mami-on-line

frustracije sproščam v medmrežje…

Arhiv za Julij, 2009


v mamini majčki

Novigrad 2009

Novigrad 2009

  • Share/Bookmark

Mucka :

‘ Mamica, kam si pa dala mojo knjigo za otloke, tisto za kakat? Kel molem pogledat kasne tlapuline in bazene imajo da plide ves dlek ven iz lite. Pa molem citat tisto za puncke, da mi bojo zlasle zize in ne tak gldi lulek ko tatu!’

bb

  • Share/Bookmark

Back to office

Pa se je odplazilo leto. 12 mesecev… To niti ni tako kratko obdobje, v bistvu se v enem letu lahko zgodi marsikaj. Med drugim sem v tem letu začela pisati blog. Poročila sem se. Zamenjali smo avto. Zamenjala sem barvo las. Hodila sem na sestanke sveta staršev. Z Mucko smo opustili dudo, pleničke zamenjali za spodnje hlačke in se naučili skakanja po eni nogi.

In kar naenkrat sem na koledarju obrnila list in pisalo je JUNIJ. Nekje na sredini lista je bil z rdečo obkrožen 16 in zraven pripisano ‘konec porodniške’.

In 29. ‘Back to office’

V ponedeljek sem pustila Miško mami, ki se je prijazno ponudila, da bo prvi teden mojega ponovnega vklaplanja v svet zaposlenih (to je tisti svet, kjer je velika razlika med ponedeljkom, petkom in nedeljo, sploh pa ima 24 urna razdelitev dneva neko razumljivo logiko) počasi uvajala malega hroščka na vsakodnevno jutranje romanje v vrtec, jaz pa sem se podala na bojišče prometne pisarne. Kdorkoli je kdaj delal ali dela v prometu in se vsaj malo spozna na kamijone, nakladanja, razkladanja, naloge, stranke, fure, zamude, cestnine, itd itd najbrž dobro ve o čem govorim.

Prvi trije dnevi so minili kot bi trenil. Lovila sem se z novimi strankami in njihovimi ‘pravili’, pisala naloge, vnašala podatke, iskala naslove in telefonske številke, preverjala in dopolnjevala delo kolegov (moških, ki imajo žene, katere skrbijo za otroke in njihov pravilni ritem hranjanja, spanja in ostalih aktivnosti), ob 15:30 pa sedla v avto in odbrzela domov, da pocrkljam svoje mladičke. Že v četrtek pa je eden od kolegov ostal na bolniški, tako da sem prevzela njegovo delo.

In kmalu ugotovila (bolje bi bilo reči se spet zavedla neizpodbitnega dejstva), da prometniki nimajo urnika. Delovnik traja od 6h, ko se odprejo firme v Sloveniji, pa do 18h, ko se zapre večina italijanskih podjetij. In v teh 12ih urah konstantno brni telefon. Pozabila sem že, kako znajo biti določeni dnevi v službi naporni.

Predvsem pa nisem imela pojma, kako naporni so lahko še pozni popoldnevi doma, ko dva mala brleza vreščita in se kotalita po hiši (ne pozabite, da ura še ni 18 in mi ves čas nekje na kuhinjskem pultu poleg napol očiščene glave solate vztrajno vibrira službeni telefon), ko se kot mali tornado podata v razdejanje in moram potem, ko sta končno umiti, napojeni in speči vsaka v svojem zaporčku, do 2h zjutraj pospravljati igrače, obleke, čevlje, drobtine, koščke sadja in dude po hiši, lužice in peno po kopalnici, golaž po mizi in stolih, oprati posodo, obesiti perilo, zlikati in se navsezadnje stuširati, oprati in posušiti lase (to zna trajati). Za kakšno urejanje nohtov, telovadbo ali likanje las pa itak zmanjka časa. In energije.

A, ja! Pa rože na balkonu moram zaliti, ker ves ta dež nič ne pomaga, če so rože pod nastreškom. In vrt je čisto zapleveljen. Pa skuhati je nekaj treba. In hroščkoma naštimati nahrbtnika za v vrtec.

Slava zaposlenim mamam!

Dragi moji, to je vse prej kot enostavno.

“I’m so tired, I haven’t slept a wink I’m so tired, my mind is on the blink”  The Beatles - “I’m so tired”

“I’m so tired, I haven’t slept a wink I’m so tired, my mind is on the blink” The Beatles - “I’m so tired”

  • Share/Bookmark