sonček in ščepec adrenalina
Juhuhu!
Glede na to, da se dan ni začel najbolj obetavno – večino noči smo namreč vse tri preživele med valjanjem in premetavanjem po ‘taveliki’ postelji, brez tistega pravega spančka, ki nas navadno mirno ponese v sanje do jutra, zaradi česar sem bila seveda ob 6.30, ko smo priromale v dnevno sobo in zbudile Babi, ki je prespala na našem kavču, vsa blesava, skuštrana, polomljena in še čisto preveč zaspana – se je današnji petek počasi prevesil v prav enkraten dan!
Prepričana sem, da ima največje zasluge za mojo izredno dobro voljo sonce. Ves Kras se napaja s sončno energijo, zvončki so dvignili svoje glave iz mahovnatih prezimovališč, moje stare vrtnice so začele prav bohotno poganjati, predvsem pa opažam, da imajo vse hiše odprta okna (nekatere tudi vrata) in željno vdihujejo prijetno topel spomladanski dan.
Pred kako uro sem peljala Miško v Miren, da jo vpišem v vrtec (joj prejoj, kako čas beži) in se med prijetno vožnjo spomnila včerajšnjega sestanka… No, ne ravno sestanka, ta ni bil nič posebnega, pač pa poti na sestanek. Po dolgem času sem bila v avtu sama, po dolgem času me ni zeblo in po doooolgem času, sem malce pohodila plin….
V bistvu si je naš zvesti, stari Toledo zaželel malenkost iskrivejše vožnje, meni pa se je ob spremljavi glasnega predvajanja Ramsteinov na avtoradiu tudi zazdelo samoumevno, da peljem nekoliko hitreje kot ponavadi. In po dolgem času me je iznenadila poplava adrenalina. Prav fino je bilo, ko so se gume (sicer zimske, pa ne bom malenkostna) lepo lepile na suho cesto in je avto s prijetnim rjovenjem polagal ovinke…
Moram priznati, da sem se počutila lažja, mlajša in veliko bolj zadovoljna, ko sem parkirala pred šolo in po torbici iskala vabilo na sestanek.
In danes me je spet preplavil tisti čudoviti adrenalin (ki tako lepo segreje otrple celice), pa čeprav samo ob spominu na včarajšnjo vožnjo
…
Mucki je dopoldan v Podbrdo ponudil prevoz babičin Clio, v katerega smo s skupnimi močmi približno pol ure montirale njen ‘novi’ avtosedež – porkamotorka, če pa nasloni za glavo v tem smešnem avteku ne grejo ven, oziroma, jih je težko vzeti ven, vsaj na zadnjih sedežih (skoraj tako težko, kot je pri Cliotu zamenjati žarnico… nihče me ne bo prepričal, da bi imela kdaj rada ta avto) – da je lahko babičina princeska udobno sedela na njunem popotovanju v hribe…
Kdaj se ji bomo pridružili še ostali člani družine pa žal še ne vem, ker je Tati javil, da so mu (spet) spremenili navodila za današnje delo in ga najbrž ne bo tako kmalu domov. Najbrž jutri. Upam, prav zares iskreno upam, da bo vreme ostalo tako lepo kot je danes, da se mogoče spravimo še na Soroško planino – na sanke se razume, mi ne znamo smučat – ali pa vsaj malo navkreber, da se nadiham pomladi in čistega zraka.
Še kaka adrenalinska injekcija mi pa tudi ne bi škodila
Lep vikend!!!
Mami