mami-on-line

Kolikokrat se zalotite, da drvite v svojem velikokrat prehitrem tempu, da zlagate skupaj različne koščke sestavljanke, ker morate imeti pred sabo čimbolj jasno sliko, pa se vam koščki neprestano izgubljajo in potem frenetično brskate za njimi ali iščete nove, ki bi zapolnili praznine, ki nastajajo v vaši podobi življenja? Jaz pogosto.

Ne govorim o velikih, pomembnih stvareh, ampak o vsakdanjih malenkostih, o samoumevnih stvareh, kot so spanje, hrana, urejanje doma, ravnanje s sabo in preživljanje časa z otroci, skrb zanje, za hišne ljubljence, rože, službo… In vsak nov dan je na videz podoben prejšnjemu, pa vendar povsem drugačen.

Tako malo časa imam za razmišljanje, razglabljanje o življenjskih vprašanjih, opazovanje sveta in dogajanja okrog sebe. Toliko stvari zbeži mimo, pa sploh ne vem zanje. Pa vendar me včasih kaj grobo zaustavi in potem se prepustim toku misli in razpredam mrežo občutij, reakcij, spoznanj, tako, brez povezave, brez usmerjanja toka ali vzorca svoje mreže in potem se pogosto čudim, kakšne slike iz tega nastanejo, koliko vsega se nabira v meni, koliko vsega se me dotakne, ko tega sploh ne opazim in nenazadnje ugotovim, kako rada imam svoje življenje. In po takih razpredanjih navadno skujem nove načrte, se česa novega lotim ali privlečem na dan kakšen svoj ’strah’, da se dokončno soočim z njim in ga spremenim v kaj prijetnega.

****

Nedelja. Ura je že skoraj 6 popoldan. Dogovarjava se, kdo bo odšel na želežniško postajo po Mucko, ki je vikend med sankanjem in srebanjem odlične goveje župce preživela pri Babi. Pripravljam se na nov teden, zlagam oblačila v mala nahrbtnika, da bosta imeli punci sveže stvari za nov teden vrtca. Hitim prati in sušiti najine kavbojke, pospravljam krpe in prižigam dišeče svečke, da se nikjer več ne vidi, da sva midva vikend preživela med čiščenjem plesni, prahu in pajčevin v naši hiški. Vse diši po svežem, tudi moji mokri lasje dišijo, še mački sta siti in zadovoljni predeta na sveže preoblečenem kavču.

V sosednji hiši hitijo s pakiranjem. Odpravljajo se na teden oddiha. Smučali bodo, sprostili se bodo, misli bodo odgnali od službe, faksa, šole in vrtca.

V drugi sosednji hiši se razbije steklenica vina. Na umazanih tleh se preliva in izginja neka življenjska zgodba. Nekdo se trudi sestavljati precej bolj zapleteno sestavljanko.

Ponedeljek. Ura je 9.30, ko mi zazvoni telefon. Mucka ima vročino, ponjo moram v vrtec. Mesec gre h koncu, veliko dela imam, rada bi zaključila mesec, če nej bi februar začela na drugem delovnem mestu. Nič ni še dorečeno, predlog je pa le bil podprt. Upam, da bo kaj iz tega. Višja plača bi mi še kako prišla prav… Pa dopis moram poslati na faks, pa Indeks jim moram dostaviti, da se dogovorimo, kje, kako, kdaj in pri katerem mentorju bom delala diplomo. Pospravim svojo mizo, sestavim misli in letim v vrtec. Večino preostalega dneva preživim s puncama v naročju. Jutri greve k zdravnici, ne morem v nedogled kristiti dopusta.

V obeh sosednjih hišah je tišina.

Torek. Ura je 14.30. Z Mucko se vračavi od zdravnice. Ima vnetje obeh ušesk, vnetje žrela in otečene bezgavke. Dobila je antibiotik. Jaz pa teden dni nege. Kdaj bom dokončala stvari v službi? Položnice moram še plačati. Naj imam še Miško doma, glede na to, da je prehlajena? Hladilnik je prazen, v trgovino moram.

Pred eno od sosednjih hiš je precej avtomobilov. Med drugim policijski. Pol minute posvetim vprašanju, kaj bi se lahko dogajalo. Ah, najbrž ga kaj rubijo. Veliko mu že ne more ostati, saj vse zapije. A sploh še ima službo? Pol minute je mimo.

Posvetim se kuhanju večerje in prebiranju pravljic.

***

Preostanek tedna sem veliko razmišljala. Medtem, ko sem se ubadala s tem, da bo svojo starejšo hči prepričala, da je čaj z medom in limono dovolj okusen in zdrav, da ga spije nekaj požirkov, je moj sosed preverjal, kako trpežni so tramovi v njegovi hiši. Medtem, ko sem jaz otroke odpravljala spat, se je on poslavljal od sveta. In medtem, ko sem udobno nameščena na kavču srkala čaj in gledala nanizanke, in medtem, ko so se drugi sosedje v neki koči greli po prijetnem dnevu na smučeh, je sosed zaključil svojo pot na metru starega štrika.

Če stopim pred vhodna vrata, mi pogled zaobjame štiri hiše. Le kaj se dogaja v preostalih dveh? S kakšnimi sestavljankami se mučijo pri njih?

Kako svoje sestavljajo ljudje, ki jih imam rada, pa mi trenutno niso blizu? Kako preživlja dneve tetka, ko se vrača iz kemoterapije? Kako prijatelj, ki se sooča z mamino boleznijo? Kako prijateljica, ki ji grozi, da bo ostala brez službe? Kako znanec, ki se ločuje?

Ja, zaenkrat se nad svojim življenjem res ne smem pritoževati. Da bi le ostalo čimdlje vsaj približno tako ‘tekoče’. Dokler imam na razpolago toliko koščkov sestavljanke, ki se med seboj krasno ujemajo, sem zadovoljna. Čisto zares. Le na robove se moram premakniti, pogledati čeznje in poklicati tiste ljudi, za katere me skrbi. Tudi zato, ker jih pogrešam.

ja,no, saj vem. Prežvečena tema. Pa me vseeno pogrejejo dogodki, kot je bil današnji v tunelu na Trojanah. Vsakič, ko se zgodi kakšna nesreča, da o tragedijah, kjer življenja izgubijo srednješolci, študentje in mlade punce na dekliščini sploh ne izgubljam besed, se prav pošteno razkurim. Na koncu mi pa ostane samo grenak priokus in sramota, da živim v državi, kjer je obča kultura tako korenito primitivna, da izgubljam upanje v kakšno spametovanje ljudstva.

V petek smo se odpeljali v Podčetrtek na sprostitveni vikend. Celo pot sem opazovala promet in se čudila reakcijam nekaterih ljudi. Motijo me mečkači. To so ljudje z močnimi, velikimi avtomobili, ki nekaj časa vozijo 100/h, ko jih pa prehiti kočija kot je npr naš berlingo, stopijo na gas in prehitevajo vse živo. Jezijo me prepotentneži, ki se ti na prehitevalnem pasu nalimajo na rit in neusmiljeno ‘blendajo”, dokler se ne umakneš, pa čeprav prehitevaš kolono tovornjakov in si tudi sam v koloni, ki mirno vozi svojih 120/h. Najbolj me pa jezijo pametnjakoviči, ki mislijo, da zanje pravila ne veljajo. Pred tunelom na Trojanah je utripal semafor z omejitvijo 60/h. Približno polovica avtomobilov je upočasnila, ostali pa so zdivjali mimo, češ, saj itak nič ni. V tunelu je bil ustavljen avto, ki se je očitno pokvaril in sicer ni oviral prometa, pa to še ne pomeni, da so opozorila brezpredmetna.

Današnji požar je pokazal isto sliko. Ljudje so naletavali eden na drugega kot blesave muhe. Kriv je pa najbrž DARS..???!!

Krožni promet ima svoj smisel in prav lepo teče, če se ljudje po njem znajo peljati. Vsakič - JA, VSAKIČ, ko se pripeljem v kakšnega se najde veleumnež, ki prehiteva po desni strani, pripelje v krožišče na uvozu, ki je namenjen takojšnjemu izvozu, presekuje pasove in seveda nikoli ne da smerokaza, ko namerava zapustiti rondo. hja, ali pa ima smerokaz prižgan kar cel krog, mimo treh izhodov na primer.

Ko sem bila priča pametnega ravnanja policije - ustavili so heroja, ki je povsem mimo vse logike zapeljal skozi krožišče, jih je ta še ozmerjal - češ, naj si pogledajo prometne predpise, da je treba it tam, kjer je prostor, da ima zunanji vedno prednost, da lahko vedno zapelješ v krožišče na zunanji pas, pa da bo on že vedel, saj je že 40 let za volanom! - sem razočarana ugotavljala, da tako misli precej voznikov.

SPLOH NE POZNAMO PROMETNIH PREDPISOV.

Na cestah je vse večja gneča. Avtomobilov je veliko. Ljudje smo utrujeni, živčni, zamišljeni in vozimo na pamet. To so dejstva. Prav zaradi tega, bi morali biti na cestah še previdnejši in predvsem UVIDEVNEJŠI.

ALKOHOL.

Črna pika Slovencev. Nikoli ne bom razumela, zakaj je NUJNO POTREBNO domov za volanom, če smo spili uberiber preveč. In potem umirajo nedolžni. In nihče jim nič ne more.

Vzdrževanje avtomobilov, ustrezne gume in podobne malenkosti pa tako ali tako niso pomembne. Važno je, da je avto večji od sosedovega. In važno je, da si UPAMO.

Kam se umakniti, ko nas prehiteva rešilni avtomobil, kako ukrepati v primeru nesreče, kaj storiti, če srečamo vozila s spremstvom, kako se na splošno obnašati v prometu Slovenci ne vemo.

Zakaj je treba v avtu jesti, kaditi in si nanašati maskaro?

Zakaj se lučko, ki sveti nekje sredi armaturne plošče prezre ali celo prelepi z črnim lepilnim trakom?

Zakaj je treba voziti 120, če je omejitev 70?

Danes sem se vračala iz službe domov. Prihajala sem iz stranske ulice za glavno cesto, kjer je sicer omejitev 90, pred tem križiščem pa 70. Nameravala sem speljati, ko sem zagledala rdeč avto, ki je pridrvel mimo (vsaj 120). Ustavila sem se in ga počakala, vendar sem bila pomaknjena malenkost na cesto, ker sem tipa pač pozno opazila. Vse kar sem videla je bila rdeča barva avtomobila in pesti - moške predvidevam - uperjene vame. Peljal se je vsaj dva metra od mene, saj je cesta široka, tudi presenetil me ni pretirano, me je pa presunilo obnašanje voznika.

Dragi moji, nekaj bo treba spremeniti. Če smo se lahko privadili na varnostne pasove in prižgane luči, lahko osvojimo tudi nekaj malega prepotrebnega cestnega bontona.

Očitno se res prepuščam toku.

Med silnim hitenjem, da bi živela vsaj približno tako, kot bi si želela in usklajevanjem tisočih bolj ali manj pomembnih malenkosti mojega vsakdana se mi občasno zgodi, da me preleti tisti močan občutek streznitve, ko zaboli glava in od preveč svetlobe zaščemijo oči. In takrat stresem z glavo kot zmedeno žrebe, pogledam na koledar in v čisto drobnem utrinku časa se mi pred očmi odfleša dogajanje zadnjega meseca, mogoče dveh, včasih treh, da lahko zaključim, da je SPET minilo kar nekaj časa, ko sem se zaradi pomankanja energije čisto prepustila toku, dihala, delovala in živela na ‘avtomatic’ in samo sebe že spet založila nekam med igrače, plenice, službo in raznorazne obveznosti.

Saj komaj verjamem, da je že pol Januarja mimo…

Joooj, nujno si moram pognati kri po žilah in zamigati z bistrim umom in prebujenim telesom! Ko sem danes vzela v roke koledar, da vanj zapišem pomembne datume v tem ‘novem’ letu, sem žalostno ugotovila, da sem trem osebam pozabila voščiti za rojstni dan, da v celem ‘veselem’ decembru nisem bila niti enkrat samkrat zvečer zunaj in da sem se spet postarala za eno leto, pa se komaj spomnim kaj se je tega dne dogajalo (pa nisem nič pila).

Punca, vzemi se v roke!

p.s.

Drugače smo pa imeli prvi družinski Božič, Božiček je pojedel tudi piškotke in popil mleko ;), v vrtcu smo (spet) uspešno odigrali novoletno igro za naše malčke, novo leto sem dočakala v prijetni prijateljski družbi, imam novo rdečo sobo, v službi se nekaj spreminja, … Tok očitno le nese v dobri smeri. Pa bi vendarle malo zaplavala, da se zmigam in si prediham pljuča!

zunaj dežuje, na telefonu se prižge ura 06:00 in prične se bujenje.

Mukoma se dvignem iz tople postelje, sploh ker punci še trdno spita in je v hiši taaaaak mir…

v stroju najdem flaši, iz hladilnika privlečem mleko, med nalivanjem malo polijem (ker še vedno spim), porinem polni flaši v mikrovalovko in na slepo tipam za kafetjero. Pristavim kavo, v ogreto mleko stresem malo kakava in grem po prvi paketek. Mucka bi seveda še spala. Zacvili in se privije k meni, ko jo nosim po stopnicah. Polulana ni, na kahlico noče. Zakotalim jo na kavč, ji v roke naštimam njeno flašo in jo pustim, da se med pitjem jutranje doze kakava počasi zbudi. Medtem letim gor po drugi paketek. Miška se je že zbudila in kliče muco. Oh, ona pa je lulala, veliiiiko, pižama, žakelj in posteljica so pošteno mokri. Spodaj jo med premetavanjem in trmastim vztrajanjem pri tem, da bo imela neko igračko iz police nad televizorjem le uspem previti in preobleči, potem dobi še ona svojo flašo.

Imam cca 3 minute časa, da iz sebe stresem pižamo, skočim v ‘office outfit’, spijem tisto kavo (ki je že mrzla) in natresem mačkama brikete, preden mi strgata kavbojke od silnega prosjačenja.

V tem začne Mucka cviliti - pojokavati - cmendrati. Noče lulat. Počasi se pocrkljave, odnesem jo v kopalnico - ker sama ne more hodit in jo posadim na kahlo. Še vedno cvili in javka. Medtem je Miška že raznesla kocke po celi hiši. Dudo je posodila mucam in jo odložila v njuno posodo za vodo. Tik zatem si je posodo z vodo zlila po hlačah (pa ravno preoblekla sem jo). Jaz sem crkljala Mucko na kahlici, ker se danes težko prebuja. Zobkov noče umiti. Tudi punčki jih ne bo umila. In tudi obraza NE BO umila.

Medtem se poskusim počesati in urediti, Miško pustim naj se igra z mačjo posodo, saj jo moram v vsakem primeru preobleči. Mucka še kar cvili. Miška je sredi kuhinje stresla jušne kroglice, ki jih je našla v omari.

Mucka je končno opravila svoje, jaz pa že 10 minut zamujam. Prosim jo, naj se obleče, pa seveda noče sama (joj, sem presenečena….).Miška bi se igrala, zato je spet borba, da jo previjem - ker se je medtem pošteno pokakala - in ji preoblečem polite hlače. Sedaj moram preobleči še Mucko, ki RES NE MORE sama, jaz pa zamujam že 15 minut. Ampak noče tistih hlač, in hoče majico na Winx. Majica na Winx ima kratke rokave. Noče take z dolgimi spodaj. Neredive kompromis in vzameva pulover s Telebajski. zamujam 20 minut. Nogavice bo obula sama. Medtem, ko ona prepeva in obuva levo nogavico sva medve z Miško že v čevljih, bundah in kapah v nizkem štartu pri vratih. Lahko pomagam?

NE! Bom sama. Postane mi vroče. Pri čevljih smem pomagati.

Zunaj močno dežuje. Še smeti moram stlačiti v avto. Medtem, ko privezujem Miško v stolček skoči Mucka iz avta in čofne v lužo. Treba je preobuti čevlje in nogavice. Miška vpije in se krvenči, ker noče biti privezana v mrzlem avtu - sama. pa jo pustim vpiti. Zarjovem kot levinja, ko hoče Mucka SAMA izbirati nove nogavice. Zamujam več kot pol ure. Nič kaj nežno (potpljenje me je počasi minilo) jo preobujem - ona seveda tuli, ker NOČE tistih nogavic - strpam v avto in odpeljem do vrtca. Tam se ponovi zgodba z ‘ Bom sama preobula’.

No, pa daj.

Zamujam 45 minut.

Lupčka. Bodita pridni.

…

Zamudila sem celo uro.

In zunaj še vedno dežuje.

Dobro jutro.

Slaba volja se vleče. Slabo vreme prekipeva v svoji bohoti. Vplivi tistih slabih novic, prejetih v preteklih tednih so vidni na moji neprespanosti, veliko preveč razmišljam o negativnih stvareh, bojujem se z mlini na veter in izgubljam razum ko punci pokata po šivih od energije, trme in otroške radovednosti (vse troje skupaj, obe naenkrat), jaz pa nervozno letam za njima in brišem nutelo s smrkljem iz kuhinjskih omaric, polit sok na tepihu v dnevni sobi in vsebino mačje konzerve iz svojega čevlja. Pa Mucka eno noč pobruha posteljo, dve blazini in plišastega delfina, drugo noč polula svojo in najino posteljo, tretjo se pa Miška tako podela, da omamno diši cela posteljica, spalna vreča je pa skoraj za odpis. In skušam prati popoldan, ko sem končno doma, podstreha je polna vsaj teden dni sušečih se cunj, sušilo na sobi počasi pridobiva žlahtno plesen.

In ker je na tem svetu tako, da po vsakem dežju posije sonce (menda bo jutri čisto zares sijal sonček!) in se mora tisti bioritem alikakozabogaže enkrat tudi dvigniti, se je pri nas doma v petek 13ega končno začelo obračati na bolje.

Moja mama je posebne sorte ženska. Ženska s slabo karmo (zaradi svoje nesamozavesti in suženjske duše) ampak z velikim srcem. Ženska, ki rada pocrklja, ne zna pa vzgajati. Ženska, ki ljubi, ne zmore pa biti ljubljena. Ampak ona je naš decemberski dobrotnik. Skoraj vsako leto nam nekaj korisnega podari. Ker se meni prištevajo leta v decembru, Tatiju pa v januarju, in ker naj bi v tem času okrog hodili razni dobri možje, nam ona namesto vseh teh ceremonijalov raje kupi pošteno darilo. In tokrat nam je nona kupila sušilni stroj! Kaj boljšega si res ne bi mogla želeti! V treh dneh so izginile gore usmrajenih cunj iz moje krasne plesnive kopalnice, končno so se videla tla in uspela sem jih celo malo pobrisati… Cunje pa so mehke in SUHE, večinoma brez likanja romale v omere. Sprašujem se, kako sem doslej preživela brez tega tehnološkega čudesa.

Verjeli ali ne, s tem, ko so se začeli manjšati kupi cunj po hiši se je začela dvigovati moja krivulja (spet govorim o bioritmu, ja) Počasi so se mi zmanjšali tudi kupi neobelanih dokumentov in šare v pisarni, umirili so se hormonski problemi in lase sem si prebarvala za odtenek temneje.

Vendar pa lahko z mirno vestjo zatrdim, da sem izplavala iz obdobja vsesplošno histeričnega nelagodja šele po koncu včerajšnjega dne. Med službo sem čisto mimogrede vprašala moža, če bo po kakem čudežnem naključju ob času doma in bo lahko on pobral punci v vrtcu… ker bi šla jaz rada malo v šoping. In odgovor je zvenel nekako takole :’Pa kaj lepega si kupi’

Če to ni praznik! Saj ne, da sem verjela, da mi bo dejansko uspelo po trgovinah pred soboto, ko se dobimo na tisti večerji s sošolci iz gimnazije (njah mah, no ja), upala sem pa vseeno, da si bom nekje ukradla kake pol ure in skočila po nekaj udobno/lušnega številke 42, ker je moja omara polna neudobno/lušnih in ponošenih zadevic številke 38…

Kot podhranjen otrok v kilo kruha sem se zapodila med police in obešalnike. V miru, brez otroškega vreščanja in občutka, da se nekam ZELO mudi sem vlačila v kabine gore raznobarvnih srajčk, hlač, oblekic, puloverjev… In celo ugotovila, da v oblačilih številke, ki mi je dejansko prav, niti ne izgledam tako slabo! Ja, to je vsa umetnost! Tiste super sexy kavbojke izpred desetih let mi nekako ne pašejo zato, ker so vsaj dve številki premajhne. Te klasične, črne hlače z kulturno visokim pasom mi pa prav lepo pristajajo! Od silnega navdušenja sem krepko presegla limit 50ih evrov, ki sem si ga določila in domov privlekla dvoje hlače, dve srajci, dve majčki in čevlje s peto (HA! Yes, čevlje s peto. Nisem sicer prepričana, da bom še znala v temle noge prestavljat, ampak jaz imam NOVE čevlje s peto), vse skupaj za 120 €. Če vprašate mene, sem naredila nakup stoletja in dobila OGROOOOMNO za malo denarja. Če vprašate mojega soproga, bo rekel da v tistih starih kavbojkah čisto dobro izgledam in RES nisem potrebovala TOLIKO cunj. Ko pa nimava in mu jaz vedno morim, da si novih tehnoloških igračk trenutno ne moreva privoščiti.

Ampak on je moški, in enostavno NE RAZUME.

Ne da se vendar primerjati česarkoli na 5 priključkov z gumbi il led lučkami z hlačami, ki ti pristajajo in novimi čevlji, NOOOOOO.

In ker je bilo moje zadovoljstvo očitno, in ker mi je dobra volja lezla skozi ušesa, se je končno vdal v usodo in pridno pregledal vse moje nakupe. In seveda pohvalil, kot se za dobrega moža spodobi

***

Tako. Upam, da sem iz najhujšega obdobja (letos) dokončno ven. Začenja se veseli december, pekli bomo cimetove piškote, nutelline torte in kruh z ocvirki. Okrasili bomo hišo, balkon in vrtec. Izrezovali bomo snežinke in upali na pravi sneg. Pili bomo kuhano vino in čaj z medom, pripravljali otroško igrico za prihod Dedka Mraza, zavijali čokolade, gate in nogavice v pisan papir. In upam da v družbi prijateljev dočakali novo leto. Zdaj se pa ne pustim več poklapati!

Dobra volja jeeeeee najboljaaaa…

Mami