mami-on-line

frustracije sproščam v medmrežje…

Arhiv za September, 2009


Mucka:

Mucka:’ Tati, zakaj pa ti nimaš las?

Tati:’ zato, ker sem jih včasih preveč ob tla metal’

Mucka (smrtno resno) :’ Ja, zakaj jih pa nisi pobral???!!!’

  • Share/Bookmark

Žur na vasi

Pa je bil. Žur namreč.

In jaz sem bila tam! In po dolgem, ampak res zelo dolgem času, sem si brez pomislekov (pa kaj bodo vendar rekli) dala duška. S prijateljico (ki bo naslednji teden ponovno prestopila prag službe, saj bo sinek kmalu pihal prvo svečko in je veselega porodniškega razvajanja zanjo konec), ki je prav tako kot jaz že pošteno potrebna malo zabave in popustitve vajeti, sva se zmenili pri njej ob 9:30, potem naj bi se pa počasi odpravile.

Joj prejoj. RES že DOLGO nisem bila na žuru. Nisem imela pojma, kako se obleči (ne katere cunjice, ampak koliko – ponoči ni več ravno vroče, jaz pa nisem tiste sorte, da bi pri miru stala cel večer), koliko denarja vzeti (ja, res je. Pojma nimam, koliko stane pivo) in najpomembneje – kdaj se sploh pojaviti.

Pa sva šli, kot se je spodobilo kako leto nazaj, ko sva še redno ponočevali, a se je kasneje izkazalo, da sva skupaj s petnajsterico največjih fanov lokalnega garažnega banda, ki je škripal kot predskupina, slabi dve uri čakali na naval ljudi. Nekje ob pol enih se je plac šele napolnil…. (A ni to malce pozno…..???? hmmmm)

In kot se spodobi za dve rokerski mački, sva stopili k šanku, naročili pivo in prižgali čik. Šele kasneje sem pomislila, da me tam itak vsi poznajo – in to kot poročeno 30+ mamico dveh deklic. Pa kaj.

In sva žurali, in plesali kot nori – spet povdarjam, da je bil to vaški žur, kjer vsi vse poznajo in je plesalo največ 20 ljudi, brez nikakršnih zadržkov (razen opitih petnajstletnic) pa sva se pozibavali menda res samo medve. Pa kaj.

In tekom večera nisva šparali jezika, pivo nama je tudi precej potegnilo in najbrž je bilo tudi opaziti, da petih piv ne prenesem več tako kot včasih. Pa kaj.

Bilo je odlično! Sprostila sem vse zategnjene mišice, se narežala, naskakala, in naklepetala. In začuda danes sploh nisem imela mačka!

Sicer nimam pojma, kdaj sva prihrumeli domov, ker me čas tudi slučajno ni zanimal, so me pa moji angeli zjutraj pustili spati do 8:30! V moji glavi je bilo sicer čutiti, da bi mi najbrž koristila vsaj še kaka ura spanja. Pa kaj. Kava in dobra volja vseh članov moje familijice me je hitro spravila pokonci!

In ves dan sem pridno glancala, pospravljala, prala, prenavljala… in vsa vesela zvečer prišla do zaključka, da je za mano končno en tak zelo ploden, konkreten, aktiven, pester vikend.

  • Share/Bookmark

Apatija?

Saj ne vem, če je to res apatija. Najbrž ni, ker apatičen človek pač ni aktiven, jaz sem pa precej aktivna zadnje čase, le občutek imam, da dnevi zdrsijo mimo, meni se pa nič ne da in nikamor se nisem premaknila.

Pa ni čisto tako.

V preteklih dneh se je na Krasu začela trgatev, borjači in vinogradi so polni otroškega živ-žava in glasnih pogovorov, kleti so očiščene, buči pomiti.

Tudi njive so precej žive, prašiči so se naselili po hlevih in otroci so napolnili šolsko dvorišče.

V podobnem tempu se odvija moj vsakdan.

Vstanem ob 6h – končno je še mračno in prijetno hladno – odprem vhodna vrata da v hišo spustim svežino jutra (in Maco, ki neusmiljeno prosijači za brikete), pristavim ta mičkeno kafetjero, pogrejem dve flaši mleka, se umijem in oblečem in ob 6:30 prinesem dol še punci. Ob mleku se zbudita, opravimo vsakodnevno jutranjo rutino (kahle, plenice, zobki, frizure), se pocrkljamo, kaj zapojemo, včasih povemo kakšno kratko pravljico, medtem se jaz še počesem in namažem in ob 7h (če uspe 5 minut prej) letimo proti vrtcu. Tu se spet malo crkljamo in SAMI preobuvamo – kar zna trajati, se poslovimo s poljubčkom in že hitim v službo. Ko sem pozna, mi uspe do parkirišča pred pisarno slišati še kroniko na Kopru, drugače si pa privoščim kak jutranji country, da se lahko derem v avtu, ko me nihče ne posluša ;)

kmalu po tretji uri si za silo zložim papirje po mizi in ugasnem računalnik in 10 do 4h parkiram pred vrtcem, od koder sledi podobna zgodba kot zjutraj, le v obratni smeri – pa še časa imamo več. Praviloma.

Ko doma pospravimo vso šaro iz vrtca, pomalicamo, opravimo vse male in velike potrebe, je ura že krepko čez pet. Če imamo srečo je tudi naš Tati kmalu doma, in ko poje in prežgečka svoji hčeri, jaz pa pospravim kuhinjo, je ura že krepko čez sedem…

Če nam je sreča mila skočimo še do none / tete / sestrične na dodatno urico divjanja, najkasneje ob 8:30 nas pa čaka večerni ritual.

Kopel – z vsemi dodatki – mehurčki, šprickoti, barčicami, zobno pasto, ogrooomnimi brisačami in NE; GLAVE PA NEEEEEEEEE UMIT!

Kavč pa mleko.

Pižama in ob 9h postelja.

In ker sem se odločila, da imam dovolj svoje barbapapa-look-like podobe, zdaj že dobrih 14 dni pridno telovadim – pol urice enostavnega pilatesa, da ne bo pomote – kar pa pomeni, da mi zmanjka časa za druge zadeve, med drugim tudi blog. Pa ne, da ne bi pisala, le inspiracije nimam. Prazna glava.

Povrh vsega imam še moje obveznosti in obljubice, ki jih seveda moram držati. Pa nohte sem si začela spet redno ’servisirati’.

Zdaj moram samo še kje stakniti kak skrit, pozabljen čas (ki se valja pod hladilnikom na primer, tam NIKOLI ne počistim), da uspem še kaj prebrati, pa še rožice za jesenske dni moram posaditi, pa garderobo v omarah zamenjati (puncam sem celo že uspela – jupiiii), pa..pa…pa…..

hehehe, vse bom!

Ampak ta moment sem rahko apatična. Ker sem že pol-zrobotizirana.

Začela bom voziti v službo po drugi poti, pa glasbo bom zamenjala v avtu. Da malce razbijem rutino.

Se beremo!

  • Share/Bookmark

Dopust je mimo…

In spet smo zapluli v stare tirnice. Nove po starem pravzaprav…

Svoje tri dni sem preživela povsem po pričakovanjih in sem z izkupičkom kar zadovoljna. V četrtek mi je sicer ponagajal precej neprijeten glavobol – pojma nimam od kod se je vzel, saj mene zelo zelo redko boli glava – zato sem že zjutraj spremenila dnevni ‘načrt’, skoraj povsem zreducirala stolpec ‘Must do’ in se raje predala uživaštvu. Po tem, ko sem zaključila z okopavanjem vrta, sem si privoščila mrzel tuš in skok v Gorico. Na kavo s kolegico. In na ekskurzijo po trgovinah – povohat, če imajo kje kaj, kar paše na mojo mamasto rito in omili michelinko, ki se je že udomačila okrog mojega pasu. In – naj vrag pocitra finančne težave in vse varčevalne ukrepe – privoščila sem si celo ene nove črne jesenske hlače. Pa nekaj frčkarij za manikuro in posebej ekstravaganten gel za tuširanje. In za ves ta luksus plačala 30 EUR in si ukradla štiri ure dopustniškega časa. No, ja, ukradla ni primerna beseda. Recimo raje da sem tiranu Času izmaknila štiri ure samo zase. Pa še glava me je nehala bolet.

V petek sem pospravljala. Brisala omare in polnila vreče za smeti.

Moja ustvarjalna plat se je žal morala zadovoljiti samo s tem, da sem ji dovolila vzeti v roke škarje in se poigrati z mojimi lasmi. In po dooooolgem času imam spet fru-fru in skoraj naravno barvo las.

Kredaste slikarije, ki sva jih z Mucko napacali po terasi in deloma fasadi je pa izpral tisti kratkotrajen sobotni dež.

Soboto smo vsi skupaj večinoma prepočivali, nedeljo pa namenili obisku prijateljev.

In začel se je nov teden in s polno paro tudi september in novo šolsko leto, novi programi na TVju in nov urnik knjižnice.

Velike spremembe, nova pravila v vrtcu, Mucka je prestopila v ‘večjo’ skupino, zamenjale so se vzgojiteljice, otroci so dobili nove znakce na obešalnikih v garderobi. Iz škatel sem privlekla nekaj oblačil s hlačnicami in rokavi, v čevlje so se naselile nogavičke. Posteljice so si nadele mehke odejice in komaj čakamo, da zvečer malce zapiha, da se z užitkom pokrijemo.

Končno je prišel moj letni čas. Obožujem jesen, nora sem na indijanska poletja, sončen september in začetek šolskega leta. že od nekdaj. Če je kdaj pravi čas za nove začetke, je to prav gotovo september. Vsaj zame.

  • Share/Bookmark