Go with the flow
Očitno se res prepuščam toku.
Med silnim hitenjem, da bi živela vsaj približno tako, kot bi si želela in usklajevanjem tisočih bolj ali manj pomembnih malenkosti mojega vsakdana se mi občasno zgodi, da me preleti tisti močan občutek streznitve, ko zaboli glava in od preveč svetlobe zaščemijo oči. In takrat stresem z glavo kot zmedeno žrebe, pogledam na koledar in v čisto drobnem utrinku časa se mi pred očmi odfleša dogajanje zadnjega meseca, mogoče dveh, včasih treh, da lahko zaključim, da je SPET minilo kar nekaj časa, ko sem se zaradi pomankanja energije čisto prepustila toku, dihala, delovala in živela na ‘avtomatic’ in samo sebe že spet založila nekam med igrače, plenice, službo in raznorazne obveznosti.
Saj komaj verjamem, da je že pol Januarja mimo…
Joooj, nujno si moram pognati kri po žilah in zamigati z bistrim umom in prebujenim telesom! Ko sem danes vzela v roke koledar, da vanj zapišem pomembne datume v tem ‘novem’ letu, sem žalostno ugotovila, da sem trem osebam pozabila voščiti za rojstni dan, da v celem ‘veselem’ decembru nisem bila niti enkrat samkrat zvečer zunaj in da sem se spet postarala za eno leto, pa se komaj spomnim kaj se je tega dne dogajalo (pa nisem nič pila).
Punca, vzemi se v roke!
p.s.
Drugače smo pa imeli prvi družinski Božič, Božiček je pojedel tudi piškotke in popil mleko 
, v vrtcu smo (spet) uspešno odigrali novoletno igro za naše malčke, novo leto sem dočakala v prijetni prijateljski družbi, imam novo rdečo sobo, v službi se nekaj spreminja, … Tok očitno le nese v dobri smeri. Pa bi vendarle malo zaplavala, da se zmigam in si prediham pljuča!
