Mogoče me je mičkeno zaneslo, ampak nakazala sem smer…

Res je, da sem šele mesec dni v službi. Res je, da sta punci še zelo majhni. Res je tudi, da je treba včasih pustiti času čas, AMPAK JAZ SEM TAKO PREKLETO NESTRPNA.

Moje tekoče zadolžitve v naši družinici so:

- skrbim za punci.

- skrbim za red in čistočo doma in njegove okolice, kar pomeni tudi dvorišče in vrt.

- skrbim za vse pravne, finančne in podobne zadeve ki zadevajo člane naše družine, sem sodi tudi vodenje družinskega proračuna (bilanca je že drugo leto negativna), plačevanje, urejanje dokumentacije itd itd

- skrbim za stanje zalog v vseh ’skladiščih’  – od hrane, prek praškov do gat in lekadola.

- skrbim za sprejemljiv izgled članov naše družine v družbi – strižem, češem, perem, likam

- skrbim za prehrano (torej kupujem, kuham, JEM (to bi lahko včasih preskočila) in pomivam)

- skrbim za vse kar je živega pri hiši  – rože, vrtnine in Maco – kar pomeni zalivanje, gnojenje, okopavanje, pobiranje, shranjevanje, cepljenje, veterinarski pregledi, sredstva proti zajedalcem, mačja hrana.

Že nekaj časa ugotavljam, da so na stopnišču pajčevine, polic v dnevni sobi nisem pobrisala že nekaj mesecev, trava na dvorišču mi sega že skoraj do kolen, vrt je spet povsem zapleveljen in krompir moram izkopati. Na omarah, hladilniku in mikrovalovki se nabira šara – kremice, barvice, kupončki, računi, špangice in figurice iz kinder jejčkov . Raćunalniška miza je polna papirjev, ki bi že zdavnaj morali v fascikle, razdelilne vtičnice za printerjem pa izpod odeje prahu sploh ne vidim več.  Slik nisem dala razvit že od Muckinega drugega rojstnega dneva. Poročnega albuma nisem še niti začela oblikovati.

In takšnih stvari je še in še…

Vsak večer se trudim, da bi bila vsaj kuhinja čista in hiša posesana, pa cunje če že ne zlikane vsaj zložene in pripravljene za likanje, preden padem v posteljo. In spat hodim nekje med polnočjo in drugo uro zjutraj. Vstajam ob 6h. No, vsaj kavo si pa vsako jutro privoščim. Kavo zjutraj in zvečer mlačen tuš.

Za polnovredne zajtrke, likanje las, popoln make-up, urejanje nohtov pa nimam nikoli časa. Počutim se natanko tako, kot izgledam – kot porejena, postarana in neurejena Mami.

Za to, da bi se uredila in se spravila iz hiše pa nimam več niti volje niti energije. Če oblečem kako lepšo cunjico, mi jo ena od punc (ali pa raje kar obe) stoprocentno namažeta s smrkljem, jogurtom ali zemljo, preden uspem priracati do avta in se odpeljati (če imam verižico, je strgana preden oblečem srajco). Sicer se pa ne počutim. Nisem si všeč v ogledalu, nisem si všeč v družbi, posledično – ne vleče me več v družbo.

Za hujšanje nimam energije. Aerobika sicer je v vasi – dvakrat tedensko, ampak našega Tatija skoraj nikoli ni doma, če pa je, je preutrujen, da bi skrbel za punci.

Niti tega zadoščenja nimam, da bi se veselila nad napredkom s hišo. Z manjšimi plačami in dodatnim kreditom za avto še dolgo ne bomo imeli veže. Streha bo prej puščala, kot jo bomo uspeli pokrpati. Od visokoletečih planov je ostalo bore malo – možnosti so iz dneva v dan manjše.

Utrujena sem.

Še naprej se trudim in vestno skrbim za svoje zadolžitve. Pečem torte in kruh. Kuham govejo juho in zelenjavno mineštro. Obrezujem vrtnice in presajam jagode. Skrbim za otroke, moža, mačko in dom, kolikor le morem dobro. Pa nisem zadovoljna. Premalo se vidi moj napor. Ko opazujem okrog sebe vidim večinoma samo pomanjkljivosti, mene pa že zdavnaj ni več.

Od tisočih hobijev, ki sem jih včasih imela, nimam več časa niti za enega samega. Nimam več časa zase. Niti za dušo, niti za telo.

Vedno pogosteje se zalotim ob misli, da se ne maram več. Vsaj ne takšne, kakršna sem zdaj.