V želodcu me tišči, v prsih mi vre in v sencah me stiska. Niti sama ne vem, ali sem jezna, razočarana, žalostna ali samo vsega po malem, pa je tega že toliko, da postaja pretežko tiščati vase.
Sem ena tistih oseb, ki ima nekje v malih možganih center, ki nezavedno reagira vsakič, ko govorim s katerim od mojih dveh – že 30 let ločenih – staršev in v moje telo sprosti na milijone hormonov, ki povzročajo občutek krivde in majhnosti, čeprav me pamet čisto trezno opominja, da nisem niti majhna, še manj pa kriva. Vendar imajo ti hormoni posebno veliko moč in čedalje težje se jim upiram.
Imam to ‘SREČO’, da sem se rodila dvema strašansko kompleksnima osebama, ki sta uspela spočeti bitje neglede na to, da nista imela popolnoma nič skupnega. Poleg tega sem za življenjskega sopotnika izbrala človeka s skoraj identično usodo… Tako imam danes opravka s čudnimi prepleti izredno čustveno nabitih zgodb in pripetljajev z našimi ’specialnimi’ starimi starši.
Sem pač otrok tiste vzgoje, ki je temeljila na tem, da imajo odrasli vedno prav, otroci pa moramo brezpogojno ubogati in ponižno in hvaležno služiti svojim staršem, dokler bodo le-ti živi, seveda prav tako, kot so to morali storiti oni. Bog ne daj, da bi imeli lastne interese, želje in poglede na svet, ker s tem globoko žalimo naše plemenite starše, ki so se ČISTO in POVSEM žrtvovali za nas in naše dobro. Da bi le mi bili lahko srečni. Ampak srečni brez svoje pameti. Seveda. Ker kaj vse so oni MORALI pretrpeti, da smo mi lahko NORMALNO živeli… Če bi se mi tega ZAVEDALI; bi bili brezpogojno hvaležni. Ker pa nismo, smo KRIVI in se bomo najmanj v peklu cvrli.
Danes sem se recimo zbudila čisto dobre volje, z namenom, da preživim lepo dopoldne s svojo družinico, popoldan pa obiščem mamimo, tetino in bratrančevo družino, jim oddam vabila za poroko in tako zaključim čisto prijetne praznike.
Namen je bil odličen, pa sem že kmalu po 10 uri dobila klic moje mame. Svojo mamo imam rada, spoštujem jo in poskušam razumeti kako delujejo njeni mlini. Vendar me vsakič znova ’spravi na obrate’, ko popolnoma brez razloga – sklepam da samo zato, ker je nezadovoljna sama s sabo – začne drezati tja, kjer dobro ve, da boli, oziroma začne netiti prepir na način, ki ga obvlada samo ona.
Pogovor je izgledal preoibližno takole:
mama: ‘A ste že doma? Si povedala tatu, da ni vabljen na poroko?’
jaz: ‘ Sem nakazala, sicer pa ni bilo časa, ker se mu vedno nekaj mudi.’
mama: (povedala je vse, kar je napačnega ta vikend naredil moj brat) – dobre priče sta si izbrala, zadrogirane zgube. Ne vem, kdaj vama bosta ta dva uspela kupiti prstana. Na koncu bosta brez rink!’
jaz: ‘Bosta že. Izbrala sva brata in sestro, edina, ki ju imava. Sta pač mlada. Sicer pa sem ti že povedala, da hočem enostavno poroko, kaj se ti obremenjuješ s tem?’
mama: ‘Saj, 14 dni do poroke, pa nimata niti za obleč! A punce boš peljala kar v trenirkah?’
jaz: ‘Stotič ti ponavljam, da imam kavbojke v omari, punci pa tudi imata še kaj drugega kot pižamo, sicer pa, pa kaj če jih pripeljem v trenerkah. Povedala sem, da se bom poročila v kavbojkah in od tega ne odstopam. Poroka je moja.’
mama:’ Saj, če nas ne marata, bi nam lahko povedala, pa bi prišli sami motoristi, poročita se pa v tistih usnjenih cunjah, za tisto imata denar, za obleke pa ne! Matičarji vaju ne bojo poročili v kavbojkah, to se ne sme!!! Namesto, da bi bila hvaležna, ker se obremenjujem s hrano, in se sekiram, kaj bomo jedli, normalni ljudje načrtujejo te stvari mesece v naprej, tebe pa sploh ne briga…’
jaz: ‘Ni se ti treba obremenjevati. Lahko jemo čevapčiče in vrtimo CDje, če ti je težko se ne obremenjuj s tem. Pa nisem rekla, da vas ne maramo, od kje ti take ideje. Obleke pa vseeno ne bom imela.’
itd, itd, itd.
Po zaključenem pogovoru me je že bolel želodec.
Čez kako uro je sledil klic očeta.
Oče: ‘Včeraj niste prišli. Ves dan smo vas čakali. Darila imam pripravljena za dekleta. Pa ravno za veliko noč. Veš, da sem kristijan in mi ta praznik največ pomeni, nič nisem delal, samo vas smo čakali, pa vas ni bilo. Sem zelo razočaran.’
jaz:’ Oh, kolikokrat sem bila jaz razočarana…. ni zneslo. Sva šla z motorjem na izlet, pa je bila ura že 6 in sva šla domov, da punce ne bi bile sitne. Pa saj veš, kje smo doma, lahko prideš tudi ti k nam.’
… na koncu sva se dogovorila, da se morava v kratkem vsesti in se malo pogovoriti. Sama. Brez mojega almost moža in njegove kvazi žene, brez otrok in nepotrebnih prič. Toliko je stvari, ki me morijo in bremenijo in dušijo… in mu jih moram povedati, da je res pametno, da to storiva. Bojim se samo, da me ne bo poslušal. Ker on je kristijan, in pretepanje ni smrtni greh. Tudi popivanje ni. Za vse ostale malenkosti je pa kot nalašč spoved. In on je vseh grehov čist. Kakšne posledice je s vojimi ‘krepostnimi’ dejanji pustil v ljudeh, ki so mu slučajno kdaj prekrižali pot, ga pa ali ne zanima, ali se pa tega sploh ne zaveda. Ne pozabi pa mi povedati, DA JE RAZOČARAM NAD MANO.
Tako zelo zelo zelo zelo ZELO si želim, da bom znala svoje otroke vzgajati, poslušati, sprejemati in razumeti tako, da se jim NIKOLI ne bo treba počutiti, kot se ta moment počutim jaz.
Bemti.
Vendar je do 16. junija še kar nekaj časa, in nameravam ga čimbolje izkoristiti!
