My way
Glede na to, da je bil odziv na moj zadnji post precejšen, pa mislim, da večina ni razumela bistva mojega pisanja, bi bilo najbrž dobro, da se zdaj, ko že kar nekaj časa pišem, končno tudi dostojno predstavim.
Moj svet, življenje, ki ga živim, predstavlja (vsaj večino časa – vsi imamo šibke trenutke) uresničitev moje ideje o tem, kako naj bi živela. Ponosna sem na to, kar imam. Vesela sem, da živim na vasi. Ljubim svojega moža. Obožujem moji zvezdici. Zmorem ogromno. Veseli me, ko pečem kruh in kuham marmelado. Ko pospravljam v kozarčke marmelado iz robidnic, sem skoraj tako zadovoljna, kot da bi se ravno vračala iz dobro ozvočenega koncerta Iron Maiden. Ne vem, v kolikšni meri je mogoče razumeti.
Bloga nisem začela pisati, ker bi želela tolažbe. Želela sem si razbremeniti glavo in ja, včasih malo sočustvovanja. Blog sem podnaslovila ‘Frustracije sproščam v medmrežje’, ker večinoma res pišem takrat, ko me nekaj muči. Pa to resnično ne pomeni, da se smilim sama sebi, ali da sem vdana v neke vrste ‘kruto’ usodo – vse prej kot to!
No, začnimo na začetku.
Sem otrok iz raztrganega gnezda. Moja starša sta se poročila zato, ker je bila mama noseča. Ona ga je ljubila, on je imel njo najbrž rad. Oba sta bila premlada, predvsem mama. Ona je bežala pred svojo tiransko materjo, on se je vdajal pijači, ženskam in prijateljem. Zanjo ni bilo prostora, ni bil še pripravljen. Sploh pa ni bilo prostora zame. Zadušila sem ju, on je norel, mamo pretepal, ona se je zaprla kot školjka, in nikoli več povsem odprla svetu. Večino časa sem v sili razmer – po tem, ko sem preživela 11 mesecev v bolnišnici, ker me je pijani očka povozil z avtomobilom (stara sem bila dobro leto) – preživela pri noni, ki je resnično zganjala tiranijo nad celo familijo. Ko sem bila stara tri leta, sta se ločila. Pri petih je mama našla novega moškega, vase zaprtega štiridesetletnega almost devičnika in izrazito patriarhalne družine, in se v letu dni ponovno poročila. Mama je veliko prezgodaj rodila dvojčka, eden žal ni izbojeval svojega življenja, drugi ima danes 26 let. Dobila sem bratca. Medtem si je moj oče pripeljal domov žensko z žalostno preteklostjo in dvema sinovoma, a je enega žal izgubila, ker je bil med rejo posvojen, drugi je živel z njima. Dobila sem še enega brata in eno sestro. Koliko splavov sta mama in mačeha medtem imeli ne vem natanko, mislim, da tri.
Živela sem pri očimovi družini, kjer so me klicali ‘pupišče’, saj nisem bila njihova, pač pa teliček, pripeljan k hiši skupaj s kravo. Občasno sem hodila k očetu, kjer sem opazovala njegovo pijansko agresijo in streznitveno ‘dobroto’.
In čas je mineval. Vsi, ki so me imeli radi, so mi to pač izkazovali na najboljši možen način, trudili so se, da bi bila srečna. In tu pa tam sem resnično bila. Bila sem le malce drugačna od večine. Nosila sem čudne obleke, ki so bile včasih v lasti enega od številnih italijanskih sorodnikov, operirala sem potepuške mačke in zelo veliko brala. Prijatelji so bili prehodnega značaja, na nikogar se nikoli nisem hotela navezati.
Pri 13ih sem spoznala svojega sedanjega moža in se na smrt zaljubila. Pisala sem pesmice in sanjarila.
Pri 17ih sem šla v Ljubljano. Študirat. Malo mar mi je bilo za študij. Šla sem živet. In sem živela. Doživela marsikaj, preizkusila sebe in svoje meje, spoznavala ljudi in kulture, potovala in se učila imeti rada sebe in druge. Doštudirala nisem. Omagala sem sredi diplome. Mogoče bom nekoč dokončala. Mogoče.
Imela sem super fanta, iz urejene družine, s super krasnima staršema, ki sta ga spodbujala pri vsem, česar se je lotil, imel je precej denarja, krasne mišice, modre oči in precej soli v glavi. Imel me je tudi zelo rad. Vendar jaz nisem bila zaljubljena. Iskala sem ideal, ki pa to ni bil.
Med vsem tem, sem si, odkar pomnim, pri vsakem zvezdnem utrinku, pri vsakem kovancu, ki sem ga vrgla v eno od fontan po svetu, pri vsakem pihanju svečk, želela samo eno. V glavi sem videla tisto, česar sama nikoli nisem imela. Videla sem hiško in ljubečo družino. Videla sem moža, ki me ima rad, tri otroke in s soncem obsijan balkon poln cvetja. To sedaj imam.
Natanko to. Nimam sicer diplome (še), nimam službe, v kateri bi uživala (še), nimam denarja (hmmmm, tega najbrž res ne bo nikoli), imam pa moža, ki je vedno bil moja edina prava ljubezen in v meni še vedno pogosto zbudi tiste metuljčke v želodcu, imam dve čudoviti hčeri in balkon poln rož.
Šele zdaj se začenja nova faza v mojem življenju. Zdaj začenjam sanjati več. In verjamem, da bom več tudi imela. Sem pa značajsko čisti kolerik. Vse hočem tukaj in zdaj. Zato včasih bentim in rohnim, praskam in grizem, vekam in ihtim, ker svari ne grejo tako hitro naprej, kot jih vidim v svoji glavi. Jezna sem, ker bi rada VSE – rada bi imela lepe nohte in domačo marmelado. Jebat ga, taka sem.
Nisem pa neumna. Racionalno točno vem, kaj delam prav in kaj narobe. vem, kaj gre in kaj pač ne gre. Žal življenje ni vedno racionalno, in hvala bogu, da je tako. In ko moja racionalnost odpove, ker so na delu še hormoni in vnetje ušes, potem imam blog. Da se razpišem, da spljuvam, kar mi leži na duši, pa da lahko potem, ko se ohladim, to tudi preberem.
Pa še to. Moja družina ni patriarhalna. In moj mož ni čudo božje, ki mi nikoli ne pomaga…. (sem se pa ob teh trditvah nasmejala, ker se je resnično tako zazdelo, ko sem ponovno prebrala zadnji post)
Imam moža, ki je po poklicu šofer. Domov prihaja pozno popoldan ali zvečer, vstaja pa nekje med 3 in 4 uro zjutraj (ko sploh pride domov in ne spi v kamijonu nekje na nekem smrdkjivem parkingu sredi Italije). Kolikor more, mi pomaga. Skoraj vsak večer okopa punci, jima naštima mleko, ju nahrani, pocrklja in uspava – da lahko jaz zalivam svoje rože in plevem paradižnik… Njegove zadolžitve na nivoju družine pa zavzemajo skrb za prevozna sredstva – vse kar sodi zraven, tudi popravljanje, vodovodarska, električarska, zidarska, inštalaterska dela, ter vse ostalo, ki sodi k prenavljanju in vzdrževanju stare hiše. Žal so vikendi – to je namreč edini čas, ko se lahko česa loti – prekratki in preredki – saj so tu še obiski, rojstni dnevi in ostale družabne dejavnosti za dušo in dobro voljo.
Za to, da kupiva staro hišo in nimava pod streho nobene sestre, svakinje, mame ali tašče (ki bi lahko kdaj vskočile pri varstvu) sva se odločila sama. Najina očeta nista ravno med najboljšimi, zato pač nikoli ne bova ničesar dedovala. Kar pomeni, da sva najela hipotekarni kredit. Kar pomeni, da nama zmanjka denarja za varuško. In živimo sami.
In upam, da zdaj razumete, da pridejo včasih dnevi, ko sem slabe volje in zavidam ‘oh-in-sploh’ mamicam. Ampak ne čisto zares. V afektu se cmerim, da bi bila rada taka, v resnici sem pa čisto zadovoljna s tem, kar sem. In s tem, KDO sem.
Tako, zdaj pa mirno prebirajte naprej izlive mojih slabših dni, saj pridejo tudi bolj zabavni posti včasih vmes
Lep dan vsem skupaj, in ja, saj se imam rada!
Mami