mami-on-line

frustracije sproščam v medmrežje…

No, a bom že vrgla v prvo in štartala???

Zdaj imam pa tega res že dovolj! Slabo počutje, utrujenost, vročina, poln kuhinjski pult sirupov in tablet…
No, dajmo no, Mami, prestavi v prvo in spelji. Pomlad je prišla, zunaj se sliši ropot traktorjev, vrt čaka. Služba čaka. Sonček čaka. Diploma čaka.
No?
Move it!!

  • Share/Bookmark

Zvončki in trobentice

Narava se prebuja. Čas je za levitev.

Tale februar je bil precej težaven mesec.

Začelo se je v službi. Že v januarju so se začela pregovarjanja moje morebitne premestitve na novo delovno mesto – s tem, da bi mi ostala večina sedanjih zadolžitev, se razume, saj nima nihče časa, da bi ‘pospravljal’ za mano. Pogovori in sestanki brez repa in glave, monologi brez smiselne vsebine in butasti pričakujoči pogledi v stilu:˝No, kaj boš povedala?˝ Pa sem povedala, lepo, povezano, razumljivo in ne preveč provokativno, da tako pač ne gre, da je organizacija na nuli, da lovimo muhe, medtem pa mimo korakajo sloni, da sem pripravljena oddelati tudi kako naduro, da sem pripravljena stisniti in do aprila, ko se iz porodniške vrne sodelavka prevzeti tudi dobro polovico svojega dosedanjega dela, bom že kako, bomo pa pokombinirali… In postavila za pogoj 30 % višjo plačo, vse dodatke ki mi pripadajo ter plačilo nadur. (pa bi bila ta plača še vedno 50 % nižja od plače najslabše plačanega  sodelavca (ki ima nepogrešljivi podaljšek med nogami, katerega jaz pač ne premorem) izmed treh , ki opravlja praktično isto delo, kot naj bi ga po novem tudi jaz).

3. februarja mi je bilo naročeno – vrhovni poglavarji so bili na snežnem oddihu – naj se vsedem v pisarno, kamor naj bi se po dogovorih preselila in začnem opravljati ‘novo’ delo. Svoje dosedanje stvari naj pustim pri miru. Eden od sodelavcev je šel namreč na neke preglede, pa ga dva dni ni bilo. Naslednji teden je šel drugi sodelavec na dopust, in sem grela njegov stol. Delala sem 10 do 12 ur na dan, se trudila, skušala biti čimbolj efektivna, nisem hodila na kosilo (prvič zato, ker ni bilo časa, drugič zato, ker si ga v tem obdobju res ne morem privoščiti), delala sem vsaj tako dobro, kot ostali v pisarni, če ne celo nekoliko bolje…

Sledeči ponedeljek, ko sta bila spet oba sodelavca pridno na svojih stolih, mi je bilo nakazano, naj grem vendar že opravljat svoje delo, saj strašno zamujam!

Pa mi je počil film. Ves teden sem hodila v službo odeta v črnino, poslušala heavy metal radio in se nisem pogovarjala z nikomer. Doma pa premetavala položnice in preračunavala stroške, ter potem jokala dolgo v noč. Pa sem se najokala, se SPET sprijaznila s tem, da več kot znaš, bolj te izrabljajo in manj cenijo.  In se odločila, da ne bom več, pa če vsi izginejo na luno, nikoli več ne bom sedla v tisto pisarno. Naj pride kdo drug, če druge lahko plačajo, jaz zastojn ne bom več nikomur riti odnašala. Pa tudi mojih sončec ne bom več prenašala iz varstva v varstvo, ker res ni vredno.

No, vmes nekje je bil še pust. Pa me je spet pogrelo, ko sem spoznala, da lahko za največjo pijanico v letu vsi podjetniki donirajo sredstva, za igrala v vrtcu pa niso bili pripravljeni odšteti niti enega evra. Začenši z mojim delodajalcem. Shame on you!

Sicer smo se pa prav lepo zabavali, naplesali, napogovarjali… Po dolgem času sem šla spat ob 7ih zjutraj, tik preden sta punci vstali… in so me pustili spat! Vse do desetih!!! Zmaga!

Pa je konec tedna zbolela Miška. Prijazna gospa zdravnica je ugotovila, da imamo vneto uho in pljučnico. In domov smo prinesli dve flaši Hiconcila.  V soboto sem obležala še sama. Počutila sem se obupno. Raje grem 3 x zapored rojevat, kot tole :( Anytime. V nedeljo me je možek odpeljal do dežurnega zdravnika, ker me je skoraj pobralo. Slednji je ugotovil, da imam pač akutno gnojno angino in vročina 40 ni nič takega. Pa sem prišla domov s škatlo Amoksiklava in nekimi rdečimi tabletkami proti bolečinam. V ponedeljek, ob 3h zjutraj je Mucka začela jokati, da jo boli uho. Ker sem bila sama še vedno na pol mrtva, ker moja mama ni mogla ostati doma in ker mož dela – vsaj eden mora, če hočemo plačati še kako položnico, jo je do tiste prijazne gospe zdravnice peljala bratrančeva žena. In domov sta prišli z dvema flašama Augmentina. In se vidimo čez 10 dni. Za nameček se je naš najmočnejši družinski član zvačer domov privlekel z vročino in krvavimi očmi. Pa sem mu predpisala škatlo Coldrexa – glede na to, da o opciji, da z nami počiva doma, ni hotel slišati niti besede.

In zdaj je teden okoli, moje grlo je dobilo spet normalno obliko – le hrana je še vedno brez okusa, punci sta dobre volje in hiperenergični, jaz pa kuham zelenjavno mineštro. Le ven še ne smemo. Sicer pa dežuje in nas niti ne vleče…

In povrnila se mi je tudi dobra volja, vrača se mi optimizem in počasi se mi vračajo tudi ideje. Zunaj je že skoraj pomlad, zvončki in trobentice že cvetijo, tulipani in narcise so že pogledali iz zemlje, trava je začela zeleneti. Dan je vse daljši, ptički veselo prepevajo in celo zrak že diši po svežini.

K vragu vse skupaj, služba bo zdržala taka, kot je, čaka me diplomska naloga, čaka me prenova otroške sobe, čakajo me spomladanska dela na vrtu…

Potem, ko se bo leto prekucnilo v drugo polovico, še bolj pa takrat, ko bo poletja konec, bomo spet razmišljali o opcijah službe, tretjega otroka, in drugih pomembnih spremembah za lepši jutri.

Dotlej pa… nameravam uživati v pomladi.

  • Share/Bookmark

In svet se vrti

Kolikokrat se zalotite, da drvite v svojem velikokrat prehitrem tempu, da zlagate skupaj različne koščke sestavljanke, ker morate imeti pred sabo čimbolj jasno sliko, pa se vam koščki neprestano izgubljajo in potem frenetično brskate za njimi ali iščete nove, ki bi zapolnili praznine, ki nastajajo v vaši podobi življenja? Jaz pogosto.

Ne govorim o velikih, pomembnih stvareh, ampak o vsakdanjih malenkostih, o samoumevnih stvareh, kot so spanje, hrana, urejanje doma, ravnanje s sabo in preživljanje časa z otroci, skrb zanje, za hišne ljubljence, rože, službo… In vsak nov dan je na videz podoben prejšnjemu, pa vendar povsem drugačen.

Tako malo časa imam za razmišljanje, razglabljanje o življenjskih vprašanjih, opazovanje sveta in dogajanja okrog sebe. Toliko stvari zbeži mimo, pa sploh ne vem zanje. Pa vendar me včasih kaj grobo zaustavi in potem se prepustim toku misli in razpredam mrežo občutij, reakcij, spoznanj, tako, brez povezave, brez usmerjanja toka ali vzorca svoje mreže in potem se pogosto čudim, kakšne slike iz tega nastanejo, koliko vsega se nabira v meni, koliko vsega se me dotakne, ko tega sploh ne opazim in nenazadnje ugotovim, kako rada imam svoje življenje. In po takih razpredanjih navadno skujem nove načrte, se česa novega lotim ali privlečem na dan kakšen svoj ’strah’, da se dokončno soočim z njim in ga spremenim v kaj prijetnega.

****

Nedelja. Ura je že skoraj 6 popoldan. Dogovarjava se, kdo bo odšel na želežniško postajo po Mucko, ki je vikend med sankanjem in srebanjem odlične goveje župce preživela pri Babi. Pripravljam se na nov teden, zlagam oblačila v mala nahrbtnika, da bosta imeli punci sveže stvari za nov teden vrtca. Hitim prati in sušiti najine kavbojke, pospravljam krpe in prižigam dišeče svečke, da se nikjer več ne vidi, da sva midva vikend preživela med čiščenjem plesni, prahu in pajčevin v naši hiški. Vse diši po svežem, tudi moji mokri lasje dišijo, še mački sta siti in zadovoljni predeta na sveže preoblečenem kavču.

V sosednji hiši hitijo s pakiranjem. Odpravljajo se na teden oddiha. Smučali bodo, sprostili se bodo, misli bodo odgnali od službe, faksa, šole in vrtca.

V drugi sosednji hiši se razbije steklenica vina. Na umazanih tleh se preliva in izginja neka življenjska zgodba. Nekdo se trudi sestavljati precej bolj zapleteno sestavljanko.

Ponedeljek. Ura je 9.30, ko mi zazvoni telefon. Mucka ima vročino, ponjo moram v vrtec. Mesec gre h koncu, veliko dela imam, rada bi zaključila mesec, če nej bi februar začela na drugem delovnem mestu. Nič ni še dorečeno, predlog je pa le bil podprt. Upam, da bo kaj iz tega. Višja plača bi mi še kako prišla prav… Pa dopis moram poslati na faks, pa Indeks jim moram dostaviti, da se dogovorimo, kje, kako, kdaj in pri katerem mentorju bom delala diplomo. Pospravim svojo mizo, sestavim misli in letim v vrtec. Večino preostalega dneva preživim s puncama v naročju. Jutri greve k zdravnici, ne morem v nedogled kristiti dopusta.

V obeh sosednjih hišah je tišina.

Torek. Ura je 14.30. Z Mucko se vračavi od zdravnice. Ima vnetje obeh ušesk, vnetje žrela in otečene bezgavke. Dobila je antibiotik. Jaz pa teden dni nege. Kdaj bom dokončala stvari v službi? Položnice moram še plačati. Naj imam še Miško doma, glede na to, da je prehlajena? Hladilnik je prazen, v trgovino moram.

Pred eno od sosednjih hiš je precej avtomobilov. Med drugim policijski. Pol minute posvetim vprašanju, kaj bi se lahko dogajalo. Ah, najbrž ga kaj rubijo. Veliko mu že ne more ostati, saj vse zapije. A sploh še ima službo? Pol minute je mimo.

Posvetim se kuhanju večerje in prebiranju pravljic.

***

Preostanek tedna sem veliko razmišljala. Medtem, ko sem se ubadala s tem, da bo svojo starejšo hči prepričala, da je čaj z medom in limono dovolj okusen in zdrav, da ga spije nekaj požirkov, je moj sosed preverjal, kako trpežni so tramovi v njegovi hiši. Medtem, ko sem jaz otroke odpravljala spat, se je on poslavljal od sveta. In medtem, ko sem udobno nameščena na kavču srkala čaj in gledala nanizanke, in medtem, ko so se drugi sosedje v neki koči greli po prijetnem dnevu na smučeh, je sosed zaključil svojo pot na metru starega štrika.

Če stopim pred vhodna vrata, mi pogled zaobjame štiri hiše. Le kaj se dogaja v preostalih dveh? S kakšnimi sestavljankami se mučijo pri njih?

Kako svoje sestavljajo ljudje, ki jih imam rada, pa mi trenutno niso blizu? Kako preživlja dneve tetka, ko se vrača iz kemoterapije? Kako prijatelj, ki se sooča z mamino boleznijo? Kako prijateljica, ki ji grozi, da bo ostala brez službe? Kako znanec, ki se ločuje?

Ja, zaenkrat se nad svojim življenjem res ne smem pritoževati. Da bi le ostalo čimdlje vsaj približno tako ‘tekoče’. Dokler imam na razpolago toliko koščkov sestavljanke, ki se med seboj krasno ujemajo, sem zadovoljna. Čisto zares. Le na robove se moram premakniti, pogledati čeznje in poklicati tiste ljudi, za katere me skrbi. Tudi zato, ker jih pogrešam.

  • Share/Bookmark

Sramota na slovenskih cestah

ja,no, saj vem. Prežvečena tema. Pa me vseeno pogrejejo dogodki, kot je bil današnji v tunelu na Trojanah. Vsakič, ko se zgodi kakšna nesreča, da o tragedijah, kjer življenja izgubijo srednješolci, študentje in mlade punce na dekliščini sploh ne izgubljam besed, se prav pošteno razkurim. Na koncu mi pa ostane samo grenak priokus in sramota, da živim v državi, kjer je obča kultura tako korenito primitivna, da izgubljam upanje v kakšno spametovanje ljudstva.

V petek smo se odpeljali v Podčetrtek na sprostitveni vikend. Celo pot sem opazovala promet in se čudila reakcijam nekaterih ljudi. Motijo me mečkači. To so ljudje z močnimi, velikimi avtomobili, ki nekaj časa vozijo 100/h, ko jih pa prehiti kočija kot je npr naš berlingo, stopijo na gas in prehitevajo vse živo. Jezijo me prepotentneži, ki se ti na prehitevalnem pasu nalimajo na rit in neusmiljeno ‘blendajo”, dokler se ne umakneš, pa čeprav prehitevaš kolono tovornjakov in si tudi sam v koloni, ki mirno vozi svojih 120/h. Najbolj me pa jezijo pametnjakoviči, ki mislijo, da zanje pravila ne veljajo. Pred tunelom na Trojanah je utripal semafor z omejitvijo 60/h. Približno polovica avtomobilov je upočasnila, ostali pa so zdivjali mimo, češ, saj itak nič ni. V tunelu je bil ustavljen avto, ki se je očitno pokvaril in sicer ni oviral prometa, pa to še ne pomeni, da so opozorila brezpredmetna.

Današnji požar je pokazal isto sliko. Ljudje so naletavali eden na drugega kot blesave muhe. Kriv je pa najbrž DARS..???!!

Krožni promet ima svoj smisel in prav lepo teče, če se ljudje po njem znajo peljati. Vsakič – JA, VSAKIČ, ko se pripeljem v kakšnega se najde veleumnež, ki prehiteva po desni strani, pripelje v krožišče na uvozu, ki je namenjen takojšnjemu izvozu, presekuje pasove in seveda nikoli ne da smerokaza, ko namerava zapustiti rondo. hja, ali pa ima smerokaz prižgan kar cel krog, mimo treh izhodov na primer.

Ko sem bila priča pametnega ravnanja policije – ustavili so heroja, ki je povsem mimo vse logike zapeljal skozi krožišče, jih je ta še ozmerjal – češ, naj si pogledajo prometne predpise, da je treba it tam, kjer je prostor, da ima zunanji vedno prednost, da lahko vedno zapelješ v krožišče na zunanji pas, pa da bo on že vedel, saj je že 40 let za volanom! – sem razočarana ugotavljala, da tako misli precej voznikov.

SPLOH NE POZNAMO PROMETNIH PREDPISOV.

Na cestah je vse večja gneča. Avtomobilov je veliko. Ljudje smo utrujeni, živčni, zamišljeni in vozimo na pamet. To so dejstva. Prav zaradi tega, bi morali biti na cestah še previdnejši in predvsem UVIDEVNEJŠI.

ALKOHOL.

Črna pika Slovencev. Nikoli ne bom razumela, zakaj je NUJNO POTREBNO domov za volanom, če smo spili uberiber preveč. In potem umirajo nedolžni. In nihče jim nič ne more.

Vzdrževanje avtomobilov, ustrezne gume in podobne malenkosti pa tako ali tako niso pomembne. Važno je, da je avto večji od sosedovega. In važno je, da si UPAMO.

Kam se umakniti, ko nas prehiteva rešilni avtomobil, kako ukrepati v primeru nesreče, kaj storiti, če srečamo vozila s spremstvom, kako se na splošno obnašati v prometu Slovenci ne vemo.

Zakaj je treba v avtu jesti, kaditi in si nanašati maskaro?

Zakaj se lučko, ki sveti nekje sredi armaturne plošče prezre ali celo prelepi z črnim lepilnim trakom?

Zakaj je treba voziti 120, če je omejitev 70?

Danes sem se vračala iz službe domov. Prihajala sem iz stranske ulice za glavno cesto, kjer je sicer omejitev 90, pred tem križiščem pa 70. Nameravala sem speljati, ko sem zagledala rdeč avto, ki je pridrvel mimo (vsaj 120). Ustavila sem se in ga počakala, vendar sem bila pomaknjena malenkost na cesto, ker sem tipa pač pozno opazila. Vse kar sem videla je bila rdeča barva avtomobila in pesti – moške predvidevam – uperjene vame. Peljal se je vsaj dva metra od mene, saj je cesta široka, tudi presenetil me ni pretirano, me je pa presunilo obnašanje voznika.

Dragi moji, nekaj bo treba spremeniti. Če smo se lahko privadili na varnostne pasove in prižgane luči, lahko osvojimo tudi nekaj malega prepotrebnega cestnega bontona.

  • Share/Bookmark

Go with the flow

Očitno se res prepuščam toku.

Med silnim hitenjem, da bi živela vsaj približno tako, kot bi si želela in usklajevanjem tisočih bolj ali manj pomembnih malenkosti mojega vsakdana se mi občasno zgodi, da me preleti tisti močan občutek streznitve, ko zaboli glava in od preveč svetlobe zaščemijo oči. In takrat stresem z glavo kot zmedeno žrebe, pogledam na koledar in v čisto drobnem utrinku časa se mi pred očmi odfleša dogajanje zadnjega meseca, mogoče dveh, včasih treh, da lahko zaključim, da je SPET minilo kar nekaj časa, ko sem se zaradi pomankanja energije čisto prepustila toku, dihala, delovala in živela na ‘avtomatic’ in samo sebe že spet založila nekam med igrače, plenice, službo in raznorazne obveznosti.

Saj komaj verjamem, da je že pol Januarja mimo…

Joooj, nujno si moram pognati kri po žilah in zamigati z bistrim umom in prebujenim telesom! Ko sem danes vzela v roke koledar, da vanj zapišem pomembne datume v tem ‘novem’ letu, sem žalostno ugotovila, da sem trem osebam pozabila voščiti za rojstni dan, da v celem ‘veselem’ decembru nisem bila niti enkrat samkrat zvečer zunaj in da sem se spet postarala za eno leto, pa se komaj spomnim kaj se je tega dne dogajalo (pa nisem nič pila).

Punca, vzemi se v roke!

p.s.

Drugače smo pa imeli prvi družinski Božič, Božiček je pojedel tudi piškotke in popil mleko ;) , v vrtcu smo (spet) uspešno odigrali novoletno igro za naše malčke, novo leto sem dočakala v prijetni prijateljski družbi, imam novo rdečo sobo, v službi se nekaj spreminja, … Tok očitno le nese v dobri smeri. Pa bi vendarle malo zaplavala, da se zmigam in si prediham pljuča!

  • Share/Bookmark