mami-on-line

Zdaj pa res ničesar več ne razumem.

Kdo je večji naivec, jaz, ki še vedno verjamem v dobroto in sodelovanje, ali tisti, ki v vsaki malenkosti vidijo grožnjo?

Kaj neki roji po glavi ‘kronanim’ glavam, ki izza svojih mahagonijevih miz zrejo na ‘podložnike’ ?

Kdo daje nekaterim ljudem pravico, da širijo negativno energijo okrog sebe in tako prej ali slej okužijo slehernika, ki vsaj 10 minut tedensko preživi v njihovi bližini?

Komu le (in predvsem zakaj) sem se tako slabo zapisala, da me zdaj konstantno kaznuje in mi meče polena pod noge?

A bom čisto zares mogla preštudirati vse svoje (pravne) pravice in se boriti za tisto, kar verjamem da je dobro in prav?

Mater vola sem ihtava. Razočarana in globoko užaljena. Ljudje so žleht. In jaz sem mogoče res budala, ampak hodil pa po meni ne bo nihče.

In vztrajam pri svojem, ali pa odstopam in se umaknem, saj svojih živcev ne nameravam pustiti brezveznežem za žvečenje. Naj si najdejo drugo igračko.

Odločila sem se, da tudi na blog prilepim dopis, ki je romal v nabiralnike naših vasi. Napisali smo ga starši zato, ker imamo dovolj čakanja in obljub s strani države, občine, šole… in ker želimo narediti nekaj dobrega za naše škratke. Če kdo želi, in lahko prispeva, bomo izredno veseli.

Hvala v imenu vseh staršev, ki smo sodelovali pri tej akciji.

***

AKCIJA STARŠEV – ZA NOVA IGRALA

Kostanjevica na Krasu, oktober, 2009

Spoštovani,

Pozdravljamo Vas otroci iz vrtca v Kostanjevici na Krasu s prav posebno prošnjo. Sredi vasi imamo vrtec, ki prekipeva od otroškega smeha, veselja in igre že dobrih 20 let. Vendar nas nekaj muči. Na našem igrišču stojijo igrala na katerih se ne smemo igrati. Tobogan lahko samo gledamo, ker je tako odločil inšpektor, gugalnic nimamo. Ostane nam samo še peskovnik in tisti železni vlak, ki našim staršem vzbuja občutek strahu pred padci.  Ker pa je naša velika »mama«  Osnovna Šola Miren,  zavod s sedmimi enotami in samo enim kupčkom denarja, se bojimo, da bomo že zdavnaj v šoli, preden bodo v vrtec prispela nova igrala.

In ker si seveda želimo, da bili naši dnevi v vrtcu čim lepši, Vas prosimo, da nam tudi Vi pomagate do novih in varnih igral. V prvi vrsti bodo za igrala prispevali naši zlati starši, vendar so te zadeve precej drage, zato bomo potrebovali še malo dodatne pomoči.

V kolikor bi nam bili pripravljeni pomagati, lahko povsem poljuben znesek nakažete na

TRR 01275-6030670123 sklic 081          Namen: za igrala VVE Kostanjevica

Lahko pa denar pustite tudi v nabiralnikih v vrtcu v Kostanjevici, v trgovini v Kostanjevici in v trgovini Peloz v Mirnu.

Če želite, se Vam bomo javno zahvalili,  lahko pa ostanete tudi anonimni.

Veseli bomo vsakega Evra, saj nam ta naša akcija resnično veliko pomeni.

Iskrena hvala in naj Vas sonček prijetno greje.

otroci iz vrtca Kostanjevica na Krasu

Tale prehlad pa kar noče stran od nas. Mineva že drugi teden pošmrkanih robcev.

Filamo se s smrekovimi vršički, evkaliptovimi kapljicami, medom in metinim čajem, mažemo se z materino dušico in vicksom, inhaliramo kamilico, timijan in origano, namakamo se v senenem drobirju… Le še čebule nisem ovijala okrog prsi, niti ohrovta še nisem likala…. drugače smo pa dali skozi že vse domače recepte.

Noči so kratke. Vsaj zame. Moj dragi smrči tudi ko punce kašljajo in milo jamrajo, jaz pač ne morem. Poleg tega so se skrajšali dnevi, od zgoraj pa konstantno nekaj kaplja in curlja. Ker seveda med letom nismo imeli niti časa, kaj šele denarja, da bi ukrenili nekaj zoper vlago v naši stari kamniti hiši, se spet začenja čas mokrih zidov in zoprnih belih, črnih in sivih plesnivih invazij. Predvsem v kopalnici. Pa v spalnici. In povsod drugod.  Cunje se mi nikjer več ne sušijo, v košu za perilo se na politih in polulanih cunjicah množijo nove kolonije plesni.

Jaz pa kašljam kot pokvarjena lokomotiva, smrkam in bentim nad vsem skupaj. Navadno taka obdobja trajajo kak dan, dva…največ tri. Zdaj sem pa sesuta že dva tedna!!!

Na vso slabo voljo, ko sem že v osnovi podobna razjarjeni, nahodni in zavaljeni levinji, prilije olje na ogenj še čudovita novica, da se novembra po 15ih letih dobimo s sošolci iz gimnazije! Krasno. Bombastično. Hiperfantastično. Jupiiiiiii-je-je.

ja, pa ja. Kolikor vem, sem edina, ki od 28 ih članov posadke – ki se by the way med sabo nikoli nismo razumeli -  nima niti

a) diplome, magisterija in /ali doktorata

b) službe v upravi kakega znanega podjetja

c) svojega podjetja

d) postave 20-letne gimnastičarke brez otrok

In posledično se počutim ‘hiperfantastično’, zarinem glavo (ki je nujno potrebna frizerja, saj sem podobna slamnatemu strašilu, ki si je omislilo fru-fru iz filma Nori na Mary…) pod blazino na kavču in se še dodatno smilim sama sebi. Na glas, da slučajno kdo ne bi spregledal moje gromozanske užaljenosti nad svetom in njegovo skrajno krivičnostjo do mene. Medtem pa razmišljam, kaj hudiča bom oblekla, da bom videti kot dobra mačka, ki ji ni nič mar za to, da so ostale suhe prekle z dobrimi službami, pa kako naj zakrijem svoj obraz, da se ne bo prehitro opazilo, da sem se v zadnjih 5ih letih postarala za 15…

Ni ravno najprimernejši čas. Že dva meseca se odpravljam k zdravniku, da pogleda mojo kožo in me napoti k dermatologu, saj imam praktično vnet obraz. Peče, srbi, se lušči in seveda srhljivo izgleda. Ni več tekočega pudra, ki bi to razdejanje prekril. Preizkusila sem že tudi precej domačih receptur, pa nič ne zaleže. Zdaj sem začela kriviti Mireno. Pa ne samo za kožo, tudi za ostale tegobe – eden pa mora bit kriv, a ne?!?! (Tiste, ki veste o čem govorim me že razumete, drugim pa treba ni) Takoj, ko sem izvedela za snidenje s sošolci sem se naročila pri dohtarci. Zdaj pa držim pesti, da bom dobila čudežno kremico, ki mi bo spremenila obraz nazaj v stanje, kot se ga sošolci spominjajo izpred 15ih let. (Upanje umre zadnje!)

Le še malo dobre volje mi manjka. Malo energije. Smeha.

Iščem en polnilec. Kaj takega bi prišlo prav, sploh v živo…

No, saj počasi bo. Neka lučka se že prižiga na oni strani tunela

Pojdite na sprehod s pisanim dežnikom!

Mami

Realnih tleh, bi lahko rekla. No, naj takoj na začetku razjasnim eno – nisem obupana in nikakor ni konec sveta ali kaj podobno drastičnega. Sem pa v skrbeh. In težko zaspim. In konstantno nekaj preračunavam. In včasih se zalotim, da me po malem (ampak res po malem, to so le trenutki slabosti) daje zavist, ko opazujem na kakšen način po svojih poteh stopajo ljudje okrog mene, kako in kaj jim uspeva, koliko imajo, koliko zaslužijo (v primerjavi s tem, koliko si zaslužijo), kaj si lahko privoščijo in na osnovi kakšnih načel živijo.

Baje se za Invidio ne da pokesati… kar me bo, če se stanje pri naši hiši ne bo kmalu spremenilo, fiksno zapečatilo v pekel. Ne morem si pomagati. Včasih se nisem toliko ozirala okrog sebe, ampak včasih nisem živela v minusu. Zdaj mi pa ni več vseeno, ko sem hote ali nehote obmetavana z informacijami o absurdno visokih plačah nekaterih znanih in manj znanih obrazov, ko opažam, da nekateri za zelo enostavna dela zaslužijo skoraj enkrat več kot jaz, ko dobivam kartice iz eksotičnih krajev, mi smo pa spravili skupaj vsega tri dni dopusta v Novigradu – pa še to v prikolici prijateljev, ki so nas prijazno vzeli pod streho.

Moja nona bi, če bi bila še živa, najbrž rekla kaj podobnega: ‘Hiti molčat, bodi hvaležna za to kar imaš in ne zahtevaj več, kot so ti pripravljeni dati, saj lahko ostaneš praznih rok.’

Moj bivši, ki je menda manadžer v neki pomembi firmi bi verjetno izjavil tole:’ Za vsak korak, ki ga narediš, ti morajo primerno plačati, v kolikor ti ne, jih toži! In išči novo službo.’

Moja vest pa kljuje in kljuje in mi ne da spati.

Na vseh izračunih, tistih na papirju, v excelu ali samo v glavi je rezultat vedno enak. Negativen. Imamo več izdatkov kot prejemkov. Meaning – tako pač ne gre. Iz meseca v mesec povečujemo minus in enkrat letno, ko pride regres, za silo pokrpamo luknje, da gremo lahko naprej v minus. Hipoteka, stanovanjski kredit, gotovinski kredit, leasing za avto, elektrika, vrtec, telefon, voda, komunala, internet, satelitska, zavarovanja, rente, … pa vedno še kaj za zraven. Kakšno popravilo, plačilo prekška, naročnina na otroško revijo, rojstni dan… Srečo imam, da dobim vsaj oblačila za punce od njunih sestričen in mi ni potrebno skoraj ničesar kupiti. Nimam pa sreče, da sem 10 kilogramov težja kot včasih in bi zato obleke potrebovala zase, pa si ne morem privoščiti. Še dobro, da shranjujem stvari še iz osnovne šole, pa zdaj marsikaj pokombiniram.

Na kosilo ne grem, ker je 4 € na dan absolutno preveč. Frizerja si ne morem niti zamisliti. Plačala sem pilates pa imam občutek, da sem si privoščila veliko preveč. Ko sem včeraj pokašljevala in smrkala v pisarni mi je šefica prijazno predlagala, naj grem vendar v savno. Ja, s čem že?

Če kupim meso za piknik, odpadejo zrezki za cel mesec. Trudim se in varčujem, pa se minus nič kaj bistveno ne zmanjša. Slabe volje sem, zamorjena sem, zaskrbljena sem.

Dve službi. Dva utrujena tridesetletnika, ki se vidno starata. On dela 12 ur na dan, jaz (samo) 8. Če potegneva črto imava SKORAJ dve povprečni slovenski plači.

Potrebujemo spremembe. Brco v rit. Zadetek na lotu. Vsaj kako povišico…

Od kje naj potem potegnem še energijo za delo, dom, vrt, kuho, otroke, gospodinjstvo…

Imela bi…

Dopust…

Ali pa vsaj nove čevlje…

p.s. Ampak za nova igrala v vrtcu bom vseeno prispevala. Stvar prepričanja.

Prehladila sem se. Pošteno.

Ne pomnim, kdaj sem zadnjič iz svojih sinusov spravila toliko materiala…. Ali kdaj mi je zadnjič skoraj razneslo glavo, ko sem se sklonila, da si zavežem superge. Ali kdaj se mi je tako vrtelo, da sem pomislila, da res nisem v primernem stanju za manovriranje z volanom.

Ufffffff, pa toliko stvari bi še morala speljati ta teden! Ne morem. Nima smisla, da se pretrgam. Me pa HUDO HUDO HUDO jezi, ko mi nekdo ali nakaj, pa čeprav višja sila, prekriža načrte.

Čisto malo me je potolažilo današnje jutro. Ko sem odložila punci v vrtcu in se zapeljala proti Gorici, je za mano vstajalo sonce, pred mano pa se je odpiralo čudovito rožnato nebo. Kot bi mi nekdo želel voščiti Dobro jutro.

No, torej, Dobro jutro.