mami-on-line

frustracije sproščam v medmrežje…

Arhiv za ‘družinske zadeve’


Zvončki in trobentice

Narava se prebuja. Čas je za levitev.

Tale februar je bil precej težaven mesec.

Začelo se je v službi. Že v januarju so se začela pregovarjanja moje morebitne premestitve na novo delovno mesto – s tem, da bi mi ostala večina sedanjih zadolžitev, se razume, saj nima nihče časa, da bi ‘pospravljal’ za mano. Pogovori in sestanki brez repa in glave, monologi brez smiselne vsebine in butasti pričakujoči pogledi v stilu:˝No, kaj boš povedala?˝ Pa sem povedala, lepo, povezano, razumljivo in ne preveč provokativno, da tako pač ne gre, da je organizacija na nuli, da lovimo muhe, medtem pa mimo korakajo sloni, da sem pripravljena oddelati tudi kako naduro, da sem pripravljena stisniti in do aprila, ko se iz porodniške vrne sodelavka prevzeti tudi dobro polovico svojega dosedanjega dela, bom že kako, bomo pa pokombinirali… In postavila za pogoj 30 % višjo plačo, vse dodatke ki mi pripadajo ter plačilo nadur. (pa bi bila ta plača še vedno 50 % nižja od plače najslabše plačanega  sodelavca (ki ima nepogrešljivi podaljšek med nogami, katerega jaz pač ne premorem) izmed treh , ki opravlja praktično isto delo, kot naj bi ga po novem tudi jaz).

3. februarja mi je bilo naročeno – vrhovni poglavarji so bili na snežnem oddihu – naj se vsedem v pisarno, kamor naj bi se po dogovorih preselila in začnem opravljati ‘novo’ delo. Svoje dosedanje stvari naj pustim pri miru. Eden od sodelavcev je šel namreč na neke preglede, pa ga dva dni ni bilo. Naslednji teden je šel drugi sodelavec na dopust, in sem grela njegov stol. Delala sem 10 do 12 ur na dan, se trudila, skušala biti čimbolj efektivna, nisem hodila na kosilo (prvič zato, ker ni bilo časa, drugič zato, ker si ga v tem obdobju res ne morem privoščiti), delala sem vsaj tako dobro, kot ostali v pisarni, če ne celo nekoliko bolje…

Sledeči ponedeljek, ko sta bila spet oba sodelavca pridno na svojih stolih, mi je bilo nakazano, naj grem vendar že opravljat svoje delo, saj strašno zamujam!

Pa mi je počil film. Ves teden sem hodila v službo odeta v črnino, poslušala heavy metal radio in se nisem pogovarjala z nikomer. Doma pa premetavala položnice in preračunavala stroške, ter potem jokala dolgo v noč. Pa sem se najokala, se SPET sprijaznila s tem, da več kot znaš, bolj te izrabljajo in manj cenijo.  In se odločila, da ne bom več, pa če vsi izginejo na luno, nikoli več ne bom sedla v tisto pisarno. Naj pride kdo drug, če druge lahko plačajo, jaz zastojn ne bom več nikomur riti odnašala. Pa tudi mojih sončec ne bom več prenašala iz varstva v varstvo, ker res ni vredno.

No, vmes nekje je bil še pust. Pa me je spet pogrelo, ko sem spoznala, da lahko za največjo pijanico v letu vsi podjetniki donirajo sredstva, za igrala v vrtcu pa niso bili pripravljeni odšteti niti enega evra. Začenši z mojim delodajalcem. Shame on you!

Sicer smo se pa prav lepo zabavali, naplesali, napogovarjali… Po dolgem času sem šla spat ob 7ih zjutraj, tik preden sta punci vstali… in so me pustili spat! Vse do desetih!!! Zmaga!

Pa je konec tedna zbolela Miška. Prijazna gospa zdravnica je ugotovila, da imamo vneto uho in pljučnico. In domov smo prinesli dve flaši Hiconcila.  V soboto sem obležala še sama. Počutila sem se obupno. Raje grem 3 x zapored rojevat, kot tole :( Anytime. V nedeljo me je možek odpeljal do dežurnega zdravnika, ker me je skoraj pobralo. Slednji je ugotovil, da imam pač akutno gnojno angino in vročina 40 ni nič takega. Pa sem prišla domov s škatlo Amoksiklava in nekimi rdečimi tabletkami proti bolečinam. V ponedeljek, ob 3h zjutraj je Mucka začela jokati, da jo boli uho. Ker sem bila sama še vedno na pol mrtva, ker moja mama ni mogla ostati doma in ker mož dela – vsaj eden mora, če hočemo plačati še kako položnico, jo je do tiste prijazne gospe zdravnice peljala bratrančeva žena. In domov sta prišli z dvema flašama Augmentina. In se vidimo čez 10 dni. Za nameček se je naš najmočnejši družinski član zvačer domov privlekel z vročino in krvavimi očmi. Pa sem mu predpisala škatlo Coldrexa – glede na to, da o opciji, da z nami počiva doma, ni hotel slišati niti besede.

In zdaj je teden okoli, moje grlo je dobilo spet normalno obliko – le hrana je še vedno brez okusa, punci sta dobre volje in hiperenergični, jaz pa kuham zelenjavno mineštro. Le ven še ne smemo. Sicer pa dežuje in nas niti ne vleče…

In povrnila se mi je tudi dobra volja, vrača se mi optimizem in počasi se mi vračajo tudi ideje. Zunaj je že skoraj pomlad, zvončki in trobentice že cvetijo, tulipani in narcise so že pogledali iz zemlje, trava je začela zeleneti. Dan je vse daljši, ptički veselo prepevajo in celo zrak že diši po svežini.

K vragu vse skupaj, služba bo zdržala taka, kot je, čaka me diplomska naloga, čaka me prenova otroške sobe, čakajo me spomladanska dela na vrtu…

Potem, ko se bo leto prekucnilo v drugo polovico, še bolj pa takrat, ko bo poletja konec, bomo spet razmišljali o opcijah službe, tretjega otroka, in drugih pomembnih spremembah za lepši jutri.

Dotlej pa… nameravam uživati v pomladi.

  • Share/Bookmark

Apatija?

Saj ne vem, če je to res apatija. Najbrž ni, ker apatičen človek pač ni aktiven, jaz sem pa precej aktivna zadnje čase, le občutek imam, da dnevi zdrsijo mimo, meni se pa nič ne da in nikamor se nisem premaknila.

Pa ni čisto tako.

V preteklih dneh se je na Krasu začela trgatev, borjači in vinogradi so polni otroškega živ-žava in glasnih pogovorov, kleti so očiščene, buči pomiti.

Tudi njive so precej žive, prašiči so se naselili po hlevih in otroci so napolnili šolsko dvorišče.

V podobnem tempu se odvija moj vsakdan.

Vstanem ob 6h – končno je še mračno in prijetno hladno – odprem vhodna vrata da v hišo spustim svežino jutra (in Maco, ki neusmiljeno prosijači za brikete), pristavim ta mičkeno kafetjero, pogrejem dve flaši mleka, se umijem in oblečem in ob 6:30 prinesem dol še punci. Ob mleku se zbudita, opravimo vsakodnevno jutranjo rutino (kahle, plenice, zobki, frizure), se pocrkljamo, kaj zapojemo, včasih povemo kakšno kratko pravljico, medtem se jaz še počesem in namažem in ob 7h (če uspe 5 minut prej) letimo proti vrtcu. Tu se spet malo crkljamo in SAMI preobuvamo – kar zna trajati, se poslovimo s poljubčkom in že hitim v službo. Ko sem pozna, mi uspe do parkirišča pred pisarno slišati še kroniko na Kopru, drugače si pa privoščim kak jutranji country, da se lahko derem v avtu, ko me nihče ne posluša ;)

kmalu po tretji uri si za silo zložim papirje po mizi in ugasnem računalnik in 10 do 4h parkiram pred vrtcem, od koder sledi podobna zgodba kot zjutraj, le v obratni smeri – pa še časa imamo več. Praviloma.

Ko doma pospravimo vso šaro iz vrtca, pomalicamo, opravimo vse male in velike potrebe, je ura že krepko čez pet. Če imamo srečo je tudi naš Tati kmalu doma, in ko poje in prežgečka svoji hčeri, jaz pa pospravim kuhinjo, je ura že krepko čez sedem…

Če nam je sreča mila skočimo še do none / tete / sestrične na dodatno urico divjanja, najkasneje ob 8:30 nas pa čaka večerni ritual.

Kopel – z vsemi dodatki – mehurčki, šprickoti, barčicami, zobno pasto, ogrooomnimi brisačami in NE; GLAVE PA NEEEEEEEEE UMIT!

Kavč pa mleko.

Pižama in ob 9h postelja.

In ker sem se odločila, da imam dovolj svoje barbapapa-look-like podobe, zdaj že dobrih 14 dni pridno telovadim – pol urice enostavnega pilatesa, da ne bo pomote – kar pa pomeni, da mi zmanjka časa za druge zadeve, med drugim tudi blog. Pa ne, da ne bi pisala, le inspiracije nimam. Prazna glava.

Povrh vsega imam še moje obveznosti in obljubice, ki jih seveda moram držati. Pa nohte sem si začela spet redno ’servisirati’.

Zdaj moram samo še kje stakniti kak skrit, pozabljen čas (ki se valja pod hladilnikom na primer, tam NIKOLI ne počistim), da uspem še kaj prebrati, pa še rožice za jesenske dni moram posaditi, pa garderobo v omarah zamenjati (puncam sem celo že uspela – jupiiii), pa..pa…pa…..

hehehe, vse bom!

Ampak ta moment sem rahko apatična. Ker sem že pol-zrobotizirana.

Začela bom voziti v službo po drugi poti, pa glasbo bom zamenjala v avtu. Da malce razbijem rutino.

Se beremo!

  • Share/Bookmark

Od kod nekaterim energija?

Včasih se resnično vprašam, od kod nekaterim energija, čas in volja, da lahko postorijo VSE. No, saj vem, da ni vse zlato, kar se sveti, pa da stvari v globino niso nujno takšne, kot so videti na površju…. ampak sem vseeno tako zelo zelo zelo ‘foušna’, ko se pogovarjam s kakšno žensko mojih let, ki kar žari, telo ima izklesano, hodi na orientalske plese in aerobiko, ima urejeno pričesko in nohte (na rokah IN nogah), oblečena je izbrano, v ušesih ima uhane, okrog vratu ogrlico. Ima super službo, dobro plačo, gre na dopust – 3 x letno, njen mož prilično dobro izgleda, njena otroka pri 4ih in 7ih letih znata tri jezike tekoče, dva pasivno in trenirata karate in kotalkanje.

Mogoče me je mičkeno zaneslo, ampak nakazala sem smer…

Res je, da sem šele mesec dni v službi. Res je, da sta punci še zelo majhni. Res je tudi, da je treba včasih pustiti času čas, AMPAK JAZ SEM TAKO PREKLETO NESTRPNA.

Moje tekoče zadolžitve v naši družinici so:

- skrbim za punci.

- skrbim za red in čistočo doma in njegove okolice, kar pomeni tudi dvorišče in vrt.

- skrbim za vse pravne, finančne in podobne zadeve ki zadevajo člane naše družine, sem sodi tudi vodenje družinskega proračuna (bilanca je že drugo leto negativna), plačevanje, urejanje dokumentacije itd itd

- skrbim za stanje zalog v vseh ’skladiščih’  – od hrane, prek praškov do gat in lekadola.

- skrbim za sprejemljiv izgled članov naše družine v družbi – strižem, češem, perem, likam

- skrbim za prehrano (torej kupujem, kuham, JEM (to bi lahko včasih preskočila) in pomivam)

- skrbim za vse kar je živega pri hiši  – rože, vrtnine in Maco – kar pomeni zalivanje, gnojenje, okopavanje, pobiranje, shranjevanje, cepljenje, veterinarski pregledi, sredstva proti zajedalcem, mačja hrana.

Že nekaj časa ugotavljam, da so na stopnišču pajčevine, polic v dnevni sobi nisem pobrisala že nekaj mesecev, trava na dvorišču mi sega že skoraj do kolen, vrt je spet povsem zapleveljen in krompir moram izkopati. Na omarah, hladilniku in mikrovalovki se nabira šara – kremice, barvice, kupončki, računi, špangice in figurice iz kinder jejčkov . Raćunalniška miza je polna papirjev, ki bi že zdavnaj morali v fascikle, razdelilne vtičnice za printerjem pa izpod odeje prahu sploh ne vidim več.  Slik nisem dala razvit že od Muckinega drugega rojstnega dneva. Poročnega albuma nisem še niti začela oblikovati.

In takšnih stvari je še in še…

Vsak večer se trudim, da bi bila vsaj kuhinja čista in hiša posesana, pa cunje če že ne zlikane vsaj zložene in pripravljene za likanje, preden padem v posteljo. In spat hodim nekje med polnočjo in drugo uro zjutraj. Vstajam ob 6h. No, vsaj kavo si pa vsako jutro privoščim. Kavo zjutraj in zvečer mlačen tuš.

Za polnovredne zajtrke, likanje las, popoln make-up, urejanje nohtov pa nimam nikoli časa. Počutim se natanko tako, kot izgledam – kot porejena, postarana in neurejena Mami.

Za to, da bi se uredila in se spravila iz hiše pa nimam več niti volje niti energije. Če oblečem kako lepšo cunjico, mi jo ena od punc (ali pa raje kar obe) stoprocentno namažeta s smrkljem, jogurtom ali zemljo, preden uspem priracati do avta in se odpeljati (če imam verižico, je strgana preden oblečem srajco). Sicer se pa ne počutim. Nisem si všeč v ogledalu, nisem si všeč v družbi, posledično – ne vleče me več v družbo.

Za hujšanje nimam energije. Aerobika sicer je v vasi – dvakrat tedensko, ampak našega Tatija skoraj nikoli ni doma, če pa je, je preutrujen, da bi skrbel za punci.

Niti tega zadoščenja nimam, da bi se veselila nad napredkom s hišo. Z manjšimi plačami in dodatnim kreditom za avto še dolgo ne bomo imeli veže. Streha bo prej puščala, kot jo bomo uspeli pokrpati. Od visokoletečih planov je ostalo bore malo – možnosti so iz dneva v dan manjše.

Utrujena sem.

Še naprej se trudim in vestno skrbim za svoje zadolžitve. Pečem torte in kruh. Kuham govejo juho in zelenjavno mineštro. Obrezujem vrtnice in presajam jagode. Skrbim za otroke, moža, mačko in dom, kolikor le morem dobro. Pa nisem zadovoljna. Premalo se vidi moj napor. Ko opazujem okrog sebe vidim večinoma samo pomanjkljivosti, mene pa že zdavnaj ni več.

Od tisočih hobijev, ki sem jih včasih imela, nimam več časa niti za enega samega. Nimam več časa zase. Niti za dušo, niti za telo.

Vedno pogosteje se zalotim ob misli, da se ne maram več. Vsaj ne takšne, kakršna sem zdaj.

  • Share/Bookmark

Pokončno naprej!

Jaaaaaaaa, čisto sem navdušena, povsem raznežena in mamasto ganjena.

Moja Miška je danes shodila!

In to so bili že čisto pravi koraki. Sicer je spominjala na kung-fu-pando, ko je skušala ujeti ravnotežje v smešnih pozah, ali pa na kakega prijetnega pijančka, ko sem letela z njo po hiši in za vsak slučaj držala roke okrog nje v širokem objemu, vendar je hodila :)

Tako zelo zelo sem vesela, da sem bila zraven. Bala sem se namreč, da mi jo bo zagodla in prve korake ponudila vzgojiteljicam v vrtcu, pa jih je prihranila za Mucko in naju s Tatijem.

No, čez dva dni bomo pihali prvo svečko. Pihati sicer še ne znamo, smo se pa zato naučili hoditi ;)

  • Share/Bookmark

Back to office

Pa se je odplazilo leto. 12 mesecev… To niti ni tako kratko obdobje, v bistvu se v enem letu lahko zgodi marsikaj. Med drugim sem v tem letu začela pisati blog. Poročila sem se. Zamenjali smo avto. Zamenjala sem barvo las. Hodila sem na sestanke sveta staršev. Z Mucko smo opustili dudo, pleničke zamenjali za spodnje hlačke in se naučili skakanja po eni nogi.

In kar naenkrat sem na koledarju obrnila list in pisalo je JUNIJ. Nekje na sredini lista je bil z rdečo obkrožen 16 in zraven pripisano ‘konec porodniške’.

In 29. ‘Back to office’

V ponedeljek sem pustila Miško mami, ki se je prijazno ponudila, da bo prvi teden mojega ponovnega vklaplanja v svet zaposlenih (to je tisti svet, kjer je velika razlika med ponedeljkom, petkom in nedeljo, sploh pa ima 24 urna razdelitev dneva neko razumljivo logiko) počasi uvajala malega hroščka na vsakodnevno jutranje romanje v vrtec, jaz pa sem se podala na bojišče prometne pisarne. Kdorkoli je kdaj delal ali dela v prometu in se vsaj malo spozna na kamijone, nakladanja, razkladanja, naloge, stranke, fure, zamude, cestnine, itd itd najbrž dobro ve o čem govorim.

Prvi trije dnevi so minili kot bi trenil. Lovila sem se z novimi strankami in njihovimi ‘pravili’, pisala naloge, vnašala podatke, iskala naslove in telefonske številke, preverjala in dopolnjevala delo kolegov (moških, ki imajo žene, katere skrbijo za otroke in njihov pravilni ritem hranjanja, spanja in ostalih aktivnosti), ob 15:30 pa sedla v avto in odbrzela domov, da pocrkljam svoje mladičke. Že v četrtek pa je eden od kolegov ostal na bolniški, tako da sem prevzela njegovo delo.

In kmalu ugotovila (bolje bi bilo reči se spet zavedla neizpodbitnega dejstva), da prometniki nimajo urnika. Delovnik traja od 6h, ko se odprejo firme v Sloveniji, pa do 18h, ko se zapre večina italijanskih podjetij. In v teh 12ih urah konstantno brni telefon. Pozabila sem že, kako znajo biti določeni dnevi v službi naporni.

Predvsem pa nisem imela pojma, kako naporni so lahko še pozni popoldnevi doma, ko dva mala brleza vreščita in se kotalita po hiši (ne pozabite, da ura še ni 18 in mi ves čas nekje na kuhinjskem pultu poleg napol očiščene glave solate vztrajno vibrira službeni telefon), ko se kot mali tornado podata v razdejanje in moram potem, ko sta končno umiti, napojeni in speči vsaka v svojem zaporčku, do 2h zjutraj pospravljati igrače, obleke, čevlje, drobtine, koščke sadja in dude po hiši, lužice in peno po kopalnici, golaž po mizi in stolih, oprati posodo, obesiti perilo, zlikati in se navsezadnje stuširati, oprati in posušiti lase (to zna trajati). Za kakšno urejanje nohtov, telovadbo ali likanje las pa itak zmanjka časa. In energije.

A, ja! Pa rože na balkonu moram zaliti, ker ves ta dež nič ne pomaga, če so rože pod nastreškom. In vrt je čisto zapleveljen. Pa skuhati je nekaj treba. In hroščkoma naštimati nahrbtnika za v vrtec.

Slava zaposlenim mamam!

Dragi moji, to je vse prej kot enostavno.

“I’m so tired, I haven’t slept a wink I’m so tired, my mind is on the blink”  The Beatles - “I’m so tired”

“I’m so tired, I haven’t slept a wink I’m so tired, my mind is on the blink” The Beatles - “I’m so tired”

  • Share/Bookmark