mami-on-line

Ja. Na srečo. Ko je vse v najlepšem redu in je življenje bolj ali manj utečeno v svojih tirnicah, vse prevečkrat pozabim, kako dragocen je čas, ki ga mi štirje preživljamo skupaj, kako lepo je v domačem zavetju, ter kako dobra je moja kava…

Prejšnji teden sem pridno izkoristila prve prave pomladanske dneve (po vremenu, ne po koledarju) in počistila gredice okrog dvorišča, porezala dišavnice, prekopala in pognojila zemljo okrog vrtnic, posadila (s Tatijevo pomočjo, se razume) dve češnji in eno figo, v vrt ob cesti presadila robide, gor pa preselila nekaj jagod… V vrtu sem kar dobro zastavila dela, saj sem počistila doberšen del zarasle zapuščenine (in v enem kotu ustvarila konkreten kup korenin vseh mogočih dreveščkov, grmičkov, koromača, da o prepletih debelih in zdravih korenin kopriv ne govorim…), v kanglici sem odnesla v kontejner kakih 100 polžev (kaj pa naj z njimi ?), posejala solato in radič, peteršilj in korenje, redkvico in nekaj cvetja. Pa čebulo. Zdaj moram pa menda med čebulo še glavnato solato posejat, pa nič zalivat… No ja. Moje bršljanke so priromale iz podstrešja na teraso, kjer so bile deležne pravega zdravniškega pregleda, porezala sem jih in zalila, zdaj pa čakam, da bodo začele kaj poganjat (upam, da Uršula ne bo poslušala Volka in poslala štajerskih oblakov nad nas), potem bom pa lahko sprogramirala letošnjo balkonsko zasaditev.

In ravno ko sem začela uživati v brskanju po zemlji, in sem na hladlnik primagnetkala spisek za semenarno (kmetijsko trgovino ali kaj podobnega), pa sestavljati spisek stvari, ki naj bi jih rabila za najino ‘poroko’, pa pripravljati gradivo za sestanek s starši in predstavniki krajevnih skupnosti – v glevnem, začelo se je ‘dogajati’, stvari se premikajo, zimsko spanje gre v pozabo…, ravno ko sem začela spet migati z nekim spodobnim ritmom, je Miška SPET zbolela.

V ponedeljek sem ob povratku iz sestanka dobila ubogega škrtaka povsem pregretega, z (izmerili smo) 40,2 vročine. Panika. Tatija seveda ni bilo (služba), Mucko sem spakirala za spanje k Noni, medve pa sva preobkladkali in napol prebedeli vročično noč. Svečke niso imele pravega efekta, povrh vsega so se ji začele po vsem telesu spuščati čudne pikice. V torek dela naša pediatrinja popoldan, uro sva dobili ob 16.30, ob 20h so naju sprejeli v bolnišnico.

Pikice so se naselile čisto povsod na njenem malem telescu, uboga čenča je bila videti kot bi jo nekdo vsaj 15 minut valjal po koprivah. Vročina 39.9. Pikica na eno rokico, pa metuljček v drugo, zdravilo proti vročini in karantena. Do zjutraj. Tako sem bila v skrbeh, da mi je šlo večino noči konkretno na jok.

Zjutraj so se začeli nad mojo pikasto dete zgrinjati mladi in stari pediatri, sestre in celo snažilke in končno postavili diagnozo – VIROZA. Viroza? A ni to takrat, ko malo kihaš, bruhaš ali driskaš in imaš rahlo povišano temperaturo? Moram, res, NUJNO moram preštudirati kako strokovno knjigo na temo viroz, da bom vsaj približno razumela…

In danes, v petek, so naju končno spustili domov. Z napotkom, naj nikar še kak dan ne hodimo ven, pa naj za vsak slučaj pijemo zdravilo proti alergiji. Saj ni alergija, prav gotovo je viroza , ampak za vsak slučaj pa vseeno, no, saj veste.

In čeprav sem najprej počistila hišo, temeljito očedila kuhunjo, skuhala (pozno) kosilo, spekla kruh, pospravila cunje in šaro, in šele zdaj parkirala svojo rit v naslonjač pred računalnik – sem takooooo vesela, ker sem spet doma.

In čeprav naju ni bilo le slabe tri dni, se počutim približno tako, kot bi se pravkar vrnila iz drugega konca sveta, in sem hvaležna in zadovoljna, ker smo skupaj.

In ker je bila (samo) viroza.

Jutri grem pa po semenski krompir…

Lahko noč,

Mami