Realnih tleh, bi lahko rekla. No, naj takoj na začetku razjasnim eno – nisem obupana in nikakor ni konec sveta ali kaj podobno drastičnega. Sem pa v skrbeh. In težko zaspim. In konstantno nekaj preračunavam. In včasih se zalotim, da me po malem (ampak res po malem, to so le trenutki slabosti) daje zavist, ko opazujem na kakšen način po svojih poteh stopajo ljudje okrog mene, kako in kaj jim uspeva, koliko imajo, koliko zaslužijo (v primerjavi s tem, koliko si zaslužijo), kaj si lahko privoščijo in na osnovi kakšnih načel živijo.
Baje se za Invidio ne da pokesati… kar me bo, če se stanje pri naši hiši ne bo kmalu spremenilo, fiksno zapečatilo v pekel. Ne morem si pomagati. Včasih se nisem toliko ozirala okrog sebe, ampak včasih nisem živela v minusu. Zdaj mi pa ni več vseeno, ko sem hote ali nehote obmetavana z informacijami o absurdno visokih plačah nekaterih znanih in manj znanih obrazov, ko opažam, da nekateri za zelo enostavna dela zaslužijo skoraj enkrat več kot jaz, ko dobivam kartice iz eksotičnih krajev, mi smo pa spravili skupaj vsega tri dni dopusta v Novigradu – pa še to v prikolici prijateljev, ki so nas prijazno vzeli pod streho.
Moja nona bi, če bi bila še živa, najbrž rekla kaj podobnega: ‘Hiti molčat, bodi hvaležna za to kar imaš in ne zahtevaj več, kot so ti pripravljeni dati, saj lahko ostaneš praznih rok.’
Moj bivši, ki je menda manadžer v neki pomembi firmi bi verjetno izjavil tole:’ Za vsak korak, ki ga narediš, ti morajo primerno plačati, v kolikor ti ne, jih toži! In išči novo službo.’
Moja vest pa kljuje in kljuje in mi ne da spati.
Na vseh izračunih, tistih na papirju, v excelu ali samo v glavi je rezultat vedno enak. Negativen. Imamo več izdatkov kot prejemkov. Meaning – tako pač ne gre. Iz meseca v mesec povečujemo minus in enkrat letno, ko pride regres, za silo pokrpamo luknje, da gremo lahko naprej v minus. Hipoteka, stanovanjski kredit, gotovinski kredit, leasing za avto, elektrika, vrtec, telefon, voda, komunala, internet, satelitska, zavarovanja, rente, … pa vedno še kaj za zraven. Kakšno popravilo, plačilo prekška, naročnina na otroško revijo, rojstni dan… Srečo imam, da dobim vsaj oblačila za punce od njunih sestričen in mi ni potrebno skoraj ničesar kupiti. Nimam pa sreče, da sem 10 kilogramov težja kot včasih in bi zato obleke potrebovala zase, pa si ne morem privoščiti. Še dobro, da shranjujem stvari še iz osnovne šole, pa zdaj marsikaj pokombiniram.
Na kosilo ne grem, ker je 4 € na dan absolutno preveč. Frizerja si ne morem niti zamisliti. Plačala sem pilates pa imam občutek, da sem si privoščila veliko preveč. Ko sem včeraj pokašljevala in smrkala v pisarni mi je šefica prijazno predlagala, naj grem vendar v savno. Ja, s čem že?
Če kupim meso za piknik, odpadejo zrezki za cel mesec. Trudim se in varčujem, pa se minus nič kaj bistveno ne zmanjša. Slabe volje sem, zamorjena sem, zaskrbljena sem.
Dve službi. Dva utrujena tridesetletnika, ki se vidno starata. On dela 12 ur na dan, jaz (samo) 8. Če potegneva črto imava SKORAJ dve povprečni slovenski plači.
Potrebujemo spremembe. Brco v rit. Zadetek na lotu. Vsaj kako povišico…
Od kje naj potem potegnem še energijo za delo, dom, vrt, kuho, otroke, gospodinjstvo…
Imela bi…
Dopust…
Ali pa vsaj nove čevlje…
p.s. Ampak za nova igrala v vrtcu bom vseeno prispevala. Stvar prepričanja.