mami-on-line

frustracije sproščam v medmrežje…

Arhiv za Maj, 2009


Matejka36

Kje si se izgubila???

Kaj se ti je zgodilo???

Please, če še bereš moj blog, oglasi se mi!

  • Share/Bookmark

poračun elektrike

529,17 EUR

Do I need to tell more?

Shit.

Pa komaj spet nekaj spravim na kupček, in, verjemi, ni tako enostavno sestavljati kupčka pri dveh kreditih, leasingu, dveh otrocih in upadanju plač, že moram prihrankom pomahati v slovo :(

Evo, pa čisto zares ne bo dopusta. Uffffffa, sem upala, da bomo le uspeli nekaj dni pobegnit na morje, da bi punce racale po slanih kamenčkih in letale okrog brez motečih cunjic, pa lahko na to kar mirno pozabim.

Ko bi vsaj regres dobili v zakonsko določenem času, pa NE, naša šefica že leta daje regres septembra, ker je avgustovska plača načeloma najnižja in ji je iz meni sicer neznanega razloga dajanje regresa v jeseni najbolj logično. Na zakonodajo se pa tako vsi požvižgajo.

Da ne omenim, da mi lanski dopust – ostalo mi je 9 dni dopusta, ne pripada, ker sem baje delala manj kot 6 mesecev. To, da sem na porodniški in moje delavno razmerje ni bilo prekinjeno ni pomembno. Ko sem jo prosila, naj mi pokaže, kje piše, da mi dopust ne pripada, pa mi je dala pisma bralcev v Obrtniku, kjer je imela neka mama podobno situacijo in ji je neki strokovnjak odgovoril, da ji pač nekaj dni ne pripada…

A, ja, delat začnem 29.6.

Mah, danes ni moj dan.

  • Share/Bookmark

Spet sem živčna

Ne morem si pomagat. Žal. Vsakič, ko se ponovi znana zgodba bolnih otrok in karantene v dnevni sobi, me proti koncu tedna izdajo živčki.

Nisem in nikoli ne bom ljubitelj zaprtih prostorov. Ne maram – bolje in bolj prav bi bilo, če bi rekla, da zelo zelo težko prenašam – cviljenja. Fizično se upiram pogledu na razne izbljuvke – izda me želodec, in to takoj ko zavoham tipični rezko kiselkast vonj po kozlanju.

In glej ga zlomka! Fasali smo DVOJNI rota virus. Saj ne, da so simptomi prekomerno in pretirano bruhanje in driskanje… Pa ven ne smemo. Pa vse – čisto VSE – je treba razkuževat. Kljuke, mize, stoli, igrače, vozički, postelje, podi… Vse izmenično diši po ‘meni tako ljubem’ bruhanju in razkužilu, kot ga imajo v vsaki bolnišnični luknji. Pa zaspani smo, pa crkljamo se. Povprečno 12 ur dnevno smo na rokah – obe. Vsaka na svoji strani. In včasih v spanju malo bruhnemo. Ena po drugi, po kavču in seveda po Mami. Potem se pa zbudimo, pa jokamo, hlipamo, še malo pobruhamo, medtem ko Mami leta po hiši s krpami, razpršili, cunjicami in flašami čajčka, za nadomestitev izgubljene tekočine. Ker dehidrirati pa NIKAKOR ne smemo, saj v bolnico pa res nočemo. (Ajajajaj, tam šele postanem živčna.)

In v vsem tem bolezenskem kaosu, me neizmerno jezi, ker ne uspem sproti vsega pokozlanega oprati in zlikati, pa kuhati in zalivati rož na balkonu in solate v vrtu. In ne uspem brati. In še marsikaj drugega gre mimo mene :(

In spet se brez utemeljenega razloga jezim na Tatija. Ja, no, če pa po celem dnevu preživetem s puncama v naročju (in vsemi peripetijami), noče prevzeti otrok, da bi jaz v miru zalila rože in letela v trgovino, ampak se mirno vsede pred računalnik in zajamra, da je utrujen, ker on hodi v službo…. GGGGRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRR

In seveda se začnem prav fletno in prav po babje mrščit, krilit z rokami in vreščat, med vsem tem teatralnim početjem še kakšno igračo po nesreči brcnem in se mi od bolečine vlijejo solze, pa ne morem AUat, ker se pravkar jezim nad nerazumevanjem svojega moža, medtem se mi on seveda reži na vsa usta, Mucka pa čisto nedolžno vpraša :

‘Mami, a si popizdila?’

ups. Bom morala precej bolj pazljivo popizdevat v bodoče.

Ampak živčna sem pa še vedno. Hvala bogu je tukaj vikend, spala sicer ne bom nič več kot sicer, ampak vsaj eno od deklet bom lahko predala v oskrbo očetu in bom s tisto prosto roko, ki mi bo ostala, kaj postorila.

  • Share/Bookmark

Postala sem gospa…

hihihi, kako se to hecno sliši… Jaz, pa gospa. Lepo vas prosim :)

Na meni ni niti trohice gosposkosti ali vsaj kakšne trezne umirjenosti, ki pritiče damam v tridesetih letih. Saj ne, da se ne zavestno spopadam z nalogami, ki jih prinese življenje kot je moje, pa tudi gospodinjstva sem že precej vešča, pa vseeno nikakor ne pašem v skupino ’standardnih’ poročenih 30+ mamic.

Sicer gre v mojem dozorevanju (če naj temu tako rečem) večino stvari v malce drugačnem vrstnem redu, kot naj bi se spodobilo, pa mi je ta na glavo obrnjen svet kar všeč natančno tak, kakršen je. Mi vsaj dolgčas ni.

Odkar sem leta 2005 pribezljala nazaj v domače okolje in zapustila Ljubljano z vsemi tistimi ‘takozelomojimi’ malenkostmi, ki so mi krojile dvajseta leta, se sicer nisem več podala v kavarne, gledališča, galerije, kino dvorane ipd, sem pa zato:

leta 2005 zamenjala službo in kraj bivanja

leta 2006 zanosila in rodila Mucko

leta 2007 kupila hišo

leta 2008 rodila Miško

leta 2009 se poročila

To pa ni kar tako! Prav ponosna sem nase in na svoje dosežke.

In čisto zares sem se poročila!!! Dolgo sem bila precej skeptična glede tega, da bi uradno zapečatila svoja čutenja in namere, ko pa sem se končno odločila, nič več ni hotelo biti po moje.

Želela sem si piknik s prijatelji v lepem sončnem dnevu. Pa se je v moje želje vpletla mama, in mi do petka pozno zvečer kravžljala živce z njenimi pogledi, načrti, plani in seveda prepričevanjem, kaj se spodobi in kaj ne. Ni lepo, če je nevesta v kavbojkah. Ne zgleda, če mladoporočenca ne plešeta. Ni kulturno, da se ne povabi delodajalcev. Ni lepo videt, da dva dni pred poroko plevim vrt. Nimam prave barve las. Morala bi si narediti frizuro. Kupiti bi bila morala nove čevlje. Morala bi se sekirat (saj sem se, ampak izključno zaradi nje).

Pa sem dočakala soboto, 9.maj in doživela skoraj natančno tak dan, kot sem ga imela sama v mislih. Bilo je super! Prijatelji so prišli dobro razpoloženi, nihče ni strašil v večerni obleki, muzikanta sta odlično opravljala svoje delo, hrana je bila dobra (tu pa gre zahvala moji mami, teti Tatjani, Ivani in Sari, ki so se več kot odlično odrezale), celo nekaj fotografov se je našlo in bom konec koncev imela celo poročni album (nekaj takega). Le vina je bilo kak liter premalo, pa se tudi nihče ni pretirano pritoževal ;)

Ja. Evo, pa sem gospa.

In to prav zadovoljna gospa :)

Takoj po poroki me je Mucka vprašala :’ Mami, a se zdaj tudi Maca piše Gatej?’

Ja, sončece, zdaj smo družina Gatej.

Mami

  • Share/Bookmark

bad omens?

Bliža se dan D. Dan, ko bom zamenjala priimek, s katerim se kitim že skoraj 33 let.

Vse se je začelo enkrat decembra lani, ko sva nekega zaspanega večera poležavala pred televizorjem in se pogovarjala o načrtih za bližnjo in malce manj bližnjo prihodnost. Med prizidki, dodatnimi WC-ji, ki so nujno potrebni pri trenutno treh predstavnicah nežne(jše)ga spola, streho, garažo, novo kopalnico, novo ograjo, izolirano teraso in podobnimi potrebami našega bivališča so prišle na plano tudi bolj in manj resne osebne želje, kot na primer obisk northkapa s kamperjem, enotedenski izlet z motorjem za dva, obisk žlahte na Novi Zelandiji, preden se priselijo nazaj v SLO (tale ne bo šla skozi, saj se vračajo že čez leto in pol :( žal) in moja mičkena, skromna željica, da bi na novoletne čestitke lahko napisala Družina Tainta, namesto Tainta-jevi in Mami… Bolj za šalo, kot zares sem Tatiju rekla, da bom pač vse zorganizirala, on bo samo tja moral prit, da bo rekel: ‘Vzamem’, in glej ga Zlomka – kar tako brez predhodnega opozorila je bil ZA.

Po tistem večeru se o tem nisva več pogovarjala. Ko pa so se po travnikih začeli pojavljati zvončki, je mene nekaj zagrabilo in sem rezervirala lovsko kočo za 9.maj. Ne vem, od kje mi ta datum, najbrž zaradi devetke – od nekdaj obožujem to številko in vedno se mi je vse vrtelo okrog devetk – niti ne vem, zakaj sem bila prepričana, da bomo zadevo dejansko izvedli.


Evo, pa smo že 6. maja…

Zadeve na matičnem uradu so pošlihtane, obred izven uradnih prostorov je plačan, zastave pridejo jutri, hrana je naročena (tudi torta, ne, ne bom je pekla sama, ker se je tale mala porokica v družbi par prijateljev ‘malce’ razširila), za rinke, oblačila in rože je načeloma poskrbljeno… pa me vseeno spremljajo čudna znamenja.

1. v Nedeljo sem imela spooky sanje, da smo imeli poroko, pa je padala toča, otroci so imeli vodene koze, Tati je pa pred matičarjem pogrnil na tla, ker je prej preveč nazdravljal – in to preden bi uspel reči JA.

2. V ponedeljek sem izvedela, da imamo v vrtcu vodene koze (kar še ne pomeni, da jih bo kdo zares fasal… )

3. Ugotovila sem, da vremenska napoved za soboto ni najbolj idealna

4. v Torek zgodaj zjutraj (natančneje ob 4h), me je Tati poklical – ko se je odpeljal v službo – in mi mirno povedal, da je razbil avto. Na cesto se mu je nastavila ogromna krava (beri košuta) in havbo našega ubogega Toledija uporabila za trampilin, da je potem dosegla še zadnji blatnik (kako, ne vem). Kar pomeni, da smo trenutno brez avta. (JUHEJ)

5. namesto, da bi dve kili shujšala, sem se za dve kili ‘opomogla’

6. Tatiju je rinka prevelika

7. Nimam še nič izposojenega

8. ne vem še, kako in kje bodo punce spale

9. mama mi mori, ker nisem povabla šefov, ki so baje čisto užaljeni

10. težko verjamem, da bom izza nohtov do sobote spravila zemljo, ker sem pozabila, da se poročim in oplela cel vrt brez rokavic.

Ajej. Pa me je popadla predporočna mrzlica.

Hihihi, tole bo še zabavno :)

  • Share/Bookmark