mami-on-line

hihihi, kako se to hecno sliši… Jaz, pa gospa. Lepo vas prosim

Na meni ni niti trohice gosposkosti ali vsaj kakšne trezne umirjenosti, ki pritiče damam v tridesetih letih. Saj ne, da se ne zavestno spopadam z nalogami, ki jih prinese življenje kot je moje, pa tudi gospodinjstva sem že precej vešča, pa vseeno nikakor ne pašem v skupino ’standardnih’ poročenih 30+ mamic.

Sicer gre v mojem dozorevanju (če naj temu tako rečem) večino stvari v malce drugačnem vrstnem redu, kot naj bi se spodobilo, pa mi je ta na glavo obrnjen svet kar všeč natančno tak, kakršen je. Mi vsaj dolgčas ni.

Odkar sem leta 2005 pribezljala nazaj v domače okolje in zapustila Ljubljano z vsemi tistimi ‘takozelomojimi’ malenkostmi, ki so mi krojile dvajseta leta, se sicer nisem več podala v kavarne, gledališča, galerije, kino dvorane ipd, sem pa zato:

leta 2005 zamenjala službo in kraj bivanja

leta 2006 zanosila in rodila Mucko

leta 2007 kupila hišo

leta 2008 rodila Miško

leta 2009 se poročila

To pa ni kar tako! Prav ponosna sem nase in na svoje dosežke.

In čisto zares sem se poročila!!! Dolgo sem bila precej skeptična glede tega, da bi uradno zapečatila svoja čutenja in namere, ko pa sem se končno odločila, nič več ni hotelo biti po moje.

Želela sem si piknik s prijatelji v lepem sončnem dnevu. Pa se je v moje želje vpletla mama, in mi do petka pozno zvečer kravžljala živce z njenimi pogledi, načrti, plani in seveda prepričevanjem, kaj se spodobi in kaj ne. Ni lepo, če je nevesta v kavbojkah. Ne zgleda, če mladoporočenca ne plešeta. Ni kulturno, da se ne povabi delodajalcev. Ni lepo videt, da dva dni pred poroko plevim vrt. Nimam prave barve las. Morala bi si narediti frizuro. Kupiti bi bila morala nove čevlje. Morala bi se sekirat (saj sem se, ampak izključno zaradi nje).

Pa sem dočakala soboto, 9.maj in doživela skoraj natančno tak dan, kot sem ga imela sama v mislih. Bilo je super! Prijatelji so prišli dobro razpoloženi, nihče ni strašil v večerni obleki, muzikanta sta odlično opravljala svoje delo, hrana je bila dobra (tu pa gre zahvala moji mami, teti Tatjani, Ivani in Sari, ki so se več kot odlično odrezale), celo nekaj fotografov se je našlo in bom konec koncev imela celo poročni album (nekaj takega). Le vina je bilo kak liter premalo, pa se tudi nihče ni pretirano pritoževal

Ja. Evo, pa sem gospa.

In to prav zadovoljna gospa

…

Takoj po poroki me je Mucka vprašala :’ Mami, a se zdaj tudi Maca piše Gatej?’

Ja, sončece, zdaj smo družina Gatej.

…

Mami