mami-on-line

frustracije sproščam v medmrežje…

Arhiv za Julij, 2009


My way

Glede na to, da je bil odziv na moj zadnji post precejšen, pa mislim, da večina ni razumela bistva mojega pisanja, bi bilo najbrž dobro, da se zdaj, ko že kar nekaj časa pišem, končno tudi dostojno predstavim.

Moj svet, življenje, ki ga živim, predstavlja (vsaj večino časa – vsi imamo šibke trenutke) uresničitev moje ideje o tem, kako naj bi živela. Ponosna sem na to, kar imam. Vesela sem, da živim na vasi. Ljubim svojega moža. Obožujem moji zvezdici. Zmorem ogromno. Veseli me, ko pečem kruh in kuham marmelado. Ko pospravljam v kozarčke marmelado iz robidnic, sem skoraj tako zadovoljna, kot da bi se ravno vračala iz dobro ozvočenega koncerta Iron Maiden. Ne vem, v kolikšni meri je mogoče razumeti.

Bloga nisem začela pisati, ker bi želela tolažbe. Želela sem si razbremeniti glavo in ja, včasih malo sočustvovanja. Blog sem podnaslovila ‘Frustracije sproščam v medmrežje’, ker večinoma res pišem takrat, ko me nekaj muči. Pa to resnično ne pomeni, da se smilim sama sebi, ali da sem vdana v neke vrste ‘kruto’ usodo – vse prej kot to!

No, začnimo na začetku.

Sem otrok iz raztrganega gnezda. Moja starša sta se poročila zato, ker je bila mama noseča. Ona ga je ljubila, on je imel njo najbrž rad. Oba sta bila premlada, predvsem mama. Ona je bežala pred svojo tiransko materjo, on se je vdajal pijači, ženskam in prijateljem. Zanjo ni bilo prostora, ni bil še pripravljen. Sploh pa ni bilo prostora zame. Zadušila sem ju, on je norel, mamo pretepal, ona se je zaprla kot školjka, in nikoli več povsem odprla svetu. Večino časa sem v sili razmer – po tem, ko sem preživela 11 mesecev v bolnišnici, ker me je pijani očka povozil z avtomobilom (stara sem bila dobro leto) – preživela pri noni, ki je resnično zganjala tiranijo nad celo familijo. Ko sem bila stara tri leta, sta se ločila. Pri petih je mama našla novega moškega, vase zaprtega štiridesetletnega almost devičnika in izrazito patriarhalne družine, in se v letu dni ponovno poročila. Mama je veliko prezgodaj rodila dvojčka, eden žal ni izbojeval svojega življenja, drugi ima danes 26 let. Dobila sem bratca. Medtem si je moj oče pripeljal domov žensko z žalostno preteklostjo in dvema sinovoma, a je enega žal izgubila, ker je bil med rejo posvojen, drugi je živel z njima. Dobila sem še enega brata in eno sestro. Koliko splavov sta mama in mačeha medtem imeli ne vem natanko, mislim, da tri.

Živela sem pri očimovi družini, kjer so me klicali ‘pupišče’, saj nisem bila njihova, pač pa teliček, pripeljan k hiši skupaj s kravo. Občasno sem hodila k očetu, kjer sem opazovala njegovo pijansko agresijo in streznitveno ‘dobroto’.

In čas je mineval. Vsi, ki so me imeli radi, so mi to pač izkazovali na najboljši možen način, trudili so se, da bi bila srečna. In tu pa tam sem resnično bila. Bila sem le malce drugačna od večine. Nosila sem čudne obleke, ki so bile včasih v lasti enega od številnih italijanskih sorodnikov, operirala sem potepuške mačke in zelo veliko brala. Prijatelji so bili prehodnega značaja, na nikogar se nikoli nisem hotela navezati.

Pri 13ih sem spoznala svojega sedanjega moža in se na smrt zaljubila. Pisala sem pesmice in sanjarila.

Pri 17ih sem šla v Ljubljano. Študirat. Malo mar mi je bilo za študij. Šla sem živet. In sem živela. Doživela marsikaj, preizkusila sebe in svoje meje, spoznavala ljudi in kulture, potovala in se učila imeti rada sebe in druge. Doštudirala nisem. Omagala sem sredi diplome. Mogoče bom nekoč dokončala. Mogoče.

Imela sem super fanta, iz urejene družine, s super krasnima staršema, ki sta ga spodbujala pri vsem, česar se je lotil, imel je precej denarja, krasne mišice, modre oči in precej soli v glavi. Imel me je tudi zelo rad. Vendar jaz nisem bila zaljubljena. Iskala sem ideal, ki pa to ni bil.

Med vsem tem, sem si, odkar pomnim, pri vsakem zvezdnem utrinku, pri vsakem kovancu, ki sem ga vrgla v eno od fontan po svetu, pri vsakem pihanju svečk,  želela samo eno. V glavi sem videla tisto, česar sama nikoli nisem imela. Videla sem hiško in ljubečo družino. Videla sem moža, ki me ima rad, tri otroke in s soncem obsijan balkon poln cvetja. To sedaj imam.

Natanko to. Nimam sicer diplome (še), nimam službe, v kateri bi uživala (še), nimam denarja (hmmmm, tega najbrž res ne bo nikoli), imam pa moža, ki je vedno bil moja edina prava ljubezen in v meni še vedno pogosto zbudi tiste metuljčke v želodcu, imam dve čudoviti hčeri in balkon poln rož.

Šele zdaj se začenja nova faza v mojem življenju. Zdaj začenjam sanjati več. In verjamem, da bom več tudi imela. Sem pa značajsko čisti kolerik. Vse hočem tukaj in zdaj. Zato včasih bentim in rohnim, praskam in grizem, vekam in ihtim, ker svari ne grejo tako hitro naprej, kot jih vidim v svoji glavi. Jezna sem, ker bi rada VSE – rada bi imela lepe nohte in domačo marmelado. Jebat ga, taka sem.

Nisem pa neumna. Racionalno točno vem, kaj delam prav in kaj narobe. vem, kaj gre in kaj pač ne gre. Žal življenje ni vedno racionalno, in hvala bogu, da je tako. In ko moja racionalnost odpove, ker so na delu še hormoni in vnetje ušes, potem imam blog. Da se razpišem, da spljuvam, kar mi leži na duši, pa da lahko potem, ko se ohladim, to tudi preberem.

Pa še to. Moja družina ni patriarhalna. In moj mož ni čudo božje, ki mi nikoli ne pomaga…. (sem se pa ob teh trditvah nasmejala, ker se je resnično tako zazdelo, ko sem ponovno prebrala zadnji post)

Imam moža, ki je po poklicu šofer. Domov prihaja pozno popoldan ali zvečer, vstaja pa nekje med 3 in 4 uro zjutraj (ko sploh pride domov in ne spi v kamijonu nekje na nekem smrdkjivem parkingu sredi Italije).  Kolikor more, mi pomaga. Skoraj vsak večer okopa punci, jima naštima mleko, ju nahrani, pocrklja in uspava – da lahko jaz zalivam svoje rože in plevem paradižnik… Njegove zadolžitve na nivoju družine pa zavzemajo skrb za prevozna sredstva – vse kar sodi zraven, tudi popravljanje, vodovodarska, električarska, zidarska, inštalaterska dela, ter vse ostalo, ki sodi k prenavljanju in vzdrževanju stare hiše. Žal so vikendi – to je namreč edini čas, ko se lahko česa loti – prekratki in preredki – saj so tu še obiski, rojstni dnevi in ostale družabne dejavnosti za dušo in dobro voljo.

Za to, da kupiva staro hišo in nimava pod streho nobene sestre, svakinje, mame ali tašče (ki bi lahko kdaj vskočile pri varstvu) sva se odločila sama. Najina očeta nista ravno med najboljšimi, zato pač nikoli ne bova ničesar dedovala. Kar pomeni, da sva najela hipotekarni kredit. Kar pomeni, da nama zmanjka denarja za varuško.  In živimo sami.

In upam, da zdaj razumete, da pridejo včasih dnevi, ko sem slabe volje in zavidam ‘oh-in-sploh’ mamicam. Ampak ne čisto zares. V afektu se cmerim, da bi bila rada taka, v resnici sem pa čisto zadovoljna s tem, kar sem. In s tem, KDO sem.

Tako, zdaj pa mirno prebirajte naprej izlive mojih slabših dni, saj pridejo tudi bolj zabavni posti včasih vmes ;)

Lep dan vsem skupaj, in ja, saj se imam rada!

Mami

  • Share/Bookmark

Od kod nekaterim energija?

Včasih se resnično vprašam, od kod nekaterim energija, čas in volja, da lahko postorijo VSE. No, saj vem, da ni vse zlato, kar se sveti, pa da stvari v globino niso nujno takšne, kot so videti na površju…. ampak sem vseeno tako zelo zelo zelo ‘foušna’, ko se pogovarjam s kakšno žensko mojih let, ki kar žari, telo ima izklesano, hodi na orientalske plese in aerobiko, ima urejeno pričesko in nohte (na rokah IN nogah), oblečena je izbrano, v ušesih ima uhane, okrog vratu ogrlico. Ima super službo, dobro plačo, gre na dopust – 3 x letno, njen mož prilično dobro izgleda, njena otroka pri 4ih in 7ih letih znata tri jezike tekoče, dva pasivno in trenirata karate in kotalkanje.

Mogoče me je mičkeno zaneslo, ampak nakazala sem smer…

Res je, da sem šele mesec dni v službi. Res je, da sta punci še zelo majhni. Res je tudi, da je treba včasih pustiti času čas, AMPAK JAZ SEM TAKO PREKLETO NESTRPNA.

Moje tekoče zadolžitve v naši družinici so:

- skrbim za punci.

- skrbim za red in čistočo doma in njegove okolice, kar pomeni tudi dvorišče in vrt.

- skrbim za vse pravne, finančne in podobne zadeve ki zadevajo člane naše družine, sem sodi tudi vodenje družinskega proračuna (bilanca je že drugo leto negativna), plačevanje, urejanje dokumentacije itd itd

- skrbim za stanje zalog v vseh ’skladiščih’  – od hrane, prek praškov do gat in lekadola.

- skrbim za sprejemljiv izgled članov naše družine v družbi – strižem, češem, perem, likam

- skrbim za prehrano (torej kupujem, kuham, JEM (to bi lahko včasih preskočila) in pomivam)

- skrbim za vse kar je živega pri hiši  – rože, vrtnine in Maco – kar pomeni zalivanje, gnojenje, okopavanje, pobiranje, shranjevanje, cepljenje, veterinarski pregledi, sredstva proti zajedalcem, mačja hrana.

Že nekaj časa ugotavljam, da so na stopnišču pajčevine, polic v dnevni sobi nisem pobrisala že nekaj mesecev, trava na dvorišču mi sega že skoraj do kolen, vrt je spet povsem zapleveljen in krompir moram izkopati. Na omarah, hladilniku in mikrovalovki se nabira šara – kremice, barvice, kupončki, računi, špangice in figurice iz kinder jejčkov . Raćunalniška miza je polna papirjev, ki bi že zdavnaj morali v fascikle, razdelilne vtičnice za printerjem pa izpod odeje prahu sploh ne vidim več.  Slik nisem dala razvit že od Muckinega drugega rojstnega dneva. Poročnega albuma nisem še niti začela oblikovati.

In takšnih stvari je še in še…

Vsak večer se trudim, da bi bila vsaj kuhinja čista in hiša posesana, pa cunje če že ne zlikane vsaj zložene in pripravljene za likanje, preden padem v posteljo. In spat hodim nekje med polnočjo in drugo uro zjutraj. Vstajam ob 6h. No, vsaj kavo si pa vsako jutro privoščim. Kavo zjutraj in zvečer mlačen tuš.

Za polnovredne zajtrke, likanje las, popoln make-up, urejanje nohtov pa nimam nikoli časa. Počutim se natanko tako, kot izgledam – kot porejena, postarana in neurejena Mami.

Za to, da bi se uredila in se spravila iz hiše pa nimam več niti volje niti energije. Če oblečem kako lepšo cunjico, mi jo ena od punc (ali pa raje kar obe) stoprocentno namažeta s smrkljem, jogurtom ali zemljo, preden uspem priracati do avta in se odpeljati (če imam verižico, je strgana preden oblečem srajco). Sicer se pa ne počutim. Nisem si všeč v ogledalu, nisem si všeč v družbi, posledično – ne vleče me več v družbo.

Za hujšanje nimam energije. Aerobika sicer je v vasi – dvakrat tedensko, ampak našega Tatija skoraj nikoli ni doma, če pa je, je preutrujen, da bi skrbel za punci.

Niti tega zadoščenja nimam, da bi se veselila nad napredkom s hišo. Z manjšimi plačami in dodatnim kreditom za avto še dolgo ne bomo imeli veže. Streha bo prej puščala, kot jo bomo uspeli pokrpati. Od visokoletečih planov je ostalo bore malo – možnosti so iz dneva v dan manjše.

Utrujena sem.

Še naprej se trudim in vestno skrbim za svoje zadolžitve. Pečem torte in kruh. Kuham govejo juho in zelenjavno mineštro. Obrezujem vrtnice in presajam jagode. Skrbim za otroke, moža, mačko in dom, kolikor le morem dobro. Pa nisem zadovoljna. Premalo se vidi moj napor. Ko opazujem okrog sebe vidim večinoma samo pomanjkljivosti, mene pa že zdavnaj ni več.

Od tisočih hobijev, ki sem jih včasih imela, nimam več časa niti za enega samega. Nimam več časa zase. Niti za dušo, niti za telo.

Vedno pogosteje se zalotim ob misli, da se ne maram več. Vsaj ne takšne, kakršna sem zdaj.

  • Share/Bookmark

Pokončno naprej!

Jaaaaaaaa, čisto sem navdušena, povsem raznežena in mamasto ganjena.

Moja Miška je danes shodila!

In to so bili že čisto pravi koraki. Sicer je spominjala na kung-fu-pando, ko je skušala ujeti ravnotežje v smešnih pozah, ali pa na kakega prijetnega pijančka, ko sem letela z njo po hiši in za vsak slučaj držala roke okrog nje v širokem objemu, vendar je hodila :)

Tako zelo zelo sem vesela, da sem bila zraven. Bala sem se namreč, da mi jo bo zagodla in prve korake ponudila vzgojiteljicam v vrtcu, pa jih je prihranila za Mucko in naju s Tatijem.

No, čez dva dni bomo pihali prvo svečko. Pihati sicer še ne znamo, smo se pa zato naučili hoditi ;)

  • Share/Bookmark

Saj ni res, pa je!

Ne morem da ne bi. Napisala par besed o tem.

Že dva dni se zgražam, razmišljam in poskušam dojeti, kako je sploh mogoče, da se podobne stvari dogajajo v moji (naši) bližini.

Če kdo ni zasledil novice, naj zelo na hitro obnovim zgodbo:

Zgodilo se je v torek. V Novi Gorici.

Pred trgovskim centrom, na žgočem opoldanskem soncu je nekdo zaslišal obupan otroški jok. Izkazalo se je, da neusmiljeno joka 17 dni star dojenček, zaprt v avtomobilu, parkiranem na soncu, oblečen v dolgo majčko in dolge hlače. Ta nekdo je – hvala bogu! – nemudoma poiskal pomoč, skupaj so na silo odprli okno avtomobila, iz njega vzeli pregreto in dehidrirano dete, poklicali medicinsko pomoč in otroka odpeljali v bolnišnico.

Medtem sta starša, ki imata med drugim doma – nekje na tolminskem baje – še 5 starejših otrok, nemoteno in brezskrbno nakupovala.

Brez zamere, ampak mene je ta ‘novica črne kronike’ tako strahovito spravila v bes, da bi ta dva tako imenovana starša živa odrla.

PA NE MOREŠ NOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO

Potem se pa pogovarjamo o ‘napakah’ naših staršev, oziroma njihove generacije in tedanjega pogleda na vzgojo in pravice otrok itd itd… Kaj je pa to?!?!?!?!

Če od kod izvem, da tale ‘krasna’ starša hodita vsako nedeljo k maši, grem in se poščijem na pragu njihove cerkve!!!!

Porka madona, debili prismojeni. Če sta pa slučajno ‘omejena’, bi jima pa lahko kdo naredil uslugo in ju steriliziral!

………

Včeraj zvečer sploh nisem mogla spati, nenehno mi je v glavi odzvenjal otroški jok. Več kot uro sem sedela na Muckini postelji in opazovala mirni spanec mojih deklet, ju božala po laseh in vmes potočila še kako solzico ali dve. Gorje tistemu, ki bi jima storil kaj žalega!

  • Share/Bookmark

Koliko lahko zinem?

Hmmm, pa sem se znašla v dilemi, za katero sem vedela, da bo slej ko prej prišla na dnevni red, upala sem pa vseeno, da to ne bo tako kmalu…

Zakaj pišemo blog? Ker imamo tukaj svoj sprostitveni ventil? Ker bi radi svetu nekaj povedali? Ker iščemo somišljenike? Ker iščemo tolažbo in spodbudo? Ker enostavno radi pišemo?

In kaj se zgodi, ko blog prebirajo napačni ljudje? S tem mislim ljudi, ki so tako ali drugače, posredno ali neposredno omenjeni v zapisih in si povedano čisto preveč resno vzamejo k srcu. Ali pa ljudi, ki se prebranega tako prestrašijo, da ima pisec bloga zaradi tega lahko še resne težave.

Ko pišem, nimam racionalnih pomislekov, kako naj bi si ta ali oni moje pisarije razlagal. Niti ne popravljam že napisanih stavkov, ker bi imela občutek, da sem malce pretiravala. Bi mi pa bilo skrajno nelagodno nekomu, komur nimam želje razkrivati svojih pogledov na svet, razlagati, kaj sem takrat-pa-takrat mislila s tem-in-tem.

Zato upam, da tega nikoli ne bo nihče od mene zahteval.

Ker bi znala povedati preveč. In s to svojo zoprno lastnostjo, da se zelo težko pretvarjam, sem si nakopala že kar nekaj nevšečnosti v življenju. Pa trenutno res ni obdobje za nevšečnosti…

Ali se bom morala naučiti zašiti gobec?

  • Share/Bookmark