mami-on-line

Juhuhu!

Glede na to, da se dan ni začel najbolj obetavno – večino noči smo namreč vse tri preživele med valjanjem in premetavanjem po ‘taveliki’ postelji, brez tistega pravega spančka, ki nas navadno mirno ponese v sanje do jutra, zaradi česar sem bila seveda ob 6.30, ko smo priromale v dnevno sobo in zbudile Babi, ki je prespala na našem kavču, vsa blesava, skuštrana, polomljena in še čisto preveč zaspana – se je današnji petek počasi prevesil v prav enkraten dan!

Prepričana sem, da ima največje zasluge za mojo izredno dobro voljo sonce. Ves Kras se napaja s sončno energijo, zvončki so dvignili svoje glave iz mahovnatih prezimovališč, moje stare vrtnice so začele prav bohotno poganjati, predvsem pa opažam, da imajo vse hiše odprta okna (nekatere tudi vrata) in željno vdihujejo prijetno topel spomladanski dan.

Pred kako uro sem peljala Miško v Miren, da jo vpišem v vrtec (joj prejoj, kako čas beži) in se med prijetno vožnjo spomnila včerajšnjega sestanka… No, ne ravno sestanka, ta ni bil nič posebnega, pač pa poti na sestanek. Po dolgem času sem bila v avtu sama, po dolgem času me ni zeblo in po doooolgem času, sem malce pohodila plin….

V bistvu si je naš zvesti, stari Toledo zaželel malenkost iskrivejše vožnje, meni pa se je ob spremljavi glasnega predvajanja Ramsteinov na avtoradiu tudi zazdelo samoumevno, da peljem nekoliko hitreje kot ponavadi. In po dolgem času me je iznenadila poplava adrenalina. Prav fino je bilo, ko so se gume (sicer zimske, pa ne bom malenkostna) lepo lepile na suho cesto in je avto s prijetnim rjovenjem polagal ovinke…

Moram priznati, da sem se počutila lažja, mlajša in veliko bolj zadovoljna, ko sem parkirala pred šolo in po torbici iskala  vabilo na sestanek.

In danes me je spet preplavil tisti čudoviti adrenalin (ki tako lepo segreje otrple celice), pa čeprav samo ob spominu na včarajšnjo vožnjo

…

Mucki je dopoldan v Podbrdo ponudil prevoz babičin Clio, v katerega smo s skupnimi močmi približno pol ure montirale njen ‘novi’ avtosedež – porkamotorka, če pa nasloni za glavo v tem smešnem avteku ne grejo ven, oziroma, jih je težko vzeti ven, vsaj na zadnjih sedežih (skoraj tako težko, kot je pri Cliotu zamenjati žarnico… nihče me ne bo prepričal, da bi imela kdaj rada ta avto) – da je lahko babičina princeska udobno sedela na njunem popotovanju v hribe…

Kdaj se ji bomo pridružili še ostali člani družine pa žal še ne vem, ker je Tati javil, da so mu (spet) spremenili navodila za današnje delo in ga najbrž ne bo tako kmalu domov. Najbrž jutri. Upam, prav zares iskreno upam, da bo vreme ostalo tako lepo kot je danes, da se mogoče spravimo še na Soroško planino – na sanke se razume, mi ne znamo smučat – ali pa vsaj malo navkreber, da se nadiham pomladi in čistega zraka.

Še kaka adrenalinska injekcija mi pa tudi ne bi škodila

Lep vikend!!!

Mami

Pa si obljubljam, da bom zdaj pa čisto zares začela telovaditi, pa da bom tisto želatinozno čudo, ki poplesuje, se stresa in nabira v kolobarje okrog mojega pasu spravila stran, pa da ne bom več packarij vase tlačila – saj, konec koncev bom pa vsak čas nehala z dojenjem – pa vsaj tisto dieto za 14 dni bom urezala, vsaj ene 2 x, pa končno spakirala pri naši Đovani v prtljažnik tiste top-shop zadevice za flat trebušček pa sexi rito, za katere sploh ne vem, kako se jim reče, vendar pa ja baje dovolj, če jih uporabljaš 5 minut dnevno – toliko bom pa že zmogla, enkrat zvečer – pa da bom do piknika v koči že lepa pa privlačna, pa se ne bom v tri gube sestavila, vsakič ko sedem (michelin look)…

In ko dekleta zadremajo, jaz zmažem 300 g čokolado – s celimi mandeljni – njammmi – v pičlih 4 minutah….

to je še manj kot 5 minut vadbe, deluje pa prav gotovo bolje kot tisti something-treki…. seveda v napačno smer

ja, ja, ja, tole pa že ne bo v redu.

Včeraj sva se z mojo ljubljeno materjo spet malce obmetavali z besedami. Neee, nisva se prepirali, medve tega ne počneva, le strinjave se vseprevečkrat ne.

Pa recimo, da je moj odnos z mamo zadnjih nekaj let kar na solidnem nivoju, tudi ‘prepiri’ na moj račun so se počasi potišali, saj je sprevidela, da čisto zares nima nobenega smisla, če mi za vsako ceno poskuša vsiliti svoje mnenje, pa za razliko od mojega preobčutljivega brata, nisem (več) dovzetna za njene namige o zgrešenosti mojega življenja, ki tako ali tako nikoli ne bo tako ‘poštimano’, da bi njej odgovarjalo in/ali bi bila lahko ponosna name – beri: bi se lahko okrog kitila z mano.

Vseeno je (seveda, kaj pa drugega?) prepričana, da je 90 % mojih odločitev, početij in dejanj neprimernih in napačnih, ampak BOM ŽE VIDELA….

Včeraj sva začeli čisto normalen, popolnoma sproščen pogovor o tem in onem, pa sva (dnevni red) obvezno zašli na temo BRATEC, kjer se žal nikoli ne bom povsem strinjala z njo in ko se najine debate obrnejo v dve različni smeri, se skoraj vedno zgodi, da se kaj kmalu znajdeva na spolzkem terenu.

Tokratna srčika ’spora’ je bila moja trditev, da:

če moraš v družini lagati in prirejati resnico (posebej partnerju), očitno nekaj ni v redu.

In sem slišala tisto oguljeno frazo (ki mi že kakih 25 let cinglja v ušesih)  – ‘BOŠ ŽE VIDELA’  AAAAA, kako sovražim te besede. Kaj bom videla? Kako bo, ko bodo moje hčere zrasle in bom morala trpeti. Ko bom, če bom hotela živeti normalno, morala lagati možu, da bom ‘ščitila’ otroke. Ko bom zaradi ‘ljubega miru’ prirejala resnico, zapustila svoje želje in vrednote, da bomo živeli karseda ‘normalno’…

In ko zatrjujem, da je po mojem mnenju sprejemanje kompromisov nekaj povsem drugega, ter da sem trdno prepričana, da si morata partnerja zaupati, da se lahko medsebojno spoštujeta , ter da je to mogoče samo v primeru, da spoštujeta sama sebe, torej tudi svoje osebne želje – ki jih morata seveda deliti med sabo – dobim v odgovor

BOŠ ŽE VIDELA

In ko trdim, da strast mine, spoštovanje pa ne, pa da dva lahko lepo živita skupaj, če se pogovarjata in si ne tajita stvari, če vesta kaj se z njima in med njima dogaja, da otroci verjamejo vase, če vidijo, da njihovi starši verjamejo vanje in VASE, in tako tudi – samozavestnejši – laže sprejemajo življenjske odločitve…itd itd,

dobim v odgovor: ‘ Saj ti ITAK nisi zaljubljena, nikoli nisi bila in nikoli ne boš. Srečna pa tudi nisi. Sicer pa…. BOŠ ŽE VIDELA.

In mirno odkoraka iz MOJE hiše.

?

Pa smo spet tam, ko mi naraste pritisk, mi pordečijo lica in si zaželim, da bi imela v hiši škatlo cigaret. Pa kako zaboga sem bila vzgajana?!?!?! Vedno so me učili, da je življenje težko, grdo, polno frustracij, odrekanj in sprenevedanj. Možu je treba vse prikazovati v lepi luči – ker je verjetno debilen in ne vidi okrog sebe… (?!?!) Žena mora skozi življenje s sklonjeno glavo in poteptanim ponosom. HA.

Ja, … HA.

Jaz sem si življenje oblikovala sama, in v mojem prepričanju ni tovrstnih burlesk. Me pa jezi, ker ljudje, ki jih imam srčno rada verjamejo v take kozlarije. In me jezi, ker vem, da bo poskušala takšna prepričanja (seveda naskrivaj) vcepiti tudi v moje hčere.

A res nikoli ne bo konca tem sporekanjem?

(več …)

Moji punci sta zaspali in vsaka iz svoje postelje veselo smrčita že slabo uro. Zdaj imam mir približno do 5h zjutraj
Ko sem pospravila posodo in pobrisala vse ostanke sirčkov, pudinga, mandarin in sline križem kražem po kuhinji, in spotoma nahranila Maco, ki me takrat, ko je lačna rada moti pri delu in se mi meče pod noge, sem odnesla oprane kozarce od oliv, paradižnikove omake in gobic – predvčerajšnjem je bila pri nas za večerjo pizza – ter prav tako oprane jogurtove lončke, ki bodo skoraj gotovo takrat, ko se jih bo nekaj nabralo in bo moj dragi pogruntal, da nima kam odložiti vrtalnega stroja, romali v kontejner za plastiko (saj sem že povedala, da ločujemo odpadke) v garažo, ki nam služi kot shramba, sem se na poti nazaj v toplino hiše zastrmela v nebo.
Kako lepo! Končno zvezdna noč. Po vsem tem dežju, megli, pršenju in mrazu, se danes spet vidijo Rimska cesta, Mali voz, Veliki voz, Kasiopea, labod, strelec… in moja zvezdica.
A kdo nima svoje zvezde? No, jaz jo imam.
Ko sem bila stara – mislim, da sedem let, ne bom pa stavila na to, ker so moji spomini rahlo nesortirani, sem se odločila, sicer ne vem točno zakaj, da zbežim od doma. Preden se je mama vrnila iz službe sem pobrala mojo najljubšo deko, nekaj knjig pravljic, liter mleka in škatlo piškotov, ter otovorjena kot šerpa odkorakala v gmajno. Saj nisem šla daleč, le kakih 300 metrov od doma. Ugnezdila sem se v enem od jarkov, ki so ostali za Italijani po nevemtočnokateri vojni, na takem čarobno varnem mestu, kjer sem imela ljubi mir in sem lahko udobno ležala in prebirala knjige. Po kakih 25 minutah mi je postalo dolgčas. Spomnim se, da sem nosila piškote naokrog, pred domnevna domovanja poljskih miši in ostalih štirinožnih kosmatevščin, ki sem jih oboževala, in se pogovarjala sama s sabo. Medtem se je iz službe vrnila mama in takrat sem se potuhnila v svoje gnezdo in poslušala, kako so me vsi obupani, jezni in skesani iskali in klicali. Kot vestna punčka sem seveda pustila poslovilno pismo…. Joj, kaj bi dala, da bi vedela, kaj zaboga sem napisala vanj…. Hehehe, domišljije mi ni manjkalo, in najbrž je bilo pismo dobro, ker je moja mama jokala kot dež…(pa NE, nisem hudobna, me je pa težko razumeti…) No, medtem se je začelo temniti in vmes je parkrat k meni prišel nafehtat piškot tudi naš takratni kuža Fleki, ki me pa po pasji logiki ni takoj izdal, saj je upal na še več piškotov. (Brihten Fleki). Ko so začele mežikati zvezdice, sem ugotovila, da ne morem več brati in sem opazovala nebo. Vem, da je bilo lepo. In takrat sem si izbrala svojo zvezdico… posebno zvezdo, za katero razen mene nihče ni vedel, da je mali planet poln čudes in svetlobe, pa da lahko sliši in posluša, svetuje in pomaga, spremlja in miri ter čisto zarotniško mežika samo in edino meni. Po kratkem posvetu z mojo novo prijateljico zvezdico, sem spokala svoje cule (mleka in piškotov ni bilo več, že zato ni imelo smisla vztrajati) in odšla domov, ker sem bila zaspana in sem hotela spat v svoji postelji. Seveda. (Fleki je ponosno korakal ob meni)
Mama se je najprej še kako uro jokala, pa jezila, pa me zasliševala, pa rotila, pa objamala, mi žugala in me nazadnje za kazen poslala v posteljo.
Tako lepega večera pa že dolgo ne. Vsa pozornost je bila na meni, hkrati pa sem imela malo dogodivščino, prebrala sem nekaj knjigic, nihče me ni silil z mrzlim krompirjem ali radičem, straaaašno sem se zabavala, pa še novo zaveznico sem dobila.
Ko zdaj z distanco časa gledam na to, me rahlo stisne v grlu ob misli, da bi moje punce ušpičile kaj podobnega, vendar, če sem sama s sabo čisto iskrena,vem, da nisem niti takrat, niti sedaj ne mislim, da sem z mojim malim pobegom v pravljični svet komu resnično storila kaj žalega. Moja mama je pa tako ali tako nagnjena k pretiravanju, in mogoče si je čisto malo tudi sama kriva za moje otroške ‘izgrede’.
Bistvo zgodbe – odtlej imam zvezdico.

In moja zvezdica je bila z mano v vseh lepih in slabih trenutkih mojega odraščanja, slišala je vse moje ‘interne’ pogovore, doživela vse ljubezni in vsa razočaranja, prisostovala vsem odločitvam, ki sem jih kdaj sprejela, stala ob meni, ko sem predihovala popadke v bolnišnici preden sem rodila Mucko (ko sem rojevala Miško je deževalo, vendar vem, da je bila ona vseeno tam zame) in prejle, ko sem zaklepala garažna vrata, mi je spet, po dolgem času (včasih malce pozabim nanjo) čisto zarotniško pomežiknila.

Lahko noč, zvezdica.

(napisano 17. decembra 2008)

Ko smo imeli pred nekaj tedni v vrtcu roditeljski sestanek, nas je vzgojiteljica vprašala, kakšne spomine imamo na obdobje, ko smo sami obiskovali vrtec (nekateri od staršev smo loščili isti parket, kot ga danes naši otroci – pa še vzgojiteljica je bila ista), ker je od naših spominov odvisno, kakšne bodo nekoč imeli naši razgrajači.

Moram priznati, da na tak način nikoli nisem pomislila na to.
In moram priznati, da so bila moja spominska platna kar nekar časa boljkone prazna…. Zato sem se kar pošteno zamislila. A res nimam lepih spominov na otroštvo?!?!?!? Pa saj to ni mogoče! Saj sem vendar vzgojena v duhu ‘ vse smo naredili zate kar je bilo v naši moči’…. no, ja, o negativnih stvareh ne bom danes razglabljala (me lahko zanese), pa so ja bile tudi pozitivne, zaboga!

Pa sem začela šariti po spominu…
Vse, kar sem pripraskala iz zarjavelega projektorja (v moji glavi, da ne bo pomote), je bilo črnobelo. Mala punčka, ki bosonoga poskakuje po travniku in se smeji, dve kitki, ki plapolata za njo, stara gostilna, nonotov dopoldanski (in popoldanski) koreto, nonini zobje iz voska, segrevanje železnih navijalk, kamnite škrle v hiši, zunanje stranišče na štrbunk (z veliko zanimivega čtiva za obrisat rito – pa pazi, da ne boš noter padla), pa oranžen lonček za jutranjo cikorijo… ORANŽEN! Barve
Pa mamin oranžen fičko (z nonotovo policijsko kapo na zadnjem sedežu), in oranžen telefon na polički za vhodnimi vrati – tak, s kvadratno slušalko in vrtečo številčnico… In oranžna blazina z očkami (ki sem jo nedavno zagledala v vaškem kontejnerju in se ob tem skoraj zjokala) s katero sem zaspala vedno, ko mame ni bilo.
In RDEČA. Rdeče bujne, zelo zelo bujne nonine famozne bršljanke na balkonu in rdeče ljubezni na pločniku pred hišo. Pa moje rdeče pentlje, vpletene v moji dve kiti (ki sta me kar dolgo spremljali), rdeče češnje na moji majčki…
Pa mi je uspelo.
Iz zaprtega predala sem privlekla kar nekaj lepih spominov, pri katerih mi za zvočno spremljavo v ozzadju doni moj otroški smeh, in počutim se bolje.

Kakšne spomine bodo imeli moji otroci? Ne vem. Pojma nimam.
Trudim se, da bi jih imeli predvsem več, in bi jih raje obujali, kot jaz.
Srčno si želim, da bi njim ostali samo lepi. Jaz sem predolgo skrivala peščico lepih spominov za preveč slabimi – najbrž zato, ker so me slabi bolj ranili in tudi bolj zaznamovali.

S svojimi otroci bom skušala živeti zanje čimbolj razburljivo življenje, da bodo v svojih spominih dolgo ohranjali ne samo barve, temveč tudi vonje, okuse, glasove….

(napisano 6. novembra 2008)