Nedoslednost
ali res ne gre drugače?
Preden se zabubim v kavč in grem brat eno od knjig, ki mi jih je prijazno nakupčkala bivša cimra – knjižničarka, upajoč, da bom prebrala vsaj 20 strani preden me pobere…
naj se še malo pojezim na najine starševske (ne)sposobnosti….
Mucka je končno spala celo noč v svoji posteljici, brez zbujanja in brez DUDE (odnesel jo je Dedek Mraz in v zameno prinesel mucho preveč daril). Bila je sicer nepokrita in nogice so ji gledale skozi rešetke…, a spala je lepo sama. Pa sva midve z Miško po porodu nekaj mesecev spali v dnevni sobi (Miš v svojem košu, jaz na kavču) in je bilo Tatiju v veliki postelji dolgčas in je začel Mucko jemati k sebi….
In danes imamo problem.
Naša velika princeska ihti in javka, pa cvili in milo joka, če je v svojem gnezdecu slučajno kdaj več kot dve uri. Pa jo boli uho, pa očke, pa zobek, grlo, trebušček… pa jo je strah teme, in kaj vem kaj še vse. Začela je tudi glasno sanjati, se pretirano premetavati in neznosno cviliti povsem brez razloga. Posledično se prebudi še mala buba in zabava je popolna.
Vse to si sicer lahko ‘prišparam’ tako, da grem spat ob pol desetih, jo vzamem k sebi in se trudim spati z njo nekje na mojem trebuhu, pod pazduho ali na glavi. V tem primeru spi in se oglaša le ko se v sanjah z nekom sporeče, ali če se slučajno z glavo nekam udari – kar je glede na to, da sekundo ne miruje – niti ko spi – popolnoma vsakdanje in normalno….
In to me STRAŠANSKO jezi.
Pred dobro uro se je pesem začela. Najprej sem se skušala pogovoriti. Potem sem bila stroga. Sledilo je božanje – ker besedi ‘boli’ v paketu z velikimi solzami pač ne znam obrniti hrbta, končalo se je pa tako, da je šel Tati spat in jo vzel pod svojo odejo, kjer je vse nemudoma nehalo boleti…
Kaj je prav in kaj narobe? Vem, da mi tako kot je, ni všeč. Ker neprestano popuščava – zaradi ljubega miru.
In potem se zalotim ob misli, da sem nesposobna 
Grem se vsaj pol ure s knjigo kujat.
Mami
3.02.2009 10:16
lubica, naj te nikar ne jezi. mi smo se na srečo izognili temu, da bi palček spal pri nama, ker se ne mara tiškat in crkljat, ampak gre takoj metat stvari iz nočnih omaric. ampak smo se šli pa jokanje, pa cviljenje, pa metanje po tleh pa … vse ostalo, dokler nisem nekje pobrala neke tehnike, kako hodiš na vsako minuto k njemu, dokler ne zaspi (no, sej ni tko simpl, ampak ne bom tule smetila, kaj vse sem si mislila, ko sem z glavo butala v steno). in dejansko deluje. po treh dneh je spal celo noč. po enemu mesecu se pa kar sam odpravi proti sobi in zraven maha pa, pa.
veliko sreče!
3.02.2009 10:30
Hvala za spodbudne besede, spominčica. Saj jaz bi poskusila tudi z vstrajanjem, problem je v tem, da spimo vsi v eni sobi, in vsakič, ko Mucka (28 mesecev) cvili, se zbudi še ta mala (6 mesecev). In v izogib temu, da bi morala miriti obe, potišam Mucko tako, da gre v ta veliko posteljo… Spat gre pa tudi ona velikokrat sama, oborožena s petimi pliškoti, ampak po dobri uri se začne pesmica. No, saj bo. Spet eno obdobje, ki ga moramo nekako prebroditi