mami-on-line

frustracije sproščam v medmrežje…

Arhiv za Januar, 2010


Sramota na slovenskih cestah

ja,no, saj vem. Prežvečena tema. Pa me vseeno pogrejejo dogodki, kot je bil današnji v tunelu na Trojanah. Vsakič, ko se zgodi kakšna nesreča, da o tragedijah, kjer življenja izgubijo srednješolci, študentje in mlade punce na dekliščini sploh ne izgubljam besed, se prav pošteno razkurim. Na koncu mi pa ostane samo grenak priokus in sramota, da živim v državi, kjer je obča kultura tako korenito primitivna, da izgubljam upanje v kakšno spametovanje ljudstva.

V petek smo se odpeljali v Podčetrtek na sprostitveni vikend. Celo pot sem opazovala promet in se čudila reakcijam nekaterih ljudi. Motijo me mečkači. To so ljudje z močnimi, velikimi avtomobili, ki nekaj časa vozijo 100/h, ko jih pa prehiti kočija kot je npr naš berlingo, stopijo na gas in prehitevajo vse živo. Jezijo me prepotentneži, ki se ti na prehitevalnem pasu nalimajo na rit in neusmiljeno ‘blendajo”, dokler se ne umakneš, pa čeprav prehitevaš kolono tovornjakov in si tudi sam v koloni, ki mirno vozi svojih 120/h. Najbolj me pa jezijo pametnjakoviči, ki mislijo, da zanje pravila ne veljajo. Pred tunelom na Trojanah je utripal semafor z omejitvijo 60/h. Približno polovica avtomobilov je upočasnila, ostali pa so zdivjali mimo, češ, saj itak nič ni. V tunelu je bil ustavljen avto, ki se je očitno pokvaril in sicer ni oviral prometa, pa to še ne pomeni, da so opozorila brezpredmetna.

Današnji požar je pokazal isto sliko. Ljudje so naletavali eden na drugega kot blesave muhe. Kriv je pa najbrž DARS..???!!

Krožni promet ima svoj smisel in prav lepo teče, če se ljudje po njem znajo peljati. Vsakič – JA, VSAKIČ, ko se pripeljem v kakšnega se najde veleumnež, ki prehiteva po desni strani, pripelje v krožišče na uvozu, ki je namenjen takojšnjemu izvozu, presekuje pasove in seveda nikoli ne da smerokaza, ko namerava zapustiti rondo. hja, ali pa ima smerokaz prižgan kar cel krog, mimo treh izhodov na primer.

Ko sem bila priča pametnega ravnanja policije – ustavili so heroja, ki je povsem mimo vse logike zapeljal skozi krožišče, jih je ta še ozmerjal – češ, naj si pogledajo prometne predpise, da je treba it tam, kjer je prostor, da ima zunanji vedno prednost, da lahko vedno zapelješ v krožišče na zunanji pas, pa da bo on že vedel, saj je že 40 let za volanom! – sem razočarana ugotavljala, da tako misli precej voznikov.

SPLOH NE POZNAMO PROMETNIH PREDPISOV.

Na cestah je vse večja gneča. Avtomobilov je veliko. Ljudje smo utrujeni, živčni, zamišljeni in vozimo na pamet. To so dejstva. Prav zaradi tega, bi morali biti na cestah še previdnejši in predvsem UVIDEVNEJŠI.

ALKOHOL.

Črna pika Slovencev. Nikoli ne bom razumela, zakaj je NUJNO POTREBNO domov za volanom, če smo spili uberiber preveč. In potem umirajo nedolžni. In nihče jim nič ne more.

Vzdrževanje avtomobilov, ustrezne gume in podobne malenkosti pa tako ali tako niso pomembne. Važno je, da je avto večji od sosedovega. In važno je, da si UPAMO.

Kam se umakniti, ko nas prehiteva rešilni avtomobil, kako ukrepati v primeru nesreče, kaj storiti, če srečamo vozila s spremstvom, kako se na splošno obnašati v prometu Slovenci ne vemo.

Zakaj je treba v avtu jesti, kaditi in si nanašati maskaro?

Zakaj se lučko, ki sveti nekje sredi armaturne plošče prezre ali celo prelepi z črnim lepilnim trakom?

Zakaj je treba voziti 120, če je omejitev 70?

Danes sem se vračala iz službe domov. Prihajala sem iz stranske ulice za glavno cesto, kjer je sicer omejitev 90, pred tem križiščem pa 70. Nameravala sem speljati, ko sem zagledala rdeč avto, ki je pridrvel mimo (vsaj 120). Ustavila sem se in ga počakala, vendar sem bila pomaknjena malenkost na cesto, ker sem tipa pač pozno opazila. Vse kar sem videla je bila rdeča barva avtomobila in pesti – moške predvidevam – uperjene vame. Peljal se je vsaj dva metra od mene, saj je cesta široka, tudi presenetil me ni pretirano, me je pa presunilo obnašanje voznika.

Dragi moji, nekaj bo treba spremeniti. Če smo se lahko privadili na varnostne pasove in prižgane luči, lahko osvojimo tudi nekaj malega prepotrebnega cestnega bontona.

  • Share/Bookmark

Go with the flow

Očitno se res prepuščam toku.

Med silnim hitenjem, da bi živela vsaj približno tako, kot bi si želela in usklajevanjem tisočih bolj ali manj pomembnih malenkosti mojega vsakdana se mi občasno zgodi, da me preleti tisti močan občutek streznitve, ko zaboli glava in od preveč svetlobe zaščemijo oči. In takrat stresem z glavo kot zmedeno žrebe, pogledam na koledar in v čisto drobnem utrinku časa se mi pred očmi odfleša dogajanje zadnjega meseca, mogoče dveh, včasih treh, da lahko zaključim, da je SPET minilo kar nekaj časa, ko sem se zaradi pomankanja energije čisto prepustila toku, dihala, delovala in živela na ‘avtomatic’ in samo sebe že spet založila nekam med igrače, plenice, službo in raznorazne obveznosti.

Saj komaj verjamem, da je že pol Januarja mimo…

Joooj, nujno si moram pognati kri po žilah in zamigati z bistrim umom in prebujenim telesom! Ko sem danes vzela v roke koledar, da vanj zapišem pomembne datume v tem ‘novem’ letu, sem žalostno ugotovila, da sem trem osebam pozabila voščiti za rojstni dan, da v celem ‘veselem’ decembru nisem bila niti enkrat samkrat zvečer zunaj in da sem se spet postarala za eno leto, pa se komaj spomnim kaj se je tega dne dogajalo (pa nisem nič pila).

Punca, vzemi se v roke!

p.s.

Drugače smo pa imeli prvi družinski Božič, Božiček je pojedel tudi piškotke in popil mleko ;) , v vrtcu smo (spet) uspešno odigrali novoletno igro za naše malčke, novo leto sem dočakala v prijetni prijateljski družbi, imam novo rdečo sobo, v službi se nekaj spreminja, … Tok očitno le nese v dobri smeri. Pa bi vendarle malo zaplavala, da se zmigam in si prediham pljuča!

  • Share/Bookmark