mami-on-line

frustracije sproščam v medmrežje…

Arhiv za Februar, 2009


Zamudila sem sonce

Včeraj je končno lepo, prijetno, toplo, spomladansko… čez Kras posijalo sonce. Po dolgem času resnično krasen dan. Le da ga tokrat nisem preživela na svežem zraku (med nabiranjem zvončkov), ampak v pediatrični ordinaciji.

Tokrat je bolna Miška. No, nekaj se ji vleče že skoraj dva tedna, ampak glede na to, da vročina ni bila visoka, poleg tega smo pa vsi po vrsti bolehali, nisem zganjala cirkusa zaradi polnega noska in 37.8 vročine… Pa sem včeraj doživela mrzel tuš, ko mi je doktorica povedala, da ima moja šestmesečna hči vneta ušeska, nekaj s pljučki in najbrž tudi vnete ledvičke. Zdaj pa vedi, ali je bolje leteti k zdravniku takoj, ko dete zakašlja, ali pomagajo že čajčki in crkljanje…

Krvi nisva znale pripraviti, da bi tekla po žilah – 4 minute je sicer zelo prijazna sestra z iglo šarila po žili mojega dojenčka, pa ni in ni hotela priteči kri. V vrečko se moje punce po defaultu nočejo polulati, tako da so ostali tudi brez vzorca vode. Torej ne vemo, kaj pravzaprav muči ubogega otroka. Dobili smo antibiotik, ki menda pobije vso golazen v telesu, pa upamo, da bo do večera prijel, sicer naju čaka jutri novo trpinčenje z iglami in vrečkami – in tokrat ne morem obljubiti, da ne bom zlezla skupaj (jaz, ne moja hči).

In sonce je zašlo medtem, ko sem mirila bolnega, jokajočega otroka.

Drži pesti, da nam ne bo treba na nove preiskave.

Se bereva,

Mami

p.s. Nekaj ljudi mi je omenilo, da bi bilo dobro, če bi nekaj zapisov objavila tudi tukaj, zato sem se odločila za (meni najljubša) dva posta.

  • Share/Bookmark

Who TF sta zakonca Čepin?!?!?!

A sem res tako za luno, ali pa res čisto nobene slovenske medijske velepomembnosti ne poznam več. Kdo za boga Isusa sta ta dva?!?! Kaj pravzaprav počneta?

Televizir imam med raznimi večernimi opravili pač prižgan na Popu… Na sporedu so Trenja in na široko se razglablja o tem, ali je ali ni bila Špela Grošelj naga pred gospodom (mislim, da je Aleš) Čerpinom, pa kdo je koga v kaj silil, pa kdo se bo ločil, pa zakaj….

Pa to čisto zares koga zanima??? A so ti ljudje pomembno zato, ker mediji nimajo več o čem poročati, ali so kaj koristnega v življenju naredili? Pa kdo je ta bjonda v belem Ferrariju?

Mah. Že tako ali tako ne sledim več slovenski sceni, ker imam feeling, da zadnje čase vse pjevalke postopajo po principu: Miss nekaj – Playboy – pjevalka. Pa vse imajo suhe noge in velike joške (malo fovšije mi bliska iz oči – za joške in noge, ne za pevske sposobnosti ali veličino IQ-ja…) O čem narod razpravlja…..

Po drugi strani se mi pa ti ljudje – čeprav jih ne poznam -  smilijo; kako jim mora biti v življenju težko, da potrebujejo take vrste reklamo? Pa naj še kdo reče, da si z denarjem srečen.

no, pa sta že pomembna, če sta glavna lika Trenj….

Pa Murkota sem tudi zapazila…

A so kaj v žlahti?

Moram malo sledit medijski sceni, ker sem pa že čisto OUT!

;)

Nočka,

Mami

p.s. Bo pa že res, kar Mlakar prepeva: Ni treba da si bogat in slaven, zadosti je, da si bogat!’

  • Share/Bookmark

Kje so rož’ce

Ne vem, kako se počutiš ti, ko se tale zima tako zelo vleče, jaz imam tega dežja in te plesnive gnilobe poln kufer!

Pa berem, kako ljudje preklinjajo sneg, pa gledam, kako ljudje preklinjajo ceste… Včasih, ko je bilo snega vsako zimo toliko kot letos (ali več), smo bili otroci presrečni! In jaz se snega veselim tudi danes. V mojih ljubljanskih letih sem vsako zimo uživala. Ko sem živela v Jaršah in sem imela tistega glasnega Yugića, sem prav z veseljem vstajala pol urce (ali urco, včasih tudi dve) prej, si skuhala kavo in opremljena s taveliko šalco tople bele kave, cigaretom (škatlo) in nepremočljivimi čevlji odpeketala pred blok, šalco odložila nekam v sneg, privlekla na plano lopatko, metlico in tisto stvarco za led drgnit, ter začela iz kupa snega odkopavati avtek. Ko mi je uspelo odpret vrata, sem avto vžgala, si naštimala kak radio s solidno jutranjo izbiro glasbe, vklopila ventilator na full in odkopavala dalje. V slabe pol ure je bil avtek čist kot solza, notranjost ogreta, jaz prav tako, pa še potko sem si skidala, da sem lahko sploh iz parkinga prilezla. Meni je bil to čisti užitek!

Res je, da nisem še imela otrok, in res je tudi, da me je hišni svet lepo prosil, če ne parkiram direkt pod blokom, ker je hrumenje mojega izpuha prebudilo vse upokojence v bloku :)

To so bili časi!

Tukaj, na Krasu, pa letos samo dežuje. Neprestano dežuje. Vsak teden dežuje. Vse je premočeno, sivo, plesnivo, mrzlo. Moj vrtiček, ki je bil poleti tako lep, je zdaj žalostna slika posušenih in zgnitih rastlin, ki so nekdaj tako lepo cvetele.

Rada imam mraz in sneg, ne maram pa mraza in dežja. No, v bistvu tudi nad plundro nisem pretirano navdušena, jo pa lažje prenašam kot tole močvaro…

Počasi ugotavljam, da postajam občutljiva na vreme. Nikoli nisem marala posedanja v stanovanju, vendar sem se lahko odpravila vsaj v kak lokal ali kino. Tukaj pa mi v takem vremenu ne preostane drugega, kot da ždim v hiši in buljim skozi zarošeno okno, ter čakam na boljše čase. Pa še vse te viroze in gripoze in prehladi :(

Komaj čakam, da se podaljša dan, da se temperatura toliko dvigne, da bom lahko imela vsaj okna čez dan odprta, najbolj pa čakam, da bodo zacvetele rož’ce! Sem malo brskala med žalostnimi kupi mokrih ostankov rastlinja in sem opazila, da so na plano že prilezle jurjevke (narcise), divje hiacinte in zvončki. Sicer še ne cvetijo, se pa počasi, počasi pripravljajo na pomlad.

Nikoli še nisem tako pogrešala pomladi kot letos. Vrt ob cesti še čaka na kakšen suh dan, da ga malo očistim in pripravim na spomladansko ‘obdelavo’ (ja, BRATEC moj, kdaj prideš pomagat? Obljubil si že enkrat oktobra!), z Mucko bova letos lahko že prav fino brskali po zemlji, cukali deževnike za rep in lovili kobilice. Tudi polže (ki so v letih, ko je bil vrt, tako kot hiša, brez lastnika, v zaraščenem raju ustvarili pravo kolonijo) bova nabirali v košarice, in mogoče jih bova mastno prodali kakemu požrešnemu Italijanu.

Pa paradižnik hočem. In krompir. Špinačo, korenček, grah in fižol. Bučke, zeleno in peteršilj. Česen in čebulo. In rož’ce :)

V vrtičku pred hišo, bodo pa čez leto dišali rožmarin, lavanda, majaron, origano, žajbelj, timijan, koper, melisa in materina dušica. Pa trajnice bodo cvetele. Španski bezeg bo mogoče letos že dovolj velik, da bo zacvetel poleg prastarih vrtnic, ki so preživele prekopavanju dvorišča.

Komaj čakam, da iz podstrešja privlečem bršljanke (če so preživele) in okinčam balkon.

Tega dežja in teme je res že dovolj.

Pomlad kje si ???

  • Share/Bookmark

Zakaj nimam prijateljic

?

Danes sem imela doma predstavitev – saj veš, prodaja na domu. Ne bom delala reklame, ker vem, da te niti najmanj ne zanima, pa saj to niti ni bistveno. Poanta mojega trenutnega razmišljanja tiči čisto drugje.

Na predstavitve je treba povabiti prijateljice. Sodelavke. Sosede. Žlahto. Vse v najlepšem redu, ni problema. Zavrtim par številk, poklepetam in kaj hitro imam čisto dovolj obiska za solidno izvedbo predstavitve, ki se končno razvije v prav prijetno druženje. Čajček, narastek s tuno in rakci in razposajen čvek mladih mamic mi polepša dan in mi vlije malo energije (katere mi zadnje čase kronično primanjkuje, pa se tolažim s tem, da bo kmalu pomlad, pa bo s podaljšanjem dneva mogoče kaj boljše). Čez kaki dve uri se punce počasi odpravijo domov, poslovi se tudi naša nona, ki je medtem opravljala pomembno delo varuške in jaz ostanem sama, sicer dobre volje, a s kepo v želodcu.

Vsa ta dekleta so v moj svet vstopila posredno, spoznale smo se zgolj zaradi naših malih sončkov. Kar v bistvu pomeni, da jih ne poznam. In kar sploh ne pomeni, da jih ne bom spoznala in mogoče bomo sčasoma čisto zares postale prijateljice.

Problem je v mojem dojemanju prijateljstva. Nikoli nisem imela tipične ‘babje kompanije’, nisem se družila s puncami v osnovni šoli – ko so se igrale z barbikami sem jaz raje nekje sama zase in popolnoma v miru (na primer v polžu sesalnika za seno, ali v velikem sodu, ki je prazen že leta ležal pod lopami) prebirala knjige in se šla ‘malega veterinarja’, v srednji šoli mi nikakor ni odgovarjalo preživljanje časa z lepo oblečenimi in počesanimi dekleti iz urejenih družin (kar bi rada videla moja mama), ker sem se počutila preveč drugačno in sem zato raje postopala z barabicami pred Pecivom ali v Bourbonu. Iz gole najstniške trme in strahu pred svetom sem se šla uporništvo brez razloga in se družila s posebneži. Iskala sem drugačne ljudi, s svojevrstnimi pogledi na svet, z drugačnimi izkušnjami in večinoma take, ki so v sebi tlačili bolečino. No, ne vem, če sem jih iskala, sem jih pa definitivno našla. In velikokrat mi je bilo kasneje v življenju zaradi teh ljudi hudo, bodisi zaradi tega, kar so počeli sami s sabo, ali zaradi tega, kar so počeli z mano… Pa da ne zaidem preveč s poti, obljubila sem si namreč, da nekaterih stvari pač ne bom pisala, ker se jih nočem spominjati.

No, hotela sem povedati, da razen par meni podobnih izjem, ki so se do danes po večini porazgubile, nisem imela nobene dekliške družbe. Puncam se tudi nikoli nisem zaupala. Svoje strahove, tegobe, probleme, vprašanja… sem navadno zaupala popolnim neznancem. Bala sem se imeti prijateljice. Še danes se jih bojim imeti. Pa sem poskušala, da ne bi mislil, da nisem, saj sem si globoko v sebi želela kave z gručo deklet, razprave o tem in onem, opravljanja fantov in vsega kar še sodi zraven, pa se enostavno nikoli nisem vklopila.

V Ljubljani sem imela veliko družbe. Sodelavke – z večino sem se čisto zadovoljivo ujela, a tistega ‘clicka’ med kolegialnostjo in prijateljstvom nikoli ni bilo. V lokalih sem se zabavala, skupaj smo prepevale (in pokasirale kazen zaradi kaljenja javnega reda in miru – pač nismo bile uglašene in je Djurdjev dan zvenel kot grožnja mimoidočim), celo nakupovale smo skupaj, pekle muffine in se pogovarjale.

In sem menjala službo, in z njo družbo. Večkrat.

Sošolke – super punce, nekatere prav res zaslužijo moje spoštovanje (kar ni nekaj, kar bi širokosrčno delila vsepoprek), krasni dnevi, vse lepo in prav…. one so diplomirale, jaz sem zbežala.

Tu pa tam sem spoznala kako zanimivo žensko, in z nekaterimi ohranjam stike, par je celo takih, da jih imam čisto zares zelo zelo rada, ampak…

Nikoli nisem čutila nobene pripadnosti. Nikoli tako, kot z nekaterimi fanti. Počutila sem se slabšo, sploh ne vem, kako naj se izrazim… Počutila sem se kot slaba, zelo slaba karikatura drugih žensk. V ženski družbi sem se večkrat zalotila, kako jecljam, kako se lovim s temami za pogovor, kako se nikakor ne morem sprostiti. Vedno sem imela občutek, da me ne marajo, me ne sprejemajo, da sem rekla ali naredila nekaj narobe. Še vedno se mi redno in čedno dogaja, da ostanem brez besed, da mislim, da sem dolžna nekaj reči ali storiti, da nisem na nivoju, skratka, da nimam pojma, kako se stvarem streže.

In jih hkrati tako občudujem. Ženske, ki se razumejo med sabo in so same sebi zadostne čeprav so v skupini. Punce, ki se že leta dobivajo na kavi, tiste ki skupaj švicajo na aerobiki, se dobivajo v knjižnici ali prirejajo žurke samo za dekleta.

Meni gre to tako težko. Pa si res želim, da bi se počutila sproščeno in prijateljsko v ženski družbi :(

Upam, da mi bo zdaj, ko imam otroke in sem se vgnezdila v tej vasi, kjer se vsi med sabo poznajo, končno uspelo vzdrževati stike z mamicami, ne da bi imela pri tem zlo slutnjo, da delam vse narobe. Ker si (sicer tudi malenkost po sili razmer) močno želim živeti čimbolj v sožitju s tukajšnjimi ljudmi.

Pogrešam pa kako posebnico, v družbi katere bi lahko zaplapolala moja umetniška duša in mi nikoli ne bi bilo treba imeti nobenih zadržkov. Rada bi imela prijateljico, s katero bi se lahko tudi kulturno sporekli, pa ne bi bilo zamere, tako, ki bi mi v obraz metala pohvale in graje, in predvsem tako, ki mi je ne bi bilo treba klicati 2 x dnevno zgolj zato, da se prijateljstvo ohranja.

No, ja. Mogoče sem za hrepenenje po prijateljici že malo prestara, ali pa sem skrenila s poti, kaj pa vem.

Pa mi je zaradi te nevšečnosti vseeno hudo.

Zdaj pa grem, saj so se radiatorji že potišali in me peklensko zebe v noge. Poleg tega pa me čaka še tistih 20 strani, ki sem si jih obljubila vsak večer pred spanjem.

Lahko noč!

Mami

  • Share/Bookmark