mami-on-line

frustracije sproščam v medmrežje…

Arhiv za ‘družinske zadeve’


Things

Ja. Stvari. Vse tiste malenkosti, ki se vztrajno nabirajo po vseh kotičkih hiše, brez katerih je nemogoče živeti.

A si sploh kdo lahko predstavlja življenje brez :

- Rož. V okrasnih lončkih, ki se tu pa tam zamenjajo, ker so eni TAAAAAKO lušni v akciji v Merkurju, pa malo je treba dnevno sobo z novimi barvnimi toni razvedrit… Stari lončki pa dobijo bodisi novo rožico, bodisi novo uporabnost in tako postanejo zbirališča novih drobnih STVARI

- kipcev, vazic, škatlic in okrasnih svečk, ki ste jih v zadnjih 10ih letih prejemali ob vseh mogočih praznikih, pa so vam v bistvu zelo všeč in jih nikakor ne morete zavreči, neglede na to, da se na njih nesramno nabira prah

- knjig, revij, albumov in katalogov

in če imate v hiši moškega

- kablov, kablov in še malo kablov, ki povezujejo vse mogoče elektronske gadgete različnih velikosti, na katerih veselo gorijo raznobarvne stand-by lučke in za katere pravzaprav ne veste natančno za kaj se že uporabljajo (ne vem sicer, kakšni moški živijo pri vas, ampak pri meni doma se ponoči vse sveti)

in če imate po neverjetnem naključju tudi otroke

- VELIKOOOOO igrač vseh oblik, materialov in velikosti, ki se znajdejo na povsem nenavadnih mestih – od stopnišča (da si skoraj zlomite vrat, ko se spotaknete ob Nodijev supercar), do WC školjke (v kateri sedi premočen plišasti telebajsek, ker ga je lulat, pa je noter padu), da skrivališč pod kavči, omaricami in hladilnikom ne omenjam

- stolčkov (za sedenje, hranjenje, igranje…), stajic, hojc, raznobarvnih škatel in vreč za igrače, vozičkov, triciklov, mizic, šotorčkov, itd itd

Hmmm,

da ne omenjam, da je nemogoče prebroditi življenje brez špangic Hello Kity, žogice s princeskami, krožnika z medvedkom Pujem, jedilnega pribora Tom & Jerry in odejice z račkami.

Ali pa brez vseh tistih posod in posodic, ki do zadnjega kotička napolnijo kuhinjo.

Ali brez treh vrst šampona in zobne paste, ter raznih regeneratorjev, mehčalcev, dišav, balzamov, mask ipd.

In potem vse te REČI pridno pospravljam in prestavljam in iz njih brišem prah. In vsake kvante kaj odnesem celo na podstrešje. Tu pa tam tudi kaj podarim. Stran pa ne mečem. NE, to pa ne!

In se sprašujem, kolikšen procent vse te krame ZARES potrebujem.

In si obljubim, da bom pa zdaj enkrat RES naredila čistilno akcijo in pometala stran vsaj figurice iz Kinder jajčkov.

Pa še isti dan v trgovini zagledam TAKOOOO cute pladenj za kavo, pa matching podstavke. In potem še ene špangice Hello Kity…

Nepoboljšljiva :(

  • Share/Bookmark

čips namesto seksa

Hja, in potem se pritožujem, ker se kopičijo kilogrami. In zdaj, ko je že čas za kopalke razmišljam, kje bi lahko kupila podoben ’skafander’, kot ga je imela Popajeva Oliva… Sicer sem si uspela kupiti prav spodoben tankini (do letos sploh nisem vedela, kaj je to), pa vseeno dvomim, da bom, če se nam bo le posrečilo kak dan pobegniti na obalo, uživala v radostih čofotanja v slani vodi.

Saj se trudim, da bi manj žrla, tu pa tam celo naredim kak komplet trebušnjakov (ki seveda nič ne zaležejo), pa nikakor ne zdrsnem pod tistih 70 kilc, ki grozeče bolščijo s tehtnice. Kako le, ko pa vsaj trikrat tedensko prekršim vsa pravila in se okrog 10h zvečer (ali kasneje) nabašem s prvo packarijo, ki mi pade pod roke, ko začnem brskati po kuhinji (in te packarije tudi naprej kupujem, neglede na to, da vem, kam to pelje).

Kje so lepi časi, ko sem zvečer pridno seksala in prijetno utrujena zaspala…

Miška bo julija ugasnila svojo prvo svečko. Čas teče. Partnerski odnosi se pa nekako nočejo ‘pošlihtati’. Zdaj dobro vem, kaj imajo v mislih tisti, ki trdijo, da so otroci najboljša kontracepcija… No, vsaj za ženske. Ali pa vsaj zame. Žal mi je, vendar me v trenutku, ko mi tik pred vrhuncem v posteljici zajoka dete, vse mine. On bi sicer nadaljeval točno tam, kjer sva končala, in to taisti trenutek, ko otrok po polurnem vekanju končno spet zaspi, jaz sem pa vsaj nekaj dni spet povsem neuporabna. Konec. Locked! Puščava. Namakalni sistem je odpovedal.

Še takrat, ko se dogovoriva, da bova malo sama, nikakor ne dobim varstva. Ko prosim mamo, če bi lahko zvečer popazila punci, ker bi midva šla nekam na večerjo, ali koncert, ali samo malo ven, ker bi bila midva malo skupaj, mi po vsaj petnajstminutnem molku pove, da je utrujena, pa da bi lahko šli jutri vsi skupaj na večerjo, ali pa enostavno, da  imam vendar družino, kaj mi bo koncert. A je res tako, da s trenutkom, ko dobiš otroka, podpišeš pogodbo, da bosta odslej predvsem starša in spolne igrice do nadaljnega odpadejo? Kako zaboga pa vsi ostali mirno in predvsem pogosto seksajo, četudi imajo majhne otroke? Jaz ne morem. No, zdaj, ko je tudi Miška že večja, bom lahko včasih (dva do trikrat letno – milina!) za prenočitev otrok prosila taščo, ki ima kar se teh stvari tiče precej bolj normalen odnos kot moja ljuba mati, in bova lahko malo sama, vendar je to meni veliko premalo! Potrebujem čas s svojim možem. Kvaliteten čas, če hočem imeti kvaliteten zakon. UFFFFFA.

In potem smo zvečer vsi utrijeni, in on vstane ob 3h, ker pač tako zgodaj začne službo, zato ga spat odpeljejo kure, jaz pa nepotešena in tečna po/pred/med likanjem, pospravljanjem in gledanjem televizije žrem čips. Ali čokolado. Ali sendvič. Ali sir. Nekaj pač – po možnosti takega, da se mi sprošča veliiiiko insulina.

Najbrž je tudi to cena, ki jo moram plačati zato, da imam otroke. Cena, na katero pred petimi leti nisem niti pomislila. Nikakor pa se ne nameravam sprijazniti z mentaliteto ‘pametnih’ vaških gospodinj, ki zagovarjajo teorijo, da je poročeni materi mesto za štedilnikom in mora poskrbeti za svoj dom in svojo družino. Za svojo zunanjost in svoje potrebe se niti ne sme zmeniti. Če pa mož dobi ljubico, hvala bogu, vsaj njej ni treba na silo fafati pred spanjem, zaradi opravljanja dolžnosti žene. Vsaka poročena mati, ki ima manj kot 80 kilogramov in 5 cm narastka je najbrž cipa, ali pa vsaj neokusna nesramnica, ki vidno maltratira svojega moža. Dekolteja, dvodelnih kopalk ali krila nad koleni pa tako ali tako ne sme obleči nikoli več.

AaAaAaAAAAaaa!!!!!

Pretiravam, saj vem, počutim se pa natanko tako :(

Jutri, če bodo ljuba mati privolili, greva končno kako uro na randi! Komaj čakam! Že preverjam, katere zapeljive gatke še stlačim na zavaljeno rit…

  • Share/Bookmark

Spet sem živčna

Ne morem si pomagat. Žal. Vsakič, ko se ponovi znana zgodba bolnih otrok in karantene v dnevni sobi, me proti koncu tedna izdajo živčki.

Nisem in nikoli ne bom ljubitelj zaprtih prostorov. Ne maram – bolje in bolj prav bi bilo, če bi rekla, da zelo zelo težko prenašam – cviljenja. Fizično se upiram pogledu na razne izbljuvke – izda me želodec, in to takoj ko zavoham tipični rezko kiselkast vonj po kozlanju.

In glej ga zlomka! Fasali smo DVOJNI rota virus. Saj ne, da so simptomi prekomerno in pretirano bruhanje in driskanje… Pa ven ne smemo. Pa vse – čisto VSE – je treba razkuževat. Kljuke, mize, stoli, igrače, vozički, postelje, podi… Vse izmenično diši po ‘meni tako ljubem’ bruhanju in razkužilu, kot ga imajo v vsaki bolnišnični luknji. Pa zaspani smo, pa crkljamo se. Povprečno 12 ur dnevno smo na rokah – obe. Vsaka na svoji strani. In včasih v spanju malo bruhnemo. Ena po drugi, po kavču in seveda po Mami. Potem se pa zbudimo, pa jokamo, hlipamo, še malo pobruhamo, medtem ko Mami leta po hiši s krpami, razpršili, cunjicami in flašami čajčka, za nadomestitev izgubljene tekočine. Ker dehidrirati pa NIKAKOR ne smemo, saj v bolnico pa res nočemo. (Ajajajaj, tam šele postanem živčna.)

In v vsem tem bolezenskem kaosu, me neizmerno jezi, ker ne uspem sproti vsega pokozlanega oprati in zlikati, pa kuhati in zalivati rož na balkonu in solate v vrtu. In ne uspem brati. In še marsikaj drugega gre mimo mene :(

In spet se brez utemeljenega razloga jezim na Tatija. Ja, no, če pa po celem dnevu preživetem s puncama v naročju (in vsemi peripetijami), noče prevzeti otrok, da bi jaz v miru zalila rože in letela v trgovino, ampak se mirno vsede pred računalnik in zajamra, da je utrujen, ker on hodi v službo…. GGGGRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRR

In seveda se začnem prav fletno in prav po babje mrščit, krilit z rokami in vreščat, med vsem tem teatralnim početjem še kakšno igračo po nesreči brcnem in se mi od bolečine vlijejo solze, pa ne morem AUat, ker se pravkar jezim nad nerazumevanjem svojega moža, medtem se mi on seveda reži na vsa usta, Mucka pa čisto nedolžno vpraša :

‘Mami, a si popizdila?’

ups. Bom morala precej bolj pazljivo popizdevat v bodoče.

Ampak živčna sem pa še vedno. Hvala bogu je tukaj vikend, spala sicer ne bom nič več kot sicer, ampak vsaj eno od deklet bom lahko predala v oskrbo očetu in bom s tisto prosto roko, ki mi bo ostala, kaj postorila.

  • Share/Bookmark

Postala sem gospa…

hihihi, kako se to hecno sliši… Jaz, pa gospa. Lepo vas prosim :)

Na meni ni niti trohice gosposkosti ali vsaj kakšne trezne umirjenosti, ki pritiče damam v tridesetih letih. Saj ne, da se ne zavestno spopadam z nalogami, ki jih prinese življenje kot je moje, pa tudi gospodinjstva sem že precej vešča, pa vseeno nikakor ne pašem v skupino ’standardnih’ poročenih 30+ mamic.

Sicer gre v mojem dozorevanju (če naj temu tako rečem) večino stvari v malce drugačnem vrstnem redu, kot naj bi se spodobilo, pa mi je ta na glavo obrnjen svet kar všeč natančno tak, kakršen je. Mi vsaj dolgčas ni.

Odkar sem leta 2005 pribezljala nazaj v domače okolje in zapustila Ljubljano z vsemi tistimi ‘takozelomojimi’ malenkostmi, ki so mi krojile dvajseta leta, se sicer nisem več podala v kavarne, gledališča, galerije, kino dvorane ipd, sem pa zato:

leta 2005 zamenjala službo in kraj bivanja

leta 2006 zanosila in rodila Mucko

leta 2007 kupila hišo

leta 2008 rodila Miško

leta 2009 se poročila

To pa ni kar tako! Prav ponosna sem nase in na svoje dosežke.

In čisto zares sem se poročila!!! Dolgo sem bila precej skeptična glede tega, da bi uradno zapečatila svoja čutenja in namere, ko pa sem se končno odločila, nič več ni hotelo biti po moje.

Želela sem si piknik s prijatelji v lepem sončnem dnevu. Pa se je v moje želje vpletla mama, in mi do petka pozno zvečer kravžljala živce z njenimi pogledi, načrti, plani in seveda prepričevanjem, kaj se spodobi in kaj ne. Ni lepo, če je nevesta v kavbojkah. Ne zgleda, če mladoporočenca ne plešeta. Ni kulturno, da se ne povabi delodajalcev. Ni lepo videt, da dva dni pred poroko plevim vrt. Nimam prave barve las. Morala bi si narediti frizuro. Kupiti bi bila morala nove čevlje. Morala bi se sekirat (saj sem se, ampak izključno zaradi nje).

Pa sem dočakala soboto, 9.maj in doživela skoraj natančno tak dan, kot sem ga imela sama v mislih. Bilo je super! Prijatelji so prišli dobro razpoloženi, nihče ni strašil v večerni obleki, muzikanta sta odlično opravljala svoje delo, hrana je bila dobra (tu pa gre zahvala moji mami, teti Tatjani, Ivani in Sari, ki so se več kot odlično odrezale), celo nekaj fotografov se je našlo in bom konec koncev imela celo poročni album (nekaj takega). Le vina je bilo kak liter premalo, pa se tudi nihče ni pretirano pritoževal ;)

Ja. Evo, pa sem gospa.

In to prav zadovoljna gospa :)

Takoj po poroki me je Mucka vprašala :’ Mami, a se zdaj tudi Maca piše Gatej?’

Ja, sončece, zdaj smo družina Gatej.

Mami

  • Share/Bookmark

bad omens?

Bliža se dan D. Dan, ko bom zamenjala priimek, s katerim se kitim že skoraj 33 let.

Vse se je začelo enkrat decembra lani, ko sva nekega zaspanega večera poležavala pred televizorjem in se pogovarjala o načrtih za bližnjo in malce manj bližnjo prihodnost. Med prizidki, dodatnimi WC-ji, ki so nujno potrebni pri trenutno treh predstavnicah nežne(jše)ga spola, streho, garažo, novo kopalnico, novo ograjo, izolirano teraso in podobnimi potrebami našega bivališča so prišle na plano tudi bolj in manj resne osebne želje, kot na primer obisk northkapa s kamperjem, enotedenski izlet z motorjem za dva, obisk žlahte na Novi Zelandiji, preden se priselijo nazaj v SLO (tale ne bo šla skozi, saj se vračajo že čez leto in pol :( žal) in moja mičkena, skromna željica, da bi na novoletne čestitke lahko napisala Družina Tainta, namesto Tainta-jevi in Mami… Bolj za šalo, kot zares sem Tatiju rekla, da bom pač vse zorganizirala, on bo samo tja moral prit, da bo rekel: ‘Vzamem’, in glej ga Zlomka – kar tako brez predhodnega opozorila je bil ZA.

Po tistem večeru se o tem nisva več pogovarjala. Ko pa so se po travnikih začeli pojavljati zvončki, je mene nekaj zagrabilo in sem rezervirala lovsko kočo za 9.maj. Ne vem, od kje mi ta datum, najbrž zaradi devetke – od nekdaj obožujem to številko in vedno se mi je vse vrtelo okrog devetk – niti ne vem, zakaj sem bila prepričana, da bomo zadevo dejansko izvedli.


Evo, pa smo že 6. maja…

Zadeve na matičnem uradu so pošlihtane, obred izven uradnih prostorov je plačan, zastave pridejo jutri, hrana je naročena (tudi torta, ne, ne bom je pekla sama, ker se je tale mala porokica v družbi par prijateljev ‘malce’ razširila), za rinke, oblačila in rože je načeloma poskrbljeno… pa me vseeno spremljajo čudna znamenja.

1. v Nedeljo sem imela spooky sanje, da smo imeli poroko, pa je padala toča, otroci so imeli vodene koze, Tati je pa pred matičarjem pogrnil na tla, ker je prej preveč nazdravljal – in to preden bi uspel reči JA.

2. V ponedeljek sem izvedela, da imamo v vrtcu vodene koze (kar še ne pomeni, da jih bo kdo zares fasal… )

3. Ugotovila sem, da vremenska napoved za soboto ni najbolj idealna

4. v Torek zgodaj zjutraj (natančneje ob 4h), me je Tati poklical – ko se je odpeljal v službo – in mi mirno povedal, da je razbil avto. Na cesto se mu je nastavila ogromna krava (beri košuta) in havbo našega ubogega Toledija uporabila za trampilin, da je potem dosegla še zadnji blatnik (kako, ne vem). Kar pomeni, da smo trenutno brez avta. (JUHEJ)

5. namesto, da bi dve kili shujšala, sem se za dve kili ‘opomogla’

6. Tatiju je rinka prevelika

7. Nimam še nič izposojenega

8. ne vem še, kako in kje bodo punce spale

9. mama mi mori, ker nisem povabla šefov, ki so baje čisto užaljeni

10. težko verjamem, da bom izza nohtov do sobote spravila zemljo, ker sem pozabila, da se poročim in oplela cel vrt brez rokavic.

Ajej. Pa me je popadla predporočna mrzlica.

Hihihi, tole bo še zabavno :)

  • Share/Bookmark