mami-on-line

frustracije sproščam v medmrežje…

Arhiv za Marec, 2009


Živ Žav zakodiran?

zakaj že plačujem RTV naročnino?

Ok, saj je res, da Slo 1, 2 in 3 gledam preko satelita in zanje posebej ne plačujem, ampak, a moram res imeti posebno anteno zato, da lahko otroci v nedeljo zjutraj gledajo Živ Žav? Nodi začne (da otrok vidi, da je Nodi na TV), potem se pa vse zablokira. Hočem naštimat risanke naprej na računalniku, pa se (začuda?!?!) ne da predvajat oddaje preko spleta. Zlomka!

Torej, če imam televizijo preko satelita in nisem posebej naročena na nacionalne programe, ne morem gledati pol programa? Ali pa se bojijo za svoj posebno dober, če ne že odličen program (živ žav?!?!?!?! ), da ga ne bi kdo kopiral, če bi prosto visel na satelitu?

Grrr, sem se kar pošteno razjezila.

Naročnino za RTV moramo plačevati, če imamo v hiši televizor. MORAMO. No, ja, zaradi 11ih evrov ne bo nobenega pobralo, bi pa vseeno bilo lepo, če bi potem, ko že poberejo denar, pomislili tudi na take, ki naročnino plačajo, program pa spremljajo prek satelita.

Ufffff.

  • Share/Bookmark

Spet doma

Ja. Na srečo. Ko je vse v najlepšem redu in je življenje bolj ali manj utečeno v svojih tirnicah, vse prevečkrat pozabim, kako dragocen je čas, ki ga mi štirje preživljamo skupaj, kako lepo je v domačem zavetju, ter kako dobra je moja kava…

Prejšnji teden sem pridno izkoristila prve prave pomladanske dneve (po vremenu, ne po koledarju) in počistila gredice okrog dvorišča, porezala dišavnice, prekopala in pognojila zemljo okrog vrtnic, posadila (s Tatijevo pomočjo, se razume) dve češnji in eno figo, v vrt ob cesti presadila robide, gor pa preselila nekaj jagod… V vrtu sem kar dobro zastavila dela, saj sem počistila doberšen del zarasle zapuščenine (in v enem kotu ustvarila konkreten kup korenin vseh mogočih dreveščkov, grmičkov, koromača, da o prepletih debelih in zdravih korenin kopriv ne govorim…), v kanglici sem odnesla v kontejner kakih 100 polžev (kaj pa naj z njimi ?), posejala solato in radič, peteršilj in korenje, redkvico in nekaj cvetja. Pa čebulo. Zdaj moram pa menda med čebulo še glavnato solato posejat, pa nič zalivat… No ja. Moje bršljanke so priromale iz podstrešja na teraso, kjer so bile deležne pravega zdravniškega pregleda, porezala sem jih in zalila, zdaj pa čakam, da bodo začele kaj poganjat (upam, da Uršula ne bo poslušala Volka in poslala štajerskih oblakov nad nas), potem bom pa lahko sprogramirala letošnjo balkonsko zasaditev.

In ravno ko sem začela uživati v brskanju po zemlji, in sem na hladlnik primagnetkala spisek za semenarno (kmetijsko trgovino ali kaj podobnega), pa sestavljati spisek stvari, ki naj bi jih rabila za najino ‘poroko’, pa pripravljati gradivo za sestanek s starši in predstavniki krajevnih skupnosti – v glevnem, začelo se je ‘dogajati’, stvari se premikajo, zimsko spanje gre v pozabo…, ravno ko sem začela spet migati z nekim spodobnim ritmom, je Miška SPET zbolela.

V ponedeljek sem ob povratku iz sestanka dobila ubogega škrtaka povsem pregretega, z (izmerili smo) 40,2 vročine. Panika. Tatija seveda ni bilo (služba), Mucko sem spakirala za spanje k Noni, medve pa sva preobkladkali in napol prebedeli vročično noč. Svečke niso imele pravega efekta, povrh vsega so se ji začele po vsem telesu spuščati čudne pikice. V torek dela naša pediatrinja popoldan, uro sva dobili ob 16.30, ob 20h so naju sprejeli v bolnišnico.

Pikice so se naselile čisto povsod na njenem malem telescu, uboga čenča je bila videti kot bi jo nekdo vsaj 15 minut valjal po koprivah. Vročina 39.9. Pikica na eno rokico, pa metuljček v drugo, zdravilo proti vročini in karantena. Do zjutraj. Tako sem bila v skrbeh, da mi je šlo večino noči konkretno na jok.

Zjutraj so se začeli nad mojo pikasto dete zgrinjati mladi in stari pediatri, sestre in celo snažilke in končno postavili diagnozo – VIROZA. Viroza? A ni to takrat, ko malo kihaš, bruhaš ali driskaš in imaš rahlo povišano temperaturo? Moram, res, NUJNO moram preštudirati kako strokovno knjigo na temo viroz, da bom vsaj približno razumela…

In danes, v petek, so naju končno spustili domov. Z napotkom, naj nikar še kak dan ne hodimo ven, pa naj za vsak slučaj pijemo zdravilo proti alergiji. Saj ni alergija, prav gotovo je viroza , ampak za vsak slučaj pa vseeno, no, saj veste.

In čeprav sem najprej počistila hišo, temeljito očedila kuhunjo, skuhala (pozno) kosilo, spekla kruh, pospravila cunje in šaro, in šele zdaj parkirala svojo rit v naslonjač pred računalnik – sem takooooo vesela, ker sem spet doma.

In čeprav naju ni bilo le slabe tri dni, se počutim približno tako, kot bi se pravkar vrnila iz drugega konca sveta, in sem hvaležna in zadovoljna, ker smo skupaj.

In ker je bila (samo) viroza.

Jutri grem pa po semenski krompir…

Lahko noč,

Mami

  • Share/Bookmark

Prošnja za službo

Spet sem dobila zavrnjeno prošnjo.  Pa še dež je. Potrebna sem kave.

Oh, naj se razumemo. Jaz IMAM službo. Sicer sem trenutno na porodniški, ampak služba me čaka. Zaposlena sem v prevozniškem podjetju, imam pogodbo za nedoločen čas, jasno je, da nima v podjetju nihče nič proti moji prisotnosti, ravno nasprotno, saj sem uporabna za veliko različnih zadolžitev. Vendar pa vseeno iščem novo službo.

Ko sem nastopila porodniški dopust, sem se nemudoma prijavila na razne zaposlitvene portale, kmalu po porodu pa sem začela tudi pisati prošnje… žal pa mamice z dvema mladičkoma, dedcem šoferjem (ki je stalno na poti in zato zelo zelo težko vzame nego za otroke v primeru bolezni), stalno službo in možnostjo nastopa morebitne nove službe šele čez pol leta in več nihče ne jemlje resno. Jaz pa ne znam, niti nočem lagati. Ne znam niti zamolčati stvari…

Kaj jamram? Zakaj bi šla drugam? Ufff, veliko stvari me močno moti. Kaj ko bi lahko pošiljala podjetjem tako pošteno prošnjo, misliš, da bi me kdo povabil na razgovor????

PROŠNJA

Sem 32 letna mamica dveh prečudovitih pleničkark (no, ena že leze iz plenic, zato je že skoraj velika), ki je davnega leta 1994 končala Gimnazijo (takrat je bila še naravoslovna) in kasneje dokaj uspešno polagala izpite na Biotehniški fakulteti (smer Zootehnika). Zalomilo se je med absolventskim stažem. V bistvu sem samo izgubila motivacijo. Dobila sem službo, se vanjo na glavo pognala polna elana in energije ter pozabila na diplomo. Delala sem v komerciali, sodelovala s Francozi in Italijani, hodila na sejme, pripravljala (osnovala) gradiva, kataloge in prospekte (Corel je super!), sestavljala plane in bilance,  izdajala račune in hkrati vodila samostojen projekt na gorenjskem, ter se praktično dnevno vozila na relaciji Kranjska Gora – Ljubljana in obratno. Uživala sem!

Vendar je žal podjetje prišlo do stečaja (takrat sem se naivna in poštena prvič soočala z nepoštenostjo in raznimi spletkarskimi strategijami vodstva – celo povabljena sem bila zraven), mene pa je ljubezen odpeljala nazaj v kraje kjer sem odraščala. Dobila sem priložnost v privat podjetju, kjer je že leta zaposlena tudi moja mama in priložnost zadovoljno zagrabila z obema rokama. Življenje sem začela usmerjati v drugačni smeri.

Rada sem hodila v službo, čeprav mi je bilo NEMUDOMA jasno, da tisti, ki imajo besedo, nimajo niti ene same skupne točke z mojimi prioritetami in prepričanji. Pa sem upala, da bo sčasoma drugače. Saj je tudi bilo drugače. Slabše. Trudila sem se, dnevno sem se vračala domov proti večeru, urejala sem si delo, usklajevala stvari, zapisovala in se učila.

Odtlej sem trenutno že drugič na porodniškem dopustu. Po besedah moje mame, ki je seveda še vedno v službi in mojega partnerja, ki je prav tako zaposlen pri ta-istem podjetniku, so se zadeve v zadnjem času še precej poslabšale. Gospodarska kriza je udarila po prevozniški branži, plače se znižujejo, slaba volja je pogostejša kot prej, zato so tudi vse ostale nevšečnosti, ki mene motijo, dodatno okrepljene.

Iščem novo službo. Službo, kjer bi se s sodelavci lahko preprosto pogovarjala, kjer bi ne bilo hinavščine, zahrbtnosti in šikaniranja.  PREDVSEM bi rada službo s točno določenimi zadolžitvami, kjer bi vedela, kaj pravzaprav počnem, katere so moje naloge in kakšna je pri tem moja odgovornost. POMEMBNO – svoje zadolžitve bi rada opravljala v celoti, saj sem prepričana, da lahko neki zadevi povsem slediš le, če se z njo ukvarjaš od začetka do konca. (Tukaj me jezi to, da dobim kak dokument samo prehodno v roke, da ga npr sprintam nekomu drugemu in ga spustim skozi fax, pa sem čez kak mesec, ko se ugotovi, da je bil naslov (ki ga je napisal nekdo drug) nepravilen ali kaj podobno banalnega, seveda za neplačan račun kriva jaz in takrat izvem, da je nekdo pripomnil, da sem lahko hvaležna, ker mi ne trgajo od plače…)

Rada imam organizacijo. Naravnost obožujem organizacijo, usklajevanje in načrtovanje.  Prepričana sem, da bi bila odlična poslovna sekretarka (na kaj večjega ne ciljam, saj imam vendar dva otroka, vrtec pa ob 4ih zapira). Enkratna.

Angleščina, Italijanščina, Južnjaščina (ne vem, ali govorim bolj Hrvaško ali bolj Srbsko – sem še iz stare šole) ter osnovni računalniški programi mi ne delajo nobenih težav, ravno nasprotno!

Rada imam teamsko delo, vendar z ‘normalnimi’ ljudmi, tudi izzive imam rada. Novosti se veselim.

Ne prenesem pa laži. In hinavščine. Joj, samo hinavščine ne! In poniževanja. Prepričana sem namreč, da smo vsi dolžni spoštovati in imamo pravico biti spoštovani, neglede na status, imetje, barvo kože, priimek ali položaj. Delimo si naloge, za katere potem odgovarjamo in za katere moramo biti pošteno plačani.

Najraje od vsega pa bi hodila v službo dobre volje, z nasmehom.

Kuham dobro kavo, joto, pasulj, pečem kruh in torte, odlično razvajam, znam zmasirati utrujena ramena, poslušati ranjene diše, saditi cvetje in zabavati otroke.

Če bi bila jaz Vi, bi se GOTOVO vzela v službo!

….

Če bi ne bilo kreditov in položnic, bi bilo vse skupaj tudi precej lažje…

  • Share/Bookmark

novo usnje in slon, ki je pojedel jabolko

mmmm, ravno sem zmazala krajček pravkar pečenega hleba z eurokremom, ki ga je Mucka v petek prinesla iz vrtca za popoldansko malico, pa se je kasneje odločila, da bo raje jedla sirček (kaj pa drugega). Njami njami, pa čokoladne brke polizat!

Prav zadovoljna sem s tednom, ki je za mano. Že prejšnji vikend sem čutila, kako mi kotičke ustnic vonj po pomladi sili v nasmeh, pa mi tudi tistih nekaj deževnih dni ni pokvarilo veselja, ki me prežema že ves teden. Tati je na dopustu. Pa je to le posredno razlog moje prešerne volje. Ker je doma (ker je malo manj dela, pa bi bilo dobro da pokoristi lanski dopust – in to je izvedel v petek zvečer, s tem, da ni bilo stoprocentno, da mu v ponedeljek ne bo treba koga nadomeščati), imam jaz malo več svobode in malenkost širši spekter početij s katerimi se lahko spoprimem, četudi moram vsak dan kuhati dva obroka in po hiši pobirati majice, papirje, drobtine, skodelice ipd še za tretjim otrokom ;)

V petek sem vedela samo to, da bo v sredo seja sveta zavoda, za tistih nekaj večernih uric bi pa že vskočila moja mama, in popazila na punci, drugače pa naj bi imela večino časa mir. Pa se je teden iz dneva v dan pestril in danes dosegel vrhunec.

Od naše drage Babi, ki vedno poskrbi, da pridemo od nje težji za dve kili na glavo, in to z odlično gorenjsko kuho, smo se v domače zavetje vrnili šele v ponedeljek. V torek smo ustregli hladilniku, ki že nekaj časa prosi za dobrote, in opravili ‘ta veliko špežo’, kar mi je od nekdaj v velik užitek, saj sem sposobna debelo uro izbirati med praški, mehčalci, mili in šamponi, vonjati in primerjati, da o izbiri jogurtov, začimb in čokolade niti ne izgubljam besed …

Sreda je že potekala po spisku, ki sem si ga v torek pozno zvečer, ko sem zlikala še zadnje cunjice iz tistega ogromnega kupa, ki se je že sumljivo nagibal nad pisalno mizo, nakracala na hrbtno stran nekega računa, ki bi sicer romal v smeti, pa je tako dobil še eno priložnost. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje imela spisek opravil za naslednji dan!!! Lepo. To pomeni, da se je življenje spet začelo nekam premikati. Od 11-ih stvari, ki so bile napisane na listku mi ni uspelo kupiti vil za prekopavanje vrta, ker jih v eni trgovini niso imeli več, drugam se mi pa ni več dalo, pa v drevesnico tudi nisem šla, ker je pač deževalo in mi ni bilo do izbiranja najprimernejše češnjeve sadike, ki bo lepšala moj ‘borjač’, v takem vremenu. To dvoje še ostaja odprto. Večernja seja je trajala le dobre tri ure, tako sem si lahko zvečer skupaj s Tatijem, objeta na kavču, privoščila še malo muckanja in televizije. Suppppper, kar predla bi.

a, ja, sem skoraj pozabila. Datum za poroko sva tudi potrila na matičnem uradu.

Četrtkov listek je imel manj postavk. Miška je imela dopoldan tretje cepljenje, opravili smo dva obiska, zvečer sva pa z Mucko odšli v gledališče. Moja dveletnica je prvič sedela v veliki dvorani, kjer je bilo veliiikoooo ljudi, viiiiisok strop (s ptički) in taki stoli, ki so se postavili pokonci, če si zlezel z njih. Zabava. Vse dokler se niso ugasnile luči. Jok. Pa ne dolgo. Na oder so prišle kokoši (igralke, oblečene v kokoši, gledali smo namreč predstavo Modro Pišče), Mucka pa zelo na glas:

‘So taki ko Kolenti!’ Ki so pa zonci?’

čez tri minute, zelo na glas:

‘Leeeeej jo tako veliiiikoooooo temo!’

‘Ni vec tickov. Vidiš temo mama?’

… Dobro, da je predstava dolga pol ure, sicer je ne bi več mirila ;)

Petek je organiziral Tati. Sklenil je, da se mi odkupi za tisto pivo, ki se mu je medtem, ko sva bili medve v gledališču razbilo v kuhinji in me pričakalo razmazano po celi hiši, poleg tega bi se rešil še tuhtanja, kaj naj mi kupi za 8. marec, pa še varnosti bo zadoščeno. Peljal me je (Miška je bila seveda z nama, v Tržiču sta se nam pridružila še prijatelja, ki z nama poleg drugih stvari delita tudi ljubezen do motorjev) v Beljak, v motoristično trgovino, kjer je vse ceneje kot pri nas, po novo opremo. Dobila sem jakno in hlače, ki krasno dišijo po novem usnju in sem zdaj (almost…hmmm, izpita sicer nimam, se pa rada zadaj vsedem) prava motoristka! Čez Korensko sedlo je snežilo, zgoraj cesto obdajata dva metra snega, Avstrija deževno/snežna, povratek domov pa sončen in spomladanski!

Soboto smo namenili izletu. Prvemu pravemu družinskemu izletu, odkar imamo Miško. Odločili smo se za ljubljanski živalski vrt, kjer sem davno tega nekaj časa služila svoj vsakdanji kruh (takrat vse kaj drugega kot kruh). Zraven smo sklenili obiskati tudi prijatelja, h katerima se odpravljamo že približno tri leta in je bil dejansko že čas, da se povabimo na kosilo. Dan je bil skrajno prijeten, Mucka ne preveč naporna, živali ravno prav pozerske, kosilo, ki ga je skuhal Rok pa tudi zelo okusno. Slon je pojedel Tatijevo jabolko, kača je pogledala Mucko, pobožali smo pujso Pepo, volkovi so v bistvu čisto prijazni kužki, jelen pa zdaj nima rogovja in jabolk ne mara preveč. Rok pa ima v dnevni sobi tako super telovadno napravo, po kateri je mogoče ure in ure plezati in se krasno zabavati z ugibanjem, čemu neki služijo ročice, vzmeti in uteži.

Tako. Danes mi je pa uspelo vse našteto:

skuhala sem pravo govejo župco, oprala sem dva stroja cunj, pospravila hišo, očedila kuhinjo (3 x), spekla kruh, spekla jabolčno pecivo, in se prvič po štirih letih s Tatijem peljala na mali izletek z motorjem! Punce je bilo treba peljati (in kasneje ‘dvigniti’) k moji mami, a se je izplačalo. Ustavila sva se še na kavi pri sodelavcu in tako zaokrožila čisto kulturen, živahen, dinamičen, zanimiv teden.

Le brati nisem utegnila. Ali pisati bloga ;)

Zdaj bo pa najbolje, da grem počasi v posteljo, ker me utrujenost že pošteno priganja.

Ugoden teden ti želim!

Mami

Lepotec

Lepotec

  • Share/Bookmark