mami-on-line

Spet sem dobila zavrnjeno prošnjo.  Pa še dež je. Potrebna sem kave.

Oh, naj se razumemo. Jaz IMAM službo. Sicer sem trenutno na porodniški, ampak služba me čaka. Zaposlena sem v prevozniškem podjetju, imam pogodbo za nedoločen čas, jasno je, da nima v podjetju nihče nič proti moji prisotnosti, ravno nasprotno, saj sem uporabna za veliko različnih zadolžitev. Vendar pa vseeno iščem novo službo.

Ko sem nastopila porodniški dopust, sem se nemudoma prijavila na razne zaposlitvene portale, kmalu po porodu pa sem začela tudi pisati prošnje… žal pa mamice z dvema mladičkoma, dedcem šoferjem (ki je stalno na poti in zato zelo zelo težko vzame nego za otroke v primeru bolezni), stalno službo in možnostjo nastopa morebitne nove službe šele čez pol leta in več nihče ne jemlje resno. Jaz pa ne znam, niti nočem lagati. Ne znam niti zamolčati stvari…

Kaj jamram? Zakaj bi šla drugam? Ufff, veliko stvari me močno moti. Kaj ko bi lahko pošiljala podjetjem tako pošteno prošnjo, misliš, da bi me kdo povabil na razgovor????

PROŠNJA

Sem 32 letna mamica dveh prečudovitih pleničkark (no, ena že leze iz plenic, zato je že skoraj velika), ki je davnega leta 1994 končala Gimnazijo (takrat je bila še naravoslovna) in kasneje dokaj uspešno polagala izpite na Biotehniški fakulteti (smer Zootehnika). Zalomilo se je med absolventskim stažem. V bistvu sem samo izgubila motivacijo. Dobila sem službo, se vanjo na glavo pognala polna elana in energije ter pozabila na diplomo. Delala sem v komerciali, sodelovala s Francozi in Italijani, hodila na sejme, pripravljala (osnovala) gradiva, kataloge in prospekte (Corel je super!), sestavljala plane in bilance,  izdajala račune in hkrati vodila samostojen projekt na gorenjskem, ter se praktično dnevno vozila na relaciji Kranjska Gora – Ljubljana in obratno. Uživala sem!

Vendar je žal podjetje prišlo do stečaja (takrat sem se naivna in poštena prvič soočala z nepoštenostjo in raznimi spletkarskimi strategijami vodstva – celo povabljena sem bila zraven), mene pa je ljubezen odpeljala nazaj v kraje kjer sem odraščala. Dobila sem priložnost v privat podjetju, kjer je že leta zaposlena tudi moja mama in priložnost zadovoljno zagrabila z obema rokama. Življenje sem začela usmerjati v drugačni smeri.

Rada sem hodila v službo, čeprav mi je bilo NEMUDOMA jasno, da tisti, ki imajo besedo, nimajo niti ene same skupne točke z mojimi prioritetami in prepričanji. Pa sem upala, da bo sčasoma drugače. Saj je tudi bilo drugače. Slabše. Trudila sem se, dnevno sem se vračala domov proti večeru, urejala sem si delo, usklajevala stvari, zapisovala in se učila.

Odtlej sem trenutno že drugič na porodniškem dopustu. Po besedah moje mame, ki je seveda še vedno v službi in mojega partnerja, ki je prav tako zaposlen pri ta-istem podjetniku, so se zadeve v zadnjem času še precej poslabšale. Gospodarska kriza je udarila po prevozniški branži, plače se znižujejo, slaba volja je pogostejša kot prej, zato so tudi vse ostale nevšečnosti, ki mene motijo, dodatno okrepljene.

Iščem novo službo. Službo, kjer bi se s sodelavci lahko preprosto pogovarjala, kjer bi ne bilo hinavščine, zahrbtnosti in šikaniranja.  PREDVSEM bi rada službo s točno določenimi zadolžitvami, kjer bi vedela, kaj pravzaprav počnem, katere so moje naloge in kakšna je pri tem moja odgovornost. POMEMBNO – svoje zadolžitve bi rada opravljala v celoti, saj sem prepričana, da lahko neki zadevi povsem slediš le, če se z njo ukvarjaš od začetka do konca. (Tukaj me jezi to, da dobim kak dokument samo prehodno v roke, da ga npr sprintam nekomu drugemu in ga spustim skozi fax, pa sem čez kak mesec, ko se ugotovi, da je bil naslov (ki ga je napisal nekdo drug) nepravilen ali kaj podobno banalnega, seveda za neplačan račun kriva jaz in takrat izvem, da je nekdo pripomnil, da sem lahko hvaležna, ker mi ne trgajo od plače…)

Rada imam organizacijo. Naravnost obožujem organizacijo, usklajevanje in načrtovanje.  Prepričana sem, da bi bila odlična poslovna sekretarka (na kaj večjega ne ciljam, saj imam vendar dva otroka, vrtec pa ob 4ih zapira). Enkratna.

Angleščina, Italijanščina, Južnjaščina (ne vem, ali govorim bolj Hrvaško ali bolj Srbsko – sem še iz stare šole) ter osnovni računalniški programi mi ne delajo nobenih težav, ravno nasprotno!

Rada imam teamsko delo, vendar z ‘normalnimi’ ljudmi, tudi izzive imam rada. Novosti se veselim.

Ne prenesem pa laži. In hinavščine. Joj, samo hinavščine ne! In poniževanja. Prepričana sem namreč, da smo vsi dolžni spoštovati in imamo pravico biti spoštovani, neglede na status, imetje, barvo kože, priimek ali položaj. Delimo si naloge, za katere potem odgovarjamo in za katere moramo biti pošteno plačani.

Najraje od vsega pa bi hodila v službo dobre volje, z nasmehom.

Kuham dobro kavo, joto, pasulj, pečem kruh in torte, odlično razvajam, znam zmasirati utrujena ramena, poslušati ranjene diše, saditi cvetje in zabavati otroke.

Če bi bila jaz Vi, bi se GOTOVO vzela v službo!

….

Če bi ne bilo kreditov in položnic, bi bilo vse skupaj tudi precej lažje…