mmmm, ravno sem zmazala krajček pravkar pečenega hleba z eurokremom, ki ga je Mucka v petek prinesla iz vrtca za popoldansko malico, pa se je kasneje odločila, da bo raje jedla sirček (kaj pa drugega). Njami njami, pa čokoladne brke polizat!
Prav zadovoljna sem s tednom, ki je za mano. Že prejšnji vikend sem čutila, kako mi kotičke ustnic vonj po pomladi sili v nasmeh, pa mi tudi tistih nekaj deževnih dni ni pokvarilo veselja, ki me prežema že ves teden. Tati je na dopustu. Pa je to le posredno razlog moje prešerne volje. Ker je doma (ker je malo manj dela, pa bi bilo dobro da pokoristi lanski dopust – in to je izvedel v petek zvečer, s tem, da ni bilo stoprocentno, da mu v ponedeljek ne bo treba koga nadomeščati), imam jaz malo več svobode in malenkost širši spekter početij s katerimi se lahko spoprimem, četudi moram vsak dan kuhati dva obroka in po hiši pobirati majice, papirje, drobtine, skodelice ipd še za tretjim otrokom 
V petek sem vedela samo to, da bo v sredo seja sveta zavoda, za tistih nekaj večernih uric bi pa že vskočila moja mama, in popazila na punci, drugače pa naj bi imela večino časa mir. Pa se je teden iz dneva v dan pestril in danes dosegel vrhunec.
Od naše drage Babi, ki vedno poskrbi, da pridemo od nje težji za dve kili na glavo, in to z odlično gorenjsko kuho, smo se v domače zavetje vrnili šele v ponedeljek. V torek smo ustregli hladilniku, ki že nekaj časa prosi za dobrote, in opravili ‘ta veliko špežo’, kar mi je od nekdaj v velik užitek, saj sem sposobna debelo uro izbirati med praški, mehčalci, mili in šamponi, vonjati in primerjati, da o izbiri jogurtov, začimb in čokolade niti ne izgubljam besed …
Sreda je že potekala po spisku, ki sem si ga v torek pozno zvečer, ko sem zlikala še zadnje cunjice iz tistega ogromnega kupa, ki se je že sumljivo nagibal nad pisalno mizo, nakracala na hrbtno stran nekega računa, ki bi sicer romal v smeti, pa je tako dobil še eno priložnost. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje imela spisek opravil za naslednji dan!!! Lepo. To pomeni, da se je življenje spet začelo nekam premikati. Od 11-ih stvari, ki so bile napisane na listku mi ni uspelo kupiti vil za prekopavanje vrta, ker jih v eni trgovini niso imeli več, drugam se mi pa ni več dalo, pa v drevesnico tudi nisem šla, ker je pač deževalo in mi ni bilo do izbiranja najprimernejše češnjeve sadike, ki bo lepšala moj ‘borjač’, v takem vremenu. To dvoje še ostaja odprto. Večernja seja je trajala le dobre tri ure, tako sem si lahko zvečer skupaj s Tatijem, objeta na kavču, privoščila še malo muckanja in televizije. Suppppper, kar predla bi.
a, ja, sem skoraj pozabila. Datum za poroko sva tudi potrila na matičnem uradu.
Četrtkov listek je imel manj postavk. Miška je imela dopoldan tretje cepljenje, opravili smo dva obiska, zvečer sva pa z Mucko odšli v gledališče. Moja dveletnica je prvič sedela v veliki dvorani, kjer je bilo veliiikoooo ljudi, viiiiisok strop (s ptički) in taki stoli, ki so se postavili pokonci, če si zlezel z njih. Zabava. Vse dokler se niso ugasnile luči. Jok. Pa ne dolgo. Na oder so prišle kokoši (igralke, oblečene v kokoši, gledali smo namreč predstavo Modro Pišče), Mucka pa zelo na glas:
‘So taki ko Kolenti!’ Ki so pa zonci?’
čez tri minute, zelo na glas:
‘Leeeeej jo tako veliiiikoooooo temo!’
‘Ni vec tickov. Vidiš temo mama?’
… Dobro, da je predstava dolga pol ure, sicer je ne bi več mirila
Petek je organiziral Tati. Sklenil je, da se mi odkupi za tisto pivo, ki se mu je medtem, ko sva bili medve v gledališču razbilo v kuhinji in me pričakalo razmazano po celi hiši, poleg tega bi se rešil še tuhtanja, kaj naj mi kupi za 8. marec, pa še varnosti bo zadoščeno. Peljal me je (Miška je bila seveda z nama, v Tržiču sta se nam pridružila še prijatelja, ki z nama poleg drugih stvari delita tudi ljubezen do motorjev) v Beljak, v motoristično trgovino, kjer je vse ceneje kot pri nas, po novo opremo. Dobila sem jakno in hlače, ki krasno dišijo po novem usnju in sem zdaj (almost…hmmm, izpita sicer nimam, se pa rada zadaj vsedem) prava motoristka! Čez Korensko sedlo je snežilo, zgoraj cesto obdajata dva metra snega, Avstrija deževno/snežna, povratek domov pa sončen in spomladanski!
Soboto smo namenili izletu. Prvemu pravemu družinskemu izletu, odkar imamo Miško. Odločili smo se za ljubljanski živalski vrt, kjer sem davno tega nekaj časa služila svoj vsakdanji kruh (takrat vse kaj drugega kot kruh). Zraven smo sklenili obiskati tudi prijatelja, h katerima se odpravljamo že približno tri leta in je bil dejansko že čas, da se povabimo na kosilo. Dan je bil skrajno prijeten, Mucka ne preveč naporna, živali ravno prav pozerske, kosilo, ki ga je skuhal Rok pa tudi zelo okusno. Slon je pojedel Tatijevo jabolko, kača je pogledala Mucko, pobožali smo pujso Pepo, volkovi so v bistvu čisto prijazni kužki, jelen pa zdaj nima rogovja in jabolk ne mara preveč. Rok pa ima v dnevni sobi tako super telovadno napravo, po kateri je mogoče ure in ure plezati in se krasno zabavati z ugibanjem, čemu neki služijo ročice, vzmeti in uteži.
Tako. Danes mi je pa uspelo vse našteto:
skuhala sem pravo govejo župco, oprala sem dva stroja cunj, pospravila hišo, očedila kuhinjo (3 x), spekla kruh, spekla jabolčno pecivo, in se prvič po štirih letih s Tatijem peljala na mali izletek z motorjem! Punce je bilo treba peljati (in kasneje ‘dvigniti’) k moji mami, a se je izplačalo. Ustavila sva se še na kavi pri sodelavcu in tako zaokrožila čisto kulturen, živahen, dinamičen, zanimiv teden.
Le brati nisem utegnila. Ali pisati bloga
Zdaj bo pa najbolje, da grem počasi v posteljo, ker me utrujenost že pošteno priganja.
Ugoden teden ti želim!
Mami
Lepotec
