mami-on-line

frustracije sproščam v medmrežje…

Arhiv za April, 2009


Računajte na nas…

Vsi smo računali, mogoče malce preveč…

Pa je prišel 1. maj! Sicer ne vem točno kdaj, ampak nepreklicno moram obrniti list na koledarju. Sploh ne občutim praznika, v zraku ni ničesar, kar bi vsaj približno dišalo po prvomajskem vzdušju izpred 10 in več let. Dejansko sploh nisem opazila, da je praznik… Še vihrajoče zastave mi niso oznanjale ničesar.

No, res je tudi, da na porodniški prepogosto ne vem, katerega smo, ne občutim vikenda in imam močno popačen občutek za čas. Hja, saj bo kmalu minilo, 16. junija se bodo zaključili brezskrbni dnevi med menjavanjem pleničk, sprehodi, mamastimi kavicami in občasnim doziranjem antibiotikov :) Vendar je do 16. junija še kar nekaj časa, in nameravam ga čimbolje izkoristiti!

A se še kdo spomni nageljnov v gumbnicah, vzhičenih govorcev in vihranja z rdečimi (belimi in modrimi) zastavicami v stilu Titovega rojstnodnevnega praznovanja v Beogradu (če se ne motim)? Pa brkatih atov, stricev in dedov v karirastih srajcah s kratkimi rokavi, navlečenih čez obsežne pivske trebuhe, v kavbojkah, in s porcijo čevapčičev v rokah (veliko čebule in trije kosi kruha – brezplačno)?

To so bili časi, ko smo z navdušenjem čakali 1. maj. Vsako leto so nas odeli v nove cunjice, dobili smo sladkorno peno in balon, celo par dinarjev smo uspeli zaslužiti s pobiranjem praznih steklenic…

Ljudje so bili ponosni na svojo državo, ponosni na svoja podjetja, na svoje službe in svojo delavsko identiteto.

Le kam se je umaknil tisti čas? Moram priznati, da ga včasih pogrešam. Mogoče bo pa tole praznikovanje dobilo zdaj nov pomen, ko je biti delavec v Sloveniji skoraj istopomenka kot biti brez plače oziroma na čakanju. Za nedoločen čas.

Zato pa jutri nagelj v gumbnico, pa namesto kosila na čevapčiče in sladkorno peno!

Živel 1. maj!

  • Share/Bookmark

Okus po hitrosti

Včeraj zvečer so na Tv SLO 1 predvajali dokumentarec meseca z naslovom Okus po hitrosti. No, ja, saj dejansko je vse, kar so pokazali res, vendar pa vseeno nisem preveč zadovoljna.

Po ogledu dokumentarca je moja mama prepričana, da sva oba z Tatijem kronična alkoholika, da jaz na motozborih plešem striptease ter da bo Tati najkasneje v dveh letih podlegel poškodbam ob motoristični nesreči, ali pa bo po najboljšem možnem scenariju ostal brez noge. Tam imajo itak celo skladovnico nog, ki čakajo na motoriste…

Ali ne bi bilo pametno vsaj omeniti, da so (smo) ljudje, ki imamo radi motorje in svet, povezan z njimi tudi čisto normalni ljudje, z otroci, vrtovi, službami, da hodimo na povsem navadne piknike, pečemo potico, barvamo pirhe, z otroci zaplešemo ringaraja in razpravljamo o povsem enakih stvareh kot stare mame, učitelji, zavarovalničarji, zagrizeni kolesarji, jodlarji in vsi ostali tipični Slovenci?

Je pa res, da vonj po usnju in veter v laseh (pa tudi povsod drugod) imajo svoj, čisto poseben čar :)

  • Share/Bookmark

Blond…

Prvič v življenju sem blond. Zares blond, ne samo 6 pramenov… Pa lase imam tako kratke, da komaj še naredim čop.

Hudooooo. Nisem se navajena, odzivi so pa zelo različni. Blondinkam je všeč, črnolaske mi frizuro spljuvajo :)

Zdaj rabim še roza čeveljčke in sem ready to start my social life once again, hahahaha

oh, ja, saj bo boljše :)

  • Share/Bookmark

Katka

V našem vrtu – tistem ob cesti, smo dobili podnajemnika.

V bistvu smo se odločili, da imamo sedaj stražarja vrta. Ali bolje stražarko, saj je naša Mucka sklenila, da je naša podnajemnica, ki bo odslej opravljala funkcijo varuha vrtnin, najverjetneje punčka.

Sicer se ne more pohvaliti s številnimi izkušnjami, pravzaprav sklepamo, da je to njena prva služba, saj je ‘punca’ še precej mlada, vendar mislim, da si je potrebno z nečim plačati stanarino, zato bo pač v zameno za to, da je ne vržemo ven, morala delati.

Če bo kdo stegnil prste, ga bo morala pridno odgnati stran od mojih jagod, paradižnikov in bučk! Upam samo, sa se ne bo komu preveč zamerila in je ne bo čisto po nepotrebnem pokončal…

Ker to bi me pa razžalostilo. Pa ujezilo tudi.

Mucka je naši stražarki nadela ime Katka. Pojma nimam od kje ji navdih, saj še nikoli nisem slišala za belouško z imenom Katka… Kravico že, belouške pa resnično še ne :)

Tako, uradno je v našem vrtu nastanjena simpatična kača po imenu Katka.

Katka, računam nate!

  • Share/Bookmark

Koliko sem komu dolžna?

V želodcu me tišči, v prsih mi vre in v sencah me stiska. Niti sama ne vem, ali sem jezna, razočarana, žalostna ali samo vsega po malem, pa je tega že toliko, da postaja pretežko tiščati vase.

Sem ena tistih oseb, ki ima nekje v malih možganih center, ki nezavedno reagira vsakič, ko govorim s katerim od mojih dveh – že 30 let ločenih – staršev in v moje telo sprosti na milijone hormonov, ki povzročajo občutek krivde in majhnosti, čeprav me pamet čisto trezno opominja, da nisem niti majhna, še manj pa kriva. Vendar imajo ti hormoni posebno veliko moč in čedalje težje se jim upiram.

Imam to ‘SREČO’, da sem se rodila dvema strašansko kompleksnima osebama, ki sta uspela spočeti bitje neglede na to, da nista imela popolnoma nič skupnega. Poleg tega sem za življenjskega sopotnika izbrala človeka s skoraj identično usodo… Tako imam danes opravka s čudnimi prepleti izredno čustveno nabitih zgodb in pripetljajev z našimi ’specialnimi’ starimi starši.

Sem pač otrok tiste vzgoje, ki je temeljila na tem, da imajo odrasli vedno prav, otroci pa moramo brezpogojno ubogati in ponižno in hvaležno služiti svojim staršem, dokler bodo le-ti živi, seveda prav tako, kot so to morali storiti oni. Bog ne daj, da bi imeli lastne interese, želje in poglede na svet, ker s tem globoko žalimo naše plemenite starše, ki so se ČISTO in POVSEM žrtvovali za nas in naše dobro. Da bi le mi bili lahko srečni. Ampak srečni brez svoje pameti. Seveda. Ker kaj vse so oni MORALI pretrpeti, da smo mi lahko NORMALNO živeli… Če bi se mi tega ZAVEDALI; bi bili brezpogojno hvaležni. Ker pa nismo, smo KRIVI in se bomo najmanj v peklu cvrli.

Danes sem se recimo zbudila čisto dobre volje, z namenom, da preživim lepo dopoldne s svojo družinico, popoldan pa obiščem mamimo, tetino in bratrančevo družino, jim oddam vabila za poroko in tako zaključim čisto prijetne praznike.

Namen je bil odličen, pa sem že kmalu po 10 uri dobila klic moje mame. Svojo mamo imam rada, spoštujem jo in poskušam razumeti kako delujejo njeni mlini. Vendar me vsakič znova ’spravi na obrate’, ko popolnoma brez razloga – sklepam da samo zato, ker je nezadovoljna sama s sabo – začne drezati tja, kjer dobro ve, da boli, oziroma začne netiti prepir na način, ki ga obvlada samo ona.

Pogovor je izgledal preoibližno takole:

mama: ‘A ste že doma? Si povedala tatu, da ni vabljen na poroko?’

jaz: ‘ Sem nakazala, sicer pa ni bilo časa, ker se mu vedno nekaj mudi.’

mama: (povedala je vse, kar je napačnega ta vikend naredil moj brat) – dobre priče sta si izbrala, zadrogirane zgube. Ne vem, kdaj vama bosta ta dva uspela kupiti prstana. Na koncu bosta brez rink!’

jaz: ‘Bosta že. Izbrala sva brata in sestro, edina, ki ju imava. Sta pač mlada. Sicer pa sem ti že povedala, da hočem enostavno poroko, kaj se ti obremenjuješ s tem?’

mama: ‘Saj, 14 dni do poroke, pa nimata niti za obleč! A punce boš peljala kar v trenirkah?’

jaz: ‘Stotič ti ponavljam, da imam kavbojke v omari, punci pa tudi imata še kaj drugega kot pižamo, sicer pa, pa kaj če jih pripeljem v trenerkah. Povedala sem, da se bom poročila v kavbojkah in od tega ne odstopam. Poroka je moja.’

mama:’ Saj, če nas ne marata, bi nam lahko povedala, pa bi prišli sami motoristi, poročita se pa v tistih usnjenih cunjah, za tisto imata denar, za obleke pa ne! Matičarji vaju ne bojo poročili v kavbojkah, to se ne sme!!! Namesto, da bi bila hvaležna, ker se obremenjujem s hrano, in se sekiram, kaj bomo jedli, normalni ljudje načrtujejo te stvari mesece v naprej, tebe pa sploh ne briga…’

jaz: ‘Ni se ti treba obremenjevati. Lahko jemo čevapčiče in vrtimo CDje, če ti je težko se ne obremenjuj s tem. Pa nisem rekla, da vas ne maramo, od kje ti take ideje. Obleke pa vseeno ne bom imela.’

itd, itd, itd.

Po zaključenem pogovoru me je že bolel želodec.

Čez kako uro je sledil klic očeta.

Oče: ‘Včeraj niste prišli. Ves dan smo vas čakali. Darila imam pripravljena za dekleta. Pa ravno za veliko noč. Veš, da sem kristijan in mi ta praznik največ pomeni, nič nisem delal, samo vas smo čakali, pa vas ni bilo. Sem zelo razočaran.’

jaz:’ Oh, kolikokrat sem bila jaz razočarana…. ni zneslo. Sva šla z motorjem na izlet, pa je bila ura že 6 in sva šla domov, da punce ne bi bile sitne. Pa saj veš, kje smo doma, lahko prideš tudi ti k nam.’

… na koncu sva se dogovorila, da se morava v kratkem vsesti in se malo pogovoriti. Sama. Brez mojega almost moža in njegove kvazi žene, brez otrok in nepotrebnih prič. Toliko je stvari, ki me morijo in bremenijo in dušijo… in mu jih moram povedati, da je res pametno, da to storiva. Bojim se samo, da me ne bo poslušal. Ker on je kristijan, in pretepanje ni smrtni greh. Tudi popivanje ni. Za vse ostale malenkosti je pa kot nalašč spoved. In on je vseh grehov čist. Kakšne posledice je s vojimi ‘krepostnimi’ dejanji pustil v ljudeh, ki so mu slučajno kdaj prekrižali pot, ga pa ali ne zanima, ali se pa tega sploh ne zaveda. Ne pozabi pa mi povedati, DA JE RAZOČARAM NAD MANO.

Tako zelo zelo zelo zelo ZELO si želim, da bom znala svoje otroke vzgajati, poslušati, sprejemati in razumeti tako, da se jim NIKOLI ne bo treba počutiti, kot se ta moment počutim jaz.

Bemti.

  • Share/Bookmark